Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje, da so stroški ugovornega postopka v zvezi z začasno odredbo del (nadaljnjih) pravdnih stroškov, o katerih bo odločeno glede na uspeh v pravdi, je pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 4. 2. 2021 je sodišče prve stopnje: - delno ugodilo toženčevemu ugovoru in sklep o izdaji začasne odredbe opr. št. P 46/2020 z dne 17. 12. 2020 razveljavilo, predlog za izdajo začasne odredbe z dne 7. 12. 2020 pa zavrnilo (I. točka izreka), - zavrnilo kar je toženec zahteval več ali drugače (II. točka izreka), - odločilo, da so stroški v zvezi z izdajo sklepa nadaljnji pravdni stroški (III. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka sklepa (odločitev o stroških) se iz razloga napačne uporabe določil ZPP in ZIZ pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožnici v plačilo naloži njegove stroške postopke zavarovanja (vključno s pritožbenimi stroški). Stališče sodišča, da so stroški postopka zavarovanja odvisni od končnega uspeha v pravdi, je napačno. Z zavrnitvijo predloga za izdajo začasno odredbe se je izkazalo, da so bili stroški, ki so nastali s tem postopkom za to pravdo v celoti nepotrebni. Stališče sodne prakse, da so stroški v zvezi z začasno odredbo končni stroški postopka in da se odmerjajo glede na končni uspeh, je uveljavljeno le v primeru, če se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in gre torej za potreben strošek, ki deli usodo uspeha v glavni stvari. Če pa je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen, ne more deliti usode glavne stvari kot končnega uspeha, saj ne gre za potrebne stroške postopka. Postopek zavarovanja je s pravnomočno zavrnitvijo predloga končan in ni potrebno čakati na zaključek pravde, da se o teh stroških odloči. Poleg tega je postopek zavarovanja samostojen, čeprav se obravnava skupaj s tožbo in se tako materialnopravno kot procesno presoja po določilih ZIZ (pritožba se sklicuje na odločbi tega sodišča I Cpg 1857/1993 in I Cpg 931/2015). Ker se je končal z odločitvijo o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, je potrebno hkrati odločiti tudi o stroških tega postopka. Ti stroški nimajo nobene zveze s končnim uspehom v pravdi.

3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje in njena obrazložitev (glej III. točko izreka in 30. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da so stroški ugovornega postopka v zvezi z začasno odredbo del (nadaljnjih) pravdnih stroškov, o katerih bo odločeno glede na uspeh v pravdi, je pravilna. Pritožbeno sklicevanje na stališče sodne prakse v skladu s katerim so stroški v zvezi z začasno odredbo končni stroški postopka in se odmerjajo glede na končni uspeh le v primeru, če se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi (zaradi česar gre za potreben strošek, ki deli usodo uspeha o glavni stvari), da pa v primeru, če je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen, ta ne more deliti usode glavne stvari kot končnega uspeha (in ne gre za potrebne stroške postopka), je nekonkretizirano (pritožba sodnih odločb, iz katerih bi takšno (ustaljeno) naziranje sodne prakse izhajalo, ne opredeli), hkrati pa (oziroma posledično) neprepričljivo. Odločanje o stroških povezanih s predlaganim zavarovanjem v okviru pravdnega postopka ne more biti odvisno od vrste (pravnomočne) odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe. Narava teh stroškov je (ostaja) enaka ne glede na tovrstno odločitev (pritožnik namreč poudarja, da je v postopku zavarovanja uspel) in je odvisna zgolj od opredelitve razmerja tega postopanja (v zvezi s predlaganim zavarovanjem) do pravdnega postopka. Pritožbeno izpostavljanje, da z odločitvijo o teh stroških v primeru pravnomočne zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe ni potrebno čakati na zaključek pravde, je z ozirom na navedeno nebistveno in posledično neprepričljivo. Prav tako ni moč slediti pritožbenemu naziranju, da je postopek zavarovanja samostojen, da je potrebno pri odločanju o (z njim povezanih) stroških uporabiti specialno določilo sedmega odstavka 38. člena ZIZ1 ter da ti nimajo nobene zveze s končnim uspehom v pravdi. Postopek zavarovanja v okviru pravde nima svojega samostojnega (ločenega) namena (smisla), ampak ima v razmerju do tožbenega zahtevka,2 v zvezi s katerim je tekel (teče), zgolj instrumentalno (akcesorno)3 naravo, podobno kot druga procesna dejanja (predlogi), ki jih tožeča stranka v ta namen opravi (poda) v pravdnem postopku. Okoliščina, da se pri postopanju (odločanju) v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe v okviru pravdnega postopka uporabljajo (tudi) določila ZIZ,4 nesamostojne narave (odvisnega položaja) omenjenega postopanja ne spremeni.5

6. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP6 v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Stroški nastali ob odločanju v zvezi z začasno odredbo (kot rečeno) predstavljajo del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP), odločitev o katerih pa je odvisna od končnega uspeha strank v postopku. Zato bo tudi o stroških, nastalih v tem pritožbenem postopku, odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

1 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami. 2 Oziroma tega kar (stanja ki) se z njim poskuša doseči. 3 Glej VSL sklep II Cp 4897/2008 z dne 18. 2. 2009. 4 Pritožnik se sklicuje na vsebino šestega (čeprav omenja sedmi odstavek) odstavka 38. člena ZIZ, ki vzpostavlja upravičenje dolžnika, da mu upnik na njegovo zahtevo povrne neutemeljeno povzročene izvršilne stroške, ki pa v primeru, kot je predmetni (ko gre za postopanje, ki ni samostojno, ampak sestavni del pravdnega postopka, ne pride v poštev – glej npr. sklep tega sodišča I Cpg 299/2019 z dne 24. 5. 2018). 5 Pritožba se v zvezi s tem sklicuje na odločbo tega sodišča Cpg 1857/93 z dne 15. 12. 1993, ki stališču, da je potrebno v primerih, kot je predmetni, kot kriterij uporabiti uspeh v postopku (odločitev o glavni stvari), ne nasprotuje, ampak ga (pravilno) »zgolj« dopolnjuje z izpostavljanjem (ostalih splošnih principov) upoštevanja potrebnosti stroškov oziroma njihove neutemeljene povzročitve (glej 155. in 156. člen ZPP). Na drugi strani za naziranje, da je postopek zavarovanja z začasno odredbo samostojen postopek (ter da zato ni podlage, da se odločanje o stroških, ki jih je upnik priglasil v predlogu za izdajo začasne odredbe, pridrži), kot izhaja iz sklepa tega sodišča I Cpg 931/2015 z dne 15. 7. 2015 (na katerega se prav tako sklicuje pritožba), ni moč reči, da predstavlja ustaljeno stališče sodne prakse, na katero bi bilo to sodišče vezano (glede drugačnega stališča glej npr. sklepe tega sodišča II Cp 4897/2008 z dne 18. 2. 2009, IV Cp 1459/2020 z dne 4. 9. 2020, I Cpg 299/2019 z dne 24. 5. 2018, I Cp 1730/2019 z dne 7. 10. 2019 in I Cp 2062/2013 z dne 23. 8. 2013). 6 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.