Jedro

Ker je določilo pogodbe o zaposlitvi o pogodbeni kazni za primer, če toženec ne bi nastopil dela, jasno, ne potrebuje posebne razlage, temveč se uporabi tako, kot je zapisano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati pogodbeno kazen v višini 41.729,26 EUR na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. 108, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 20. 3. 2006 v roku osem dni. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v skupnem znesku 4.083,48 EUR v roku osem dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj se ni opredelilo glede vprašanja pravilnosti vročitve tožbe toženi stranki. Sodišče ni ugotavljalo okoliščin vročitve tožbe toženi stranki, posledično pa sodišče sploh ni ugotovilo dejanskega stanja vročitve. Tako ni ugotavljalo ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, s tem pa je ravnalo v nasprotju z napotilom Višjega delovnega in socialnega sodišča podanega v sklepu opr. št. Pdp 496/2009 z dne 27. 1. 2010. Prav tako je napačno ugotovilo, da zato, ker tožena stranka ni prinesla k tožeči stranki zaključene delovne knjižice je ni mogla prijaviti v zdravstveno zavarovanje in zato ni nastopilo delovno razmerje. Tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da je v konkretnem primeru nastop dela potrebno razlagati kot izvrševanje dela skozi daljše časovno obdobje, zato je potrebno ugotoviti, ali je tožena stranka pri tožeči stranki začela opravljati svoje delovne naloge po pogodbi o zaposlitvi in jih tudi kontinuirano opravljala skozi daljše časovno obdobje, ne pa samo nekaj dni. Zaradi neizvrševanja delovnih nalog tožene stranke in neprisotnosti tožene stranke v prostorih tožeče stranke, delovno razmerje do dne 15. 5. 2006 ni nastopilo in sicer izključno po krivdi tožene stranke. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb prokurista tožene stranke, takrat direktorja tožeče stranke M.B., glede namena 3. odstavka XXIV. člena pogodbe o zaposlitvi št. 108 s toženo stranko, ki je izpovedal, da namen določbe in pogodbene kazni ni nastop dela za dan ali dva, ampak je bil namen spornega odstavka v tem, da se določi sankcija, v kolikor ne pride do zaposlitve direktorja za daljše časovno obdobje zaradi izogiba špekulaciji in da ne bi prišlo do zlorabe podatkov. Sodišče se v izpodbijani sodbi ni niti opredelilo glede s strani M.B. izpovedanega namena spornega odstavka tega člena in pogodbene kazni in niti glede pomena nastopiti z delom, zato je zmotno uporabilo materialno pravo in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo nadaljnje pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da se tožeča stranka ne more sklicevati na kršitev, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker se sodišče v sodbi ni opredelilo glede vprašanja pravilnosti vročitve tožbe toženi stranki. V kolikor je tožeča stranka menila, da naslovno sodišče ni sledilo napotilu vsebovanem v sklepu pritožbenega sodišča, bi moralo to kršitev pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je mogoče, najkasneje pa na zadnjem naroku za glavno obravnavo, vendar tega ni storilo. Prav tako se nastop dela ne more interpretirati na način, kot to želi prikazati tožeča stranka. Glagol „nastopiti“ je dovršni glagol in tako že po gramatikalni razlagi besedila ni mogoče pritrditi tožeči stranki. Nastop dela pomeni enkratno dejanje in predvideva, da delavec pride na delo in začne z delom, nikakor pa nastop dela ne pomeni kontinuiranega opravljanja dela oziroma izvrševanja delo skozi daljše časovno obdobje. Sploh pa je dokazni postopek pokazal, da je toženec delo nastopil in ga je nato še določen čas opravljal oziroma izvrševal. Trditve o neizvrševanju delovnih nalog s strani toženca in o njegovi neprisotnosti v prostorih tožene stranke so nedokazane, saj je dokazni postopek pokazal prav nasprotno. Sodišču se do izpovedbe prokurista tožeče stranke ni bilo potrebno opredeliti, saj je tožeča stranka do prvega naroka za glavno obravnavo ni postavila trditvene podlage v zvezi s tem, da naj bi bil namen 3. odstavka XXIV. člena pogodbe o zaposlitvi sankcija, za primer če ne pride do zaposlitve za daljše časovno obdobje in izogibanje špekulacijam. Predmetno določilo pogodbe o zaposlitvi je povsem jasno in določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo. V postopku je bilo potrebno ugotavljati zgolj to, ali je tožena stranka do 15. 5. 2006 nastopila delo in sodišče je ugotovilo, da ga je in na podlagi navedenega izdalo pravilno in zakonito sodbo ter tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbene sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana pavšalno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je le-ta podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah po postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju. Iz sodbe jasno izhaja, zakaj je sodišče po izvedenih dokazih sprejelo navedeno odločitev.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče ni ugotavljalo, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe in s tem ravnalo v nasprotju z napotilom pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 496/2009 z dne 27. 1. 2010. Iz navedenega sklepa izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s pravilnostjo vročitve tožbe in njene dopolnitve oziroma poprave tožene stranke najmanj preuranjena, saj je sodišče prve stopnje dne 30. 7. 2008 prejelo vrnjeno pošiljko (list. št. 56), na katerem je naslov tožene stranke U., ... prečrtan in napisan naslov V., ..., to je naslov, ki ga je tožena stranka navajala kot naslov dejanskega bivališča. Na pošiljki je bila označba, da naslovnik pisanja ni dvignil, med tem ko iz obvestila o prispelem pismu na vrnjeni pošiljki izhaja, da naslovnik lahko prevzame pismo na pošti L. Ker se sodišče prve stopnje o navedenem podatku na vrnjeni pošiljki sploh ni ukvarjalo in je štelo, da je bila vročitev pisanja pravilna na naslovu U., ..., to je naslov tožene stranke iz centralnega registra prebivalstva, čeprav bi bilo iz podatkov na vrnjeni pošiljki mogoče sklepati, da je vročevalec ugotovil naslov dejanskega bivališča naslovnika, to je V., ..., je po napotilu pritožbenega sodišča moralo sodišče prve stopnje opisano nejasnost odpraviti predvsem z zaslišanjem vročevalca, to je delavca pošte in po potrebi tudi s pridobitvijo še drugih možnih podatkov o vročanju navedene pošiljke toženi stranki in šele na tej podlagi bo lahko ugotovilo, ali je v resnici izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe, to je pravilna vročitev toženi stranki zaradi odgovora. Torej ali so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe, ali pa bo moralo o tožbenem zahtevku odločati po vsebini. Sodišče prve stopnje je po prejemu sodbe pritožbenega sodišča posredovalo Pošti Slovenije d.o.o., PE pošta L. poziv, da sodišču posreduje ime in priimek pismonoše, ki je vročal sodno pošiljko in pojasni celotni postopek vročanja tako na naslovu U., ... kot tudi na naslovu, ki je ročno napisan na kuverti, V., ... (list. št. 110). Direktor poslovne enote Pošte Slovenije je podal dne 5. 5. 2010 pojasnilo o vročanju spornega pisma v pravdnem postopku in navedel: „da je zadevno pismo vročal pismonoša M.Š., ki pa ni več zaposlen pri Pošti Slovenije d.o.o. in da predvidevajo, da je pismonoša na pismo pomotoma napisal nov naslov, saj se pisma v pravdnem postopku, v skladu z ZPP, ne smejo prepošiljati za naslovnikom, zato natančnejših pojasnil o vročanju pisma zaradi zgoraj navedenega razloga ne more posredovati.“ (list. št. 111).

Ker sodišče prve stopnje vročevalca ni moglo zaslišati, tožba pa toženi stranki ni bila pravilno vročena, s tem pa ni bil izpolnjen prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe, to je pravilna vročitev toženi stranki zaradi odgovora (1. točka 1. odstavka 318. člena ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je toženi stranki poslalo poziv naj odgovori na tožbo in tožena stranka je v roku podala odgovor na tožbo. Navedenega sodišče v obrazložitvi sodbe res ni pojasnilo, je pa to pojasnilo strankam na prvem naroku za glavno obravnavo dne 22. 6. 2010 in v kolikor je tožeča stranka menila, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotilu pritožbenega sodišča, bi to kršitev pred sodiščem prve stopnje lahko uveljavljala takoj, to je že ko je prejela odgovor na tožbo, oziroma na prvem naroku za glavno obravnavo dne 22. 6. 2010, nazadnje pa 13. 7. 2010, to je na zadnjem naroku za glavno obravnavo, vendar tega ni storila. Po določbi 1. odstavka 286. b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Po določbi 2. odstavka 286. b člena ZPP pa se določba prejšnjega odstavka ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Ker ne gre za kršitev, na katero bi pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, se tožeča stranka nanjo ne more uspešno sklicevati v pritožbenem postopku.

Med pravdnima strankama je bilo sporno vprašanje, ali je tožena stranka nastopila delo pri tožeči stranki do 15. 5. 2006 kot se je zavezala v pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 3. 2006 (B1) in ali je dolžna plačati pogodbeno kazen v višini 41.729,26 EUR.

V pogodbi o zaposlitvi št. 108 sta stranki v 3. odstavku XXIV. člena določili: „Pogodbeni stranki sta sporazumni, da ju pogodba zavezuje od dneva podpisa dalje, uporablja pa se od dneva, ko delavec nastopi delo, to je najkasneje do 15. 5. 2006. Za primer, da katera od strank odstopi od pogodbe pred začetkom njene uporabe, torej če delodajalec ne zaposli delavca v dogovorjenem času in pod dogovorjenimi pogoji, ali delavec do dogovorjenega datuma neupravičeno ne nastopi dela, stranki določita kazen v višini 10.000.000,00 SIT, ki jo po pogodbi nezvesta stranka izplača nasprotni stranki brez ugovora in v osmih dne od prejema poziva pogodbi zveste stranke.“.

Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo nekdanjega direktorja tožeče stranke M.B., M.F., A.G. in toženo stranko ugotovilo, da je bila tožena stranka zaposlena pri tožeči stranki in je prihajala na delo k tožeči stranki v času od 3. 5. 2006 do 10. 5. 2006, navedeno pa je razvidno tudi iz potrdila tožeče stranke (B1). Iz izpovedi navedenih prič izhaja, da je toženec hodil v podjetje, da ga je M.F. uvajal v delo in ga s seboj vodil na tri sestanke, da je imel kreiran račun v programu za prisotnost na delu, da se je samostojno žigosal za prisotnost na delu in ti podatki so se vnesli tudi v sistem podatkov za obračun plač toženca. Tožeča stranka mu je izročila računalnik, mobitel, omogočila mu je dostop do delovnega mesta, tako da mu je izročila ključe od vstopnih vrat podjetja, zanj pripravila računalnik in mobitel, še posebej pa za toženca kupila nov avto, ki mu ga je izročila 28. 4. 2006, še predno je nastopil delo (ker je toženec želel imeti avto pred nastopom delo, tožeča stranka pa je to željo izpolnila, ker je bila dana možnost). Ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi je obstajal dogovor, da toženec prevzame odgovornost za realizacijo letnega plana, pri čemer mu je bilo ob podpisu pogodbe zagotovljeno, da je poslovanje v prvem četrtletju v okviru plana. Ob nastopu dela in po pridobitvi podatkov finančne službe pa je toženec ugotovil, da je bilo zagotovilo tožeče stranke neresnično, da je bila izguba pred nastopom dela toženca (od januarja do konca aprila 2006) približno 100.000,00 EUR, kar pomeni, da bi prejemal tudi nižjo plačo, zato je dne 10. 5. 2006, še v poskusni dobi, podal prekinitev pogodbe o zaposlitvi št. 108 (B2). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec nastopil delo 3. 5. 2006 in delal pri toženi stranki do 10. 5. 2006, s tem pa izpolnil pogoj iz 3. odstavka XXIV. člena pogodbe o zaposlitvi (nastop dela pri tožeči stranki pred določenim datumom 15. 5. 2006), zato ni dolžan plačati pogodbene kazni.

Ni utemeljen pritožbeni očitek o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da so določila pogodbe o zaposlitvi jasna in nedvoumna. V skladu z določbo 1. odstavka 82. člena Obligacijskega zakona (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je potrebno jasne določbe pogodbe o zaposlitvi razumeti tako, kot se glasijo. Vprašanje katero določbo OZ bo sodišče uporabilo pri razlagi pogodbe, je vselej pravno vprašanje. Po določbi 1. odstavka 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo predvsem tako, kot se glasijo. Uporaba te določbe ne terja ugotavljanja dejanskega stanja in je zato odločitev sodišča, ali bo sploh ugotavljalo skupni namen pogodbenikov, odvisno od priznane metode razlage pogodb. Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil (2. odstavek 82. člena OZ). Da bi stranka dosegla ugotavljanje dejanskega stanja v tej smeri, mora zato najprej ustrezno izkazati „spornost“ pogodbenega določila. Le golo sklicevanje nanjo, ki ni hkrati podprto z ustrezno kvalitativnim trditvenim gradivom, ne zadošča; pogodbeno določilo namreč lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil. To tožeča stranka poskuša doseči v pritožbenem postopku, med tem ko v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavila trditvene podlage v tej zvezi (da naj bi bil namen 3. odstavka XXIV. člena pogodbe o zaposlitvi sankcija, če ne pride do zaposlitve za daljše časovno obdobje in izogibanje špekulacijam), temveč je bila to zgolj izpovedba priče. Nagib, ki je vodil stranko pri sklenitvi pogodbe, pa na veljavnost pogodbe ne more vplivati (enako v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 475/2008 z dne 21. 10. 2010).

Določilo pogodbe o zaposlitvi je povsem jasno, zato ne potrebuje posebne razlage in je bilo potrebno v postopku zgolj ugotoviti to, ali je tožena stranka do 15. 5. 2006 nastopila delo. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje v dokaznem postopku je, da je tožena stranka pri tožeči stranki delala od 3. 5. 2006 do 10. 5. 2006, torej je nastopila delo, kar nujno privede do materialnopravnega sklepanja o tem, da v obravnavanem primeru ni razloga za odstop od uporabe določbe 2. odstavka 82. člena OZ in za iskanje drugačne vsebine pogodbene volje strank od izjavljene (predvideno z določbo 2. odstavka 82. člena OZ le za primere razlage spornih in nejasnih pogodbenih določil). V primeru torej, če je pogodbeno določilo jasno in razumljivo, za njegovo uporabo ni potrebna nobena interpretativna (razlagalna) metoda, temveč se uporabi tako, ko je zapisano. Enako stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 95/97 z dne 23. 9. 1997 in sklepih opr. št. Dsp 100/2008 in opr. št. Dsp 110/2008 vse z dne 18. 11. 2008. V skladu z navedenim je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da bi moralo sodišče ugotavljati namen pogodbenega določila, ki ni nastop dela za nekaj dni, temveč je bil namen spornega odstavka v tem, da se določi sankcija, v kolikor ne pride do zaposlitve direktorja za daljše časovno obdobje.

Ker torej niso podani razlogi, uveljavljeni s pritožbo in tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odstavek 165. člena ZPP, v povezavi s 155. členom ZPP).