Jedro

Tožeča stranka na objektih ni izkazala svoje lastninske pravice v času uveljavitve Zakona o športu, zato je imela tožena stranka zakonsko podlago, da je s sklepom razglasila te objekte kot objekte občinskega pomena in s tem za objekte, ki sodijo v lastnino lokalne skupnosti.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

2. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1386/2004-2 z dne 23.2.2005, zavrnilo tožbo tožeče stranke proti sklepu tožene stranke o razglasitvi športnega objekta za objekt občinskega pomena z dne 8.3.1999. Na podlagi navedenega sklepa je tožena stranka določila športni objekt na parc. št. 10, 11 in 12, vse k.o. ... kot športni objekt občinskega pomena, ki postane last tožene stranke.

Sodišče prve stopnje citira določbe 64. člena Zakona o športu (ZSpo, Uradni list RS, št. 22/98 in naslednji), po katerih športni objekti, ki so družbena lastnina, postanejo društvena lastnina, razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti določi za športne objekte občinskega pomena, ki postanejo lastnina lokalnih skupnosti. Na teh objektih pa lahko društva uveljavljajo lastninsko pravico, če svoj zahtevek priglasijo pristojnemu organu lokalne skupnosti najkasneje v šestih mesecih po opredelitvi objekta kot občinskega pomena. Sodišče prve stopnje je zatrjevanje tožeče stranke, da je ona lastnica nepremičnin, ki jih je tožena stranka opredelila kot športne objekte občinskega pomena, zavrnilo z utemeljitvijo, da spisovni podatki teh njenih trditev ne izkazujejo. Med strankama upravnega spora je pred Okrajnim sodiščem v Domžalah tekla pravda o lastništvu teh objektov, ki se je končala s pravnomočno zavrnitvijo zahtevka tožeče stranke A.A. Zato je sodišče prve stopnje presodilo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila ob času uveljavitve ZSpo lastnica nepremičnin, ki jih je tožena stranka opredelila kot športne objekte občinskega pomena. Zato je zahtevek zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

Tožeča stranka s pritožbo uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Po stališču tožeče stranke je tožena stranka s svojim sklepom o določitvi športnih objektov občinskega pomena opravila nacionalizacijo njenih nepremičnin, saj je bila zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin, o katerih teče spor. Gre za upravni spor, v katerem izpodbija sklep tožene stranke, ki je posamični akt v obliki predpisa. Bila je lastnica nepremičnin, lokalna skupnost pa je pridobila v svojo last samo tiste športne objekte, ki so bili ob uveljavitvi zakona v družbeni lastnini. Tožeča stranka pa je dokazala, da so bile prav nepremičnine, št. 10, 11 in 12, vse k.o. ..., njena last. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Glede dejanskega stanja navaja, da je tožena stranka izpodbijani sklep utemeljila na dejstvu, da so bile nepremičnine v družbeni lasti, zlasti zato, ker je bila zgradba na parc. št. 11 zgrajena s prostovoljnim delom in prispevki krajanov T. Za zgradbo na parc. št. 12 med strankama nikoli ni bilo sporno, da je bila v celoti zgrajena po drugi svetovni vojni in da pri gradnji tožeča stranka ni sodelovala. Teh dejanskih ugotovitev tožeča stranka ni izpodbijala, razen s sklicevanjem na zemljiškoknjižno stanje glede lastništva zemljišč. Vpis v zemljiško knjigo ni bil relevanten, saj vpis družbenolastninskih pravic v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave. Glede uporabe materialnega prava pa meni, da je sodišče pravilno uporabilo določbe 64. člena ZSpo. Tudi Ustavno sodišče RS teh določb s svojo odločbo U-I-210/98 ni razveljavilo. Z navedeno določbo je varovano tudi lastninsko upravičenje morebitnih lastnikov športnih objektov, vendar so morali ti svoje zahtevke priglasiti v zakonsko določenem roku. Tega pa tožeča stranka ni storila. Sicer pa meni, da sklepa o razglasitvi športnega objekta za objekt občinskega pomena ni mogoče izpodbijati iz razlogov posega v lastninsko pravico. Lastninske ugovore je treba priglasiti pristojnemu organu lokalne skupnosti in po dokončnosti odločbe bi bilo mogoče o takem zahtevku odločati v upravnem sporu. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

K 1. točki izreka sodbe: Zakon o športu, ki je začel veljati 4.4.1998, je uredil lastninjenje tistih športnih objektov, ki ob uveljavitvi zakona niso imeli lastnika, temveč so bili v družbeni lastnini ali lasti razvojnih skladov. Zakon v 64. členu določa, da športni objekti, ki so družbena lastnina, ali last razvojnih skladov, in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v športu, postanejo društvena lastnina, razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti najkasneje v enem letu od uveljavitve zakona določi za športne objekte občinskega pomena. Društva so tako pridobila lastninsko pravico po samem zakonu najkasneje po preteku enoletnega roka od uveljavitve zakona. V obravnavanem primeru je tožena stranka v zakonsko danem roku s sklepom, ki ga tožeča stranka izpodbija v tem upravnem sporu, razglasila objekte na parc. št. 10, 11 in 12, vse k.o. ..., kot športne objekte občinskega pomena. S tem so ti objekti na podlagi določbe 2. odstavka 64. člena ZSpo postali njena lastnina. Tožeča stranka je na podlagi iste zakonske določbe s sklicevanjem na lastninsko pravico, vknjiženo v zemljiški knjigi, izpodbijala sklep tožene stranke o določitvi športnih objektov občinskega pomena. Po določbi 2. odstavka 64. člena ZSpo bi morala tožeča stranka svoj lastninski zahtevek prijaviti pristojnemu organu tožene stranke v roku šestih mesecev po uveljavitvi sklepa tožene stranke. Takega zahtevka tožeča stranka niti ne izkazuje oziroma ne zatrjuje. Pač pa je med strankama upravnega spora o lastništvu teh objektov tekla pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pravda, ki se je zaključila s sodbo tega sodišča, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12.3.2003, kot to navaja že sodišče prve stopnje, in s katero je bil zahtevek tožeča stranke A.A. proti Občini ... na izpraznitev objektov in prenehanje njihove uporabe zavrnjen. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka na objektih, na katere se nanaša v tem upravnem sporu izpodbijani sklep, ni izkazala svoje lastninske pravice v času uveljavitve ZSpo in je zato po presoji vrhovnega sodišča tožena stranka imela zakonsko podlago, da je s sklepom razglasila te objekte kot objekte občinskega pomena in s tem za objekte, ki sodijo v lastnino lokalne skupnosti.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev vrhovnega sodišča ne morejo vplivati, saj le pavšalno sklicevanje na vpis lastninske pravice oziroma pravice uporabe pravne prednice tožeče stranke na zemljiščih, na katerih so bili zgrajeni skladno s tedanjo zakonodajo športni objekti, ne morejo biti relevantni dokaz, ki bi mogel nasprotovati že navedeni sodbi Okrajnega sodišča v Domžalah, s katero je bilo že pravnomočno odločeno o tem vprašanju.

Zaradi navedenega je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

K 2. točki izreka sodbe: Vrhovno sodišče je o stroških pritožbenega postopka odločilo po določbi 1. odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 in 45/08), ki se po določbe 1. odstavka 22. člena ZUS-1 smiselno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, saj navedbe tožene stranke v njenem odgovoru na pritožbo niso bile bistvenega pomena pri odločitvi o utemeljenosti pritožbe tožeče stranke.