Jedro

Sam tožnik je pred narokom predlagal, da sodišče narok opravi v njegovi odsotnosti in v odsotnosti njegovega pooblaščenca. Zato pa tudi ni mogoče govoriti o relevantni pasivnosti, ki bi imela za posledico fikcijo odpovedi zahtevku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba na podlagi odpovedi razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala izbris neveljavne vknjižbe družbene lastnine v uporabi KZS P. za parc. št. 541/1 k.o. S. (sedanja parc. št. 537 k.o. N.) in vknjižbe lastninske pravice na toženo stranko za parc. št. 537 k.o. N. in vzpostavitev prejšnjega stanja, podrejeno pa ugotovitev lastninske pravice tožnika na podlagi priposestvovanja. Svojo odločitev je oprlo na prvi odstavek 282. čl. ZPP, po katerem sodišče izda sodbo na podlagi odpovedi, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ne pride tožeča stranka, če so izpolnjeni pogoji iz 317. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Zoper sodbo se iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje. V pritožbi opozarja, da je pogoj za izdajo zamudne sodbe obstoj fikcije odpovedi zahtevku, kot to določa 317. čl. ZPP. To pomeni, da morata tožnik in stranka izostati z glavne obravnave (s tem, da sta pravilno vabljena) in da je podana njuna pasivnost. To pa pomeni, da ne predlagata obravnave v odsotnosti. V dani situaciji pa ni izkazano, da je bil tožnik kot stranka pravilno vabljen, saj mu vabilo ni bilo vročeno. Poziv odvetniku, da o poravnalnem naroku in prvi obravnavi, seznani stranko, pa ni predpisan z zakonom, niti ne pomeni pravilnega vabljenja. Sodišče bi moralo ponovno poslati vabilo tožniku in če bi se vrnilo s ponovno navedbo neznank, bi moralo najprej pozvati pooblaščenca, da popravi tožbo s pravilnim naslovom tožnika. Bistveno v zadevi je dejstvo, da je tožnikov pooblaščenec predlagal, da se opravi obravnava v odsotnosti, s čimer je izključena fikcija odpovedi zahtevku, kot jo predvideva 317. čl. ZPP in kar mora biti izpolnjeno za izdajo sodbe na podlagi odpovedi. V prvem odstavku 282. čl. ZPP je namreč predvideno, da mora biti stranka pasivna, če ne pride na prvo obravnavo. Ker pa je tožeča stranka predlagala obravnavo v odsotnosti, ni mogoče zaključiti, da se je odpovedala zahtevku in zato sodbe na podlagi odpovedi ni bilo mogoče izdati in je zato izpodbijan sodba nezakonita in kršena določba 7. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP v povezavi s prvim odstavkom 292. in 317. čl. ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Ni sicer mogoče slediti pritožbi, da tožnik kot stranka ni bil pravilno vabljen na obravnavo, saj zadostuje, da je bil na obravnavo pravilno vabljen njegov pooblaščenec (137.člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Odločitev prvostopenjskega sodišča, pa glede na specifično procesno situacijo, ni pravilna. Določba prvega odstavka 282. člena ZPP, na kateri temelji odločitev prvostopenjskega sodišča, ureja položaj, ko na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, ne pride tožeča stranka. V takem primeru sodišče izda sodbo na podlagi odpovedi, če je bila stranka pravilno vabljena in ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok (6. odstavek 282. člena). Namen sankcije za izostanek z naroka je povečati aktivnosti in odgovornost strank ter s tem preprečiti zavlačevanje oziroma omogočiti zaključek postopka tudi v primeru neupravičene neudeležbe in s tem pasivnosti strank. V obravnavanem primeru pa je sam tožnik pred narokom predlagal, da sodišče narok opravi v njegovi odsotnosti in v odsotnosti njegovega pooblaščenca. Z vidika zahtev po hitrosti in ekonomičnosti postopka bi sodišče kvečjemu porabilo manj časa, kot v primeru, če bi tožnik na narok pristopil. Očitno je torej, da se je tožnik odrekel možnosti, da s procesnimi aktivnostmi in drugimi pravicami, ki mu jih sicer daje zakon na prvem naroku, vpliva na odločitev o njegovem zahtevku. Zato pa tudi ni mogoče govoriti o relevantni pasivnosti, ki bi imela za posledico fikcijo odpovedi zahtevku. Zaradi navedenega ni mogoče pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da so v obravnavanem primeru obstajali pogoji za izdajo sodbe na podlagi odpovedi. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, saj je prvostopenjsko sodišče kršilo določbo 7. točke drugega odstavka 339.člena ZPP, te kršitve pa v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti.