Jedro

V primeru, da ima izvršeni posel napako, ki ni taka, da bi bilo delo neuporabno oziroma, če posel ni izvršen v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, mora naročnik dovoliti prevzemniku, da napako odpravi. Pogodbo lahko razdre šele po tem, če prevzemnik do izteka roka napake ne odpravi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnici nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v 1. točki izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. II Ig 1084/95 z dne 17.8.1995 vzdržalo v veljavi v 1. tč. izreka za glavnico v višini 90.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.7.1995 dalje do plačila ter v 3. tč. izreka glede izvršilnihs troškov v višini 6.380,00 SIT in v 2. tč. izreka sklepa odločilo, da se navedeni sklep o izvršbi razveljavi v 1. tč. izreka za znesek 69.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.7.1995 dalje do plačila ter v 3. tč. za 6.380,00 SIT izvršilnih stroškov in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. V 3. tč. izreka izpodbijane sodbe pa je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del zahtevka in zoper stroške in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Prvostopno sodišče ni upoštevalo, da je bila cenitev dražja zaradi kratkega roka izdelave cenilnega poročila. Tožeča stranka je tudi uspela z več kot polovičnim zahtevkom, zaradi česar bi ji morala povrniti tožena stranka sorazmerni del stroškov.

Tožena stranka pa se pritožuje iz vseh pritoženih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP. Navaja, da v cesijo ni privolila. Kasnejša statusna sprememba tožeče stranke pomanjkanja aktivne legitimacije ne more sanirati. Ne strinja se z razlogovanjem izpodbijane sodbe, ki se nanaša na nežigosane in nepodpisane cenitve. Tožena stranka ni bila zavezana terjati odpravo napak. Tožeča stranka svojega dela ni pravilno opravila, zato ji tožena stranka ni dolžna ničesar plačati.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v navedeni zadevi povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje, uporabilo pravilno materialnopravne določbe, ni pa podana tudi nasplošno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

V celoti je potrebno pritrditi razlogovanju izpodbijane sodbe, ki se nanaša na ugovarjano aktivno legitimacijo tožeče stranke. Iz priložene naročilnice št. 8/95 (priloga B2) je izrecno razvidno, da je tožena stranka naročila cenitev obeh poslovnih prostorov pri družbi N.. Navedena družba pa je s pogodbo o cesiji odstopila svojo terjatev družbi N. d.o.o. (priloga A3). Zato je bila družba N. d.o.o., ki je vložila tožbo tudi aktivno legitimirana. Opustitev obvestila cesije napram toženi stranki nima za posledico neveljavnosti cesije, ampak je, kot pravilno obrazlaga prvostopna sodba, povezano zgolj z izpolnitvijo terjatve (glej 1. in 2. odst. 438. čl. ZOR). Le v primeru, če bi tožena stranka poravnala svojo terjatev N. kot cedentu bi bila ta izpolnitev veljavna in bi bil ugovor tožene stranke sprejemljiv. Tega pa v konkretnem primeru tožena stranka ni storila.

Povsem pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da je podana aktivna legitimacija tožeče stranke že zaradi statusnih sprememb na strani tožeče stranke, saj je družba N., pri kateri je tožena stranka naročila storitev tekom postopka postala pravna naslednica družbe N..

Ni namreč pravilno stališče tožene stranke v pritožbi, da navedena statusna sprememba ne more vplivati na pravilno aktivno legitimacijo.

Glede na navedeno je slediti stališču izpodbijane sodbe, da je bila sklenjena med strankama pogodba o delu (600. čl. ZOR-a), s katero se je tožeča stranka kot prevzemnik po naročilu tožene stranke kot naročnika zavezala zanjo izdelati dve cenitvi, in sicer za gostinski lokal PI Bar v Ljubljani in za poslovno trgovinski lokal v Ljubljani, Plava laguna, Linhartova 12. Pritožbeno sodišče se tudi v celoti strinja z izpodbijano sodbo, da zgolj dejstvo, da sta bili obe cenitvi ob prejemu pri toženi stranki nepodpisani in brez žiga, ne predstavlja takšno napako, da bi bila cenitev neuporabna kot je to trdila tožena stranka (1. odst. 620. čl. ZOR). Pravilna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da sta bili obe cenitvi izdelani po predpisih stroke in da je v obeh manjkal zgolj podpis in žig cenilca, kar je možno odpraviti v nekaj minutah. Zato ima izpodbijana sodba prav, da bi morala tožena stranka zahtevati od tožeče stranke najprej odpravo napake (podpis in žigosanje obeh cenitev), šele v primeru, če njeni zahtevi ne bi bilo ugodeno pa bi lahko v smislu 3. odst. 620. čl. ZOR pogodbo razdrla. Stališče tožene stranke v pritožbi, da zaradi omenjenih napak storitev sploh ni bila izvršena in zato njena obveznost do plačila ni nastala, ni sprejemljivo. Omenjeni napaki tudi po oceni pritožbenega sodišča nista taki, da bi bili cenitveni poročili neuporabni oziroma, ne pomenita, da je bil posel izvršen v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji. Zato mora tožena stranka, kot pravilno zaključuje izpodbijana sodba, opravljeno storitev, ki jo je pri tožeči stranki naročila tudi plačati.

Neutemeljena pa je tudi pritožba tožene stranke, ki se nanaša na samo višino izplačila. Po 1. odst. 623. čl. ZOR se določi plačilo s pogodbo, razen če ni določeno z obvezno tarifo, ali s kakšnim drugim obveznim aktom. Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da je priča M.K. prepričljivo izpovedala, da je bila s cenilcem M.N. dogovorjena cena tolarske protivrednosti 1000 DEM za cenitev obeh poslovnih prostorov. Glede na dejstvo, da kot priča zaslišan cenilec M.N. ni znal pojasniti, kakšen je bil dogovor glede cene, je prvostopno sodišče pravilno poklonilo vero priči M.K. in štelo, da je bila dogovorjena cena za izdelavo obeh izvedeniških mnenj 1000 DEM v tolarski protivrednosti. Bistven je dogovor strank. Zato tudi ni mogoče upoštevati ugovorov tožeče stranke v pritožbi, da je bila cenitev zahtevnejša oziroma dražja zaradi kratkega roka. Prvostopno sodišče je tako tudi v tem delu (glede višine) pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialnopravne določbe.

Pravilna pa je tudi odločitev prvostopnega sodišča, ki se nanaša na povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov. Po določilu 2. odst. 154. čl. ZPP lahko določi sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi glede na dosežen uspeh, da trpi vsaka stranka svoje stroške. V konkretnem primeru je uspela tožeča stranka le v višini 56 %. Zato je odločitev prvostopnega sodišča, ki je tudi ugotovilo, da so nastali obema strankama približno enako visoki stroški glede sodnih taks in glede odvetniških storitev, povsem pravilna. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da je glede na takšno stanje najbolj primerno, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pritožbeni razlogi obeh pravdnih strank niso podani. Zato je bilo potrebno obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo potrditi v skladu s 368. čl. ZPP. Kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti namreč izpodbijana sodba ne vsebuje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker nobena izmed pritožnic s pritožbo ni uspela, nosita obe sami svoje stroške pritožbenega postopka.