Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pri odločanju zgolj o primarnem tožbenem zahtevku napačno uporabilo določilo 192. člena ZPP, zaradi česar je upoštevajoč drugi odstavek 310. člena ZPP prišlo do relativno bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Pravilna je trditev pritožnika, da je v primarnem tožbenem zahtevku prvotoženka legitimirana kot izdajatelj odločbe, vendar je zavezanec po tej odločbi tako po primarnem kot po podrednem tožbenem zahtevku drugotoženka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da konkretno razmerje med primarnim in podrednim zahtevkom, omogoča sodišču odločitev o obeh zahtevkih z isto sodbo. Tožeča stranka je med postopkom večkrat oblikovala svoj tožbeni zahtevek. Iz oblikovanih tožbenih zahtevkov je razvidno, da je ožji zahtevek vključen v širšega.

Sodišče je v okoliščinah konkretnega primera spregledalo, da je zavezanec tako po primarnem tožbenem zahtevku kot po podrejenem zahtevku drugotoženka, na katero so tožniki z vlogo z dne 10. 7. 2019 razširili svojo tožbo. Sodišče je v 4. točki obrazložitve sodne odločbe sicer pravilno ugotovilo, da se je drugotoženka spustila v obravnavanje v glavne stvari, zaradi česar je sodišče štelo, da je v razširitev tožbe privolila. Vendar bi sodišče, glede na pripravljalno vlogo z dne 12. 7. 2019, moralo ugotoviti za kakšno izjavo volje drugotoženke gre in se do tega opredeliti.

Odločitev sodišča, s katerim je razsodilo samo o primarno postavljenem tožbenem zahtevkum, je nepravilna. Upoštevajoč načelo pospešitve postopka in oblikovanost tožbenih zahtevkov je potrebno skupno obravnavanje, da bi lahko prišlo do sukcesivne odločitve. Tudi ureditev ZPP dopušča obe možnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodna odločba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi izpodbijana odločba prvotoženke št. ... z dne 8. 4. 2019 in 2. točka izreka izpodbijane odločbe CSD A. št. ... z dne 17. 10. 2018 in da drugotoženka izplača subvencijo iz odločbe z dne 17. 10. 2018 v skupnem znesku 936,00 EUR, najkasneje v 15 dneh na transakcijski račun prvotožnice, ter da se drugi, tretji in četrtitožnici nerazdelno prizna 242,66 EUR stroškov upravnega postopka, ki se izplačajo iz proračuna RS na račun zakonite zastopnice upravičencev in da je prvotoženka dolžna plačati vse stroške postopka v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je sklenilo, da bo o podredno postavljenem tožbenem zahtevku zoper drugotoženko sodišče odločilo po pravnomočnosti te sodbe, tožnikom pa naložilo kritje svojih stroškov postopka.

2. Zoper izpodbijano sodno odločbo se pritožujejo tožniki po svojem pooblaščencu zaradi relativno bistvene procesne kršitve po prvem odstavku 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 310. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo, da se izpodbijana sodna odločba spremeni in se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma v primeru zavrnitve pritožbe, ugodi podrejenemu tožbenemu zahtevku ter v skladu s 318. členom ZPP izda zamudno sodbo zoper drugotoženko. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo subsumpcijo konkretnega dejanskega stanja pod zakonsko normo z abstraktnim dejanskim stanom, ki konkretnemu sploh ne ustreza. Zaradi navedenega je odločilo mimo zakonske določbe in v nasprotju z namenom zakona. Svojo odločitev je sodišče pojasnilo v 9. točki obrazložitve s sklicevanjem na določbo petega odstavka 121. člena SZ-1 in 41. člena ZUPJS, da v primerih, ko je subvencija upravičencu odobrena, lastnik stanovanja (najemodajalec) sorazmerno zniža najemnino najemniku ter v 13. točki obrazložitve, ko je opozorilo, da je bil 41. člen ZUPJS uveden z novelo ZUPJS-C, ker se je pred to ureditvijo v praksi dogajalo, da izplačane subvencije najemnine, ki jih je po predhodni ureditvi prejel prejemnik s preostalim delom najemnine, lastnik ni prejel. S spremembo ureditve v 41. členu novele ZUPJS-C je zakonodajalec to preprečil in zagotovil, da lastnik stanovanja prejme vsaj subvencionirani del najemnine. Lastnik po 121. členu SZ‑1 za ta znesek zniža najemnino, znižani znesek najemnine pa mu povrne občinski organ. Nepravilna je tudi utemeljitev civilnopravnega razmerja z uporabo 190. člena OZ v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Predmet obravnavanega zahtevka je izplačilo priznane pravice tožnikov subvencije za tržno najemnino stanovanja za obdobje od 1. 10. 2016 do 31. 3. 2017 v višini 156,00 EUR mesečno, ki je bila priznana šele v ponovljenem upravnem postopku pred CSD A. v odločbi z dne 17. 10. 2018. Ker je bila pravica priznana z dveletno zamudo so morali tožniki najemno pogodbo v celoti izpolniti in namesto drugotoženke izpolniti njeno zakonsko obveznost, ki je dokončno določena v navedeni upravni odločbi. Zakoniti zastopnik najemodajalca (lastnika) stanovanja stečajni upravitelj (nad lastnikom je tekel osebni stečaj), ni znižal najemnine, niti v aneksu k najemni pogodbi, s katerim je podaljšal najemno pogodbo po začetku stečajnega postopka. Določilo 121. člena SZ-1 določa, da se najprej izračuna znesek subvencije, temu sledi sorazmerno znižanje najemnine na strani lastnika stanovanja, kar vodi do povračila znižanega dela zneska najemnine. V konkretnem primeru ni sporno, da v času pred zapadlostjo najemnine subvencija tožnikom še ni bila priznana in posledično lastnik stanovanja najemnine sploh ni nikoli znižal, tako da so tožniki namesto drugotoženke lastniku plačale celoten znesek najemnine. Drugotoženka obveznosti po podrejenemu zahtevku ni ugovarjala, zato v skladu s prvim in drugim odstavkom 214. člena ZPP velja, da plačilo drugotoženke še ni bilo izvršeno. V konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določilo petega odstavka 121. člena SZ-1, ker ta določba ne ureja položaja, kakršnega je sodišče prve stopnje obravnavalo. SZ-1 izhaja iz predpostavke, da upravni organ odloča pravočasno in zakonito, zato je dejanski položaj tožnikov potrebno presojati v okoliščinah pravne praznine in zakon razlagati upoštevajoč njegov namen. Le na ta način se lahko učinkovito zagotovi socialna varnost prizadetim upravičencem, ki jim je bila pravica že priznana oziroma najkasneje, ko jim je priznana. Določilo 41. člena ZUPJS kot izvedbena določba ne pride v poštev. Namen te določbe, na katerega opozarja sodišče prve stopnje, je odpadel s trenutkom, ko so tožniki, po krivdi prvotoženke, sami plačali celotno najemnino. Tako ni bojazni, da lastnik ne bi prejel subvencioniranega dela najemnine, kot se je dogajalo pred uveljavitvijo ZUPJS – C. Ostaja le bojazen, da upravičenci ne bodo deležni formalno priznane pravice. Določilo 41. člena ZUPJS je v danem primeru povsem odveč oziroma je njegova uporaba glede na dani primer v škodo tistim, ki jih zakon ščiti. V konkretnem sporu je sodišče odločilo ravno nasprotno, zato je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je napačno razlogovalo konkretno civilnopravno razmerje. Tolmačenje sodišča v 14. členu obrazložitve sodbe1 je v nasprotju z namenom subvencije, saj socialno ogroženi mladoletniki že 4 leta in pol čakajo na denarno pomoč ter si nedvomno ne morejo privoščiti še enega pravdnega postopka, ki traja in kot vsak postopek prinaša dodatno negotovost izterjave denarja (osebni stečaj lastnika stanovanja). Pri presoji civilnopravnih razmerjih je v nastalem položaju potrebno na prvem mestu upoštevati veljavnost najemne pogodbe in vrstni red izpolnitve obveznosti po tej pogodbi. S tem, ko so tožniki najemnino poravnali skladno s pogodbo, je ugasnila njihova obveznost, na drugi strani pa tudi terjatev najemodajalca. V trenutku izpolnitve te obveznosti pravica do subvencije še ni bila vzpostavljena in tudi ni bila gotova, zato je zakonito zastopnico tožnikov pogodba popolnoma zavezovala. Da je prvotožnica preprečila izselitev družine, je morala pogodbo veljavno izpolniti in s tem preprečiti nepopravljivo škodo. Postopek priznanja subvencije, niti dejanska odobritev z odločbo v obligacijsko razmerje nikakor ne posega, ker je subvencija po svoji vsebini nadomestna izpolnitev oziroma prevzem izpolnitve obveznosti najemnika. Če naj bi drugotoženka naknadno ponovno izpolnila obveznost, ki je bila že izpolnjena, je izpolnila neobstoječo obveznost in ima iz tega naslova do lastnika ustrezen zahtevek. Najemnik, ki je svojo pogodbeno obveznost izpolnil v času, ko mu subvencija ni bila priznana, pa tega zahtevka ne more imeti. Če občina kljub temu povrne oziroma izplača sredstva, do katerih najemodajalec ni upravičen, ker jih je že prej prejel od samega najemnika, je izpolnitev občina kronološko opravila kasneje in plačala brez pravne podlage. Posledično bi občina morala terjati lastnika in ne najemnik, četudi to za toženko ni udobno. Namen SZ-1 in ZUPJS je ravno v tem, da prizadetim upravičencem nudi določeno udobnost, tako da del njihovih bremen prevzame oblast. Sodišče je neutemeljeno naklonjeno toženki, saj bi tožniki morali v svojem položaju prevzeti še obveznost občine, namesto da bi občina prevzela breme njihovega položaja, kar je sicer namen zakona. Drugotoženka se obveznosti izplačila subvencije (ko bo ta izplačana) ni uprla, oziroma jo je priznala ter so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v korist tožnikov. Sodišče bi moralo hkrati odločati o obeh zahtevkih, ker ne gre za položaj, ki ga ureja 192. člen ZPP. Zavezanec za izpolnitev je v obeh zahtevkih drugotoženka. Prvotoženka je pasivno legitimirana le kot izdajalec nezakonite odločbe, ki jo je treba odpraviti. Zavezanec po odločbi pa je v vsakem primeru Občina B., zato sodišče v primeru zavrnitve primarnega zahtevka, ne bi pravnomočno zavrnilo primarnega zahtevka zoper neko drugotoženo stranko, kot je navedena v podrejenem zahtevku. Upoštevaje načelo pospešitve postopka predstavlja izpodbijana odločitev nesprejemljivo zavlačevanje, zato je potrebna odločitev o obeh zahtevkih z isto sodbo. Gre za relativno bistveno kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 310. člena ZPP. Ker so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe naj o tem odloči pritožbeno sodišče, če bi bila pritožba glede primarnega zahtevka zavrnjena.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeni preizkus se začne s preizkusom navedenih in v pritožbi uveljavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba utemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 310. člena ZPP, je pritožbi že iz tega razloga ugodilo, pri čemer se do ostalih preostalih pritožbenih razlogov (zmotna uporaba materialnega prava) ni niti natančneje opredeljevalo.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijane odločbe prvotoženke z dne 8. 4. 2019 in 2. točko izreka izpodbijane odločbe CSD z dne 17. 10. 2018, da Občina B. izplača priznano subvencijo tožnikom, da 2., 3. in 4. tožniku nerazdelno prizna stroške upravnega postopka v višini 242,66 EUR in da je prvotoženka dolžna tožnikom plačati vse stroške postopka. Hkrati je odločilo, da bo o podrednem tožbenem zahtevku zoper drugotoženko sodišče odločilo po pravnomočnosti sodbe, svoje stroške postopka pa morajo nositi tožniki sami.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pri odločanju zgolj o primarnem tožbenem zahtevku napačno uporabilo določilo 192. člena ZPP,2 zaradi česar je upoštevajoč drugi odstavek 310. člena ZPP prišlo do relativno bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

7. Pravilna je trditev pritožnika, da je v primarnem tožbenem zahtevku prvotoženka legitimirana kot izdajatelj odločbe,3 vendar je zavezanec po tej odločbi tako po primarnem kot po podrednem tožbenem zahtevku drugotoženka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da konkretno razmerje med primarnim in podrednim zahtevkom, omogoča sodišču odločitev o obeh zahtevkih z isto sodbo. Tožeča stranka je med postopkom večkrat oblikovala svoj tožbeni zahtevek. Iz oblikovanih tožbenih zahtevkov je razvidno, da je ožji zahtevek vključen v širšega.4

8. Sodišče je v okoliščinah konkretnega primera spregledalo, da je zavezanec tako po primarnem tožbenem zahtevku kot po podrejenem zahtevku drugotoženka, na katero so tožniki z vlogo z dne 10. 7. 2019 razširili svojo tožbo. Sodišče je v 4. točki obrazložitve sodne odločbe sicer pravilno ugotovilo, da se je drugotoženka spustila v obravnavanje v glavne stvari, zaradi česar je sodišče štelo, da je v razširitev tožbe privolila.5 Vendar bi sodišče, glede na pripravljalno vlogo z dne 12. 7. 2019, moralo ugotoviti za kakšno izjavo volje drugotoženke gre in se do tega opredeliti.6

9. Nenazadnje gre za socialni spor, predmet katerega je priznanje pravice do subvencije najemnine strankam, ki so socialno ogrožene. Glede na časovno vložitev vloge za dodelitev subvencije najemnine za tržno stanovanje z dne 26. 9. 2016 in šele dne 8. 4. 2019 izdani dokončni odločbi o priznanju subvencije za tržno najemnino, ni odveč ugotoviti, da je v socialnem sporu potrebno upoštevati načelo pospešitve postopka iz 20. člena ZDSS-1. Gre za odločanje v posebno občutljivih pravnih razmerjih, čemur je prirejen celoten postopek v ZDSS-1. Ves čas je potrebno zagotavljati, da ne pride do nepotrebnega odlašanja in napor usmeriti k čimprejšnjemu zaključku postopka, saj se le na ta način lahko ustrezno zaščitijo posebno občutljive pravice v socialnih sporih.

10. Na podlagi obrazloženega je odločitev sodišča, s katerim je razsodilo samo o primarno postavljenem tožbenem zahtevku nepravilna. Upoštevajoč načelo pospešitve postopka in oblikovanost tožbenih zahtevkov je potrebno skupno obravnavanje, da bi lahko prišlo do sukcesivne odločitve. Tudi ureditev ZPP7 dopušča obe možnosti.

11. Ker po oceni pritožbenega sodišča obstoji vsaj verjetna vzročna zveza med kršitvijo postopkovnih določb in izrekom nezakonite in nepravilne sodne odločbe, je podana relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.8

12. Ker gre za takšno postopkovno kršitev, ki jo pritožbeno sodišče samo (namesto sodišče prve stopnje) ne more sanirati, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena izpodbijano sodno odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1 Da bo najemodajalec ob dosledni izvršitvi upravne odločbe CSD res dvakrat prejel izplačane zneske subvencionirane najemnine, vendar jih bodo lahko tožniki izterjali na podlagi 190. člena OZ v pravdnem postopku. 2 Procesni dejanski stan, ki ga obravnava drugi odstavek 192. člena ZPP določa, da lahko tožeča stranka s tožbo zajame dva ali več tožencev tudi tako, da zahteva naj se ugodi tožbenemu zahtevku proti naslednjemu tožencu, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti tistemu, ki je v tožbi naveden pred njim. 3 Katero si v enem delu tožniki prizadevajo odpraviti. 4 V obeh zahtevkih so tožniki uveljavljali denarno plačilo istega denarnega zneska (priznane subvencije), zato se skladno s sodno prakso šteje, da gre za navidezno kumulacijo (skladno s pravno teorijo velja slednje tako v primeru eventualne kumulacije kot v primeru navadne kumulacije). 5 V pripravljalni vlogi z dne 12. 7. 2019 je drugotoženka navedla, da je tožnikom pripravljena izplačati znesek 936,00 EUR, ne soglaša pa s plačilom stroškov postopka, ker o postopku, pred pozivom sodišča z dne 12. 7. 2019 ni bila seznanjena. 6 Ali gre zgolj za priznanje dejstev ali že za pripoznavo tožbenega zahtevka (razen stroškov postopka). 7 Ki se skladno z 19. členom ZDSS-1, subsidirano uporablja. 8 Nepravilna uporaba določbe 192. člena ZPP in neupoštevanje načela pospešitve postopka iz 20. člena ZDSS-1 vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodne odločbe.