Jedro

Sodišče prve stopnje neenake obravnave ne bi smelo utemeljiti s sklicevanjem na četrti odstavek 101. člena ZJU. Tožnik je javni zavod, zato se zanj citirana določba ne uporablja (prvi odstavek 22. člena ZJU).

Tehtanje ustavnih dobrin, ki ju varujeta 49. in 51. člen URS, se v tem sporu prevesi v korist toženke. V njeno svobodo dela oziroma prosto izbiro zaposlitve bi bilo namreč v nasprotju z načelom sorazmernosti poseženo prekomerno, če bi ob upoštevanju okoliščin, ki izhajajo iz 17. točke te sodbe, morala ostati pri tožniku po opravljenem specialističnem izpitu v delovnem razmerju še dvakratno dobo trajanja specializacije (to pomeni, da bi vključno z obdobjem specializacije, v katerem je zanj samostojno že opravljala delo v ugotovljenem velikem obsegu, morala delati pri njem 18 let in 4 mesece, kar je skoraj polovica polne pokojninske dobe). Po presoji pritožbenega sodišča zato ustavnoskladna zaposlitvena vezanost toženke upoštevaje okoliščine konkretnega primera obsega enkratno dobo trajanja specializacije, določilo pogodbe o specializaciji pa je nično v delu, v katerem toženko zavezuje k dvakratni dobi zaposlitve pri tožniku.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 560,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 16.719,46 EUR z obrestmi, ki tečejo od 8. 8. 2021 do plačila. Zavrnilo je obrestni zahtevek od 7. 8. 2021 do 8. 8. 2021 in zahtevek za plačilo 109.724,21 EUR z obrestmi od 7. 8. 2021 do plačila. Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka, da je taksni zavezanec za vložitev tožbe in da mora toženki povrniti njene stroške postopka.

2.Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje pavšalnost dokazne ocene, da toženka v obdobju od 1. 10. 2011 do 30. 11. 2013 ni opravljala specializacije. Res je 2/3 delovnega časa opravljala delo, vendar pa je preostalo 1/3 delovnega časa porabila za obveznosti iz naslova specializacije. Te obveznosti dokazujejo tudi vpisi v list specializanta. A. A. je toženko celotno obdobje mentoriral, preverjal njeno znanje in izpolnjeval list specializanta. Ure specializacije se med notranjim kroženjem niso beležile ločeno, ker toženka ni zapuščala matične ustanove. Za navedeno obdobje mora povrniti 15.817,15 EUR stroškov specializacije (1/3 od 47.451,46 EUR). Sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženka v obdobju od 1. 1. 2014 do 16. 11. 2017 opravljala specializacijo 33,55 % delovnega časa. Zmotno je ocenilo, da je pogodba o specializaciji delno nična. Presojo o neenaki obravnavi javnih uslužbencev je oprlo na določbo ZJU, ki se za tožnika ne uporablja. Drugi odstavek 14. člena URS se lahko nanaša le na enako obravnavanje enakih dejanskih stanj. Obveznost, da morajo zdravniki specializanti po končani specializaciji najmanj enkratno časovno obdobje trajanja specializacije delati v mreži javne zdravstvene službe, je bila zakonsko uveljavljena šele 28. 7. 2017. Sodišče je ZZdrS uporabilo retroaktivno. Položaj toženke in zdravnikov specializantov ni primerljiv. S slednjimi tožnik ne sklepa pogodb o specializaciji, saj je vse urejeno na nivoju države, z ZZdrS. Podlaga za vračilo stroškov specializacije v tem sporu pa je sprejeta pogodbena zaveza toženke za plačilo denarne sankcije zaradi kršitve pogodbene zaveze, s katero se je ob podpisu pogodbe o specializaciji strinjala. Tožnik je iz naslova financiranja toženkine specializacije imel na 51. člen URS oprto legitimno pričakovanje, da si zagotovi ustrezno usposobljen kader. Specializacija je trajala 73,5 mesecev, torej bi morala toženka ostati pri njem zaposlena 147 mesecev. Ker je izpolnila le 27,89 % te obveznosti, mu mora povrniti 72,11 % stroškov specializacije (38.682,69 EUR). Če bi sodišče štelo, da bi pri njem morala ostati zaposlena le enkratno obdobje trajanja specializacije, pa je izpolnila 56,16 % obveznosti in mu mora povrniti 43,84 % stroškov specializacije (23.517,53 EUR). Predlaga, naj pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi do višine 38.682,69 EUR oziroma podrejeno do višine 23.517,53 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predmet spora je vračilo stroškov specializacije. Stranki sta za čas od 1. 10. 2011 do 30. 9. 2015 sklenili pogodbo o specializaciji iz medicinske biokemije (laboratorijska medicina) in jo z aneksi podaljšali do opravljenega specialističnega izpita (16. 11. 2017). V njej sta določili, da je toženka dolžna povrniti tožniku vse stroške, ki jih je imel s specializacijo (šolnina, bruto nadomestila plač, stroški prevoza in prehrane), če po opravljenem specialističnem izpitu ne ostane pri njem v delovnem razmerju dvakratno dobo trajanja specializacije do opravljenega specialističnega izpita, oziroma da mu mora povrniti sorazmeren del stroškov glede na sorazmerje med časom, ko je ostala v delovnem razmerju pri njem, in časom, ko bi v delovnem razmerju morala ostati. Za čas opravljanja specializacije oziroma do njenega zaključka sta stranki sklenili tudi pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto specializant s področja laboratorijske medicine.

6.Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je toženkina specializacija trajala 73,5 mesecev, po opravljenem specialističnem izpitu pa je bila zaposlena pri tožniku 41 mesecev (torej ne dvakratne dobe specializacije oziroma 147 mesecev).

7.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da (valoriziran) znesek 52.808,40 EUR, ki ga je tožnik izplačal toženki v obdobju od 1. 10. 2011 do 30. 11. 2013 (v času t.i. notranjega kroženja), ne predstavlja stroškov specializacije (nadomestila plač za čas usposabljanja po programu specializacije), temveč plačilo v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene plače za redno opravljeno delo toženke, stroške v zvezi s tako opravljenim delom (prehrana, prevoz) in regres za letni dopust. Prvostopenjska presoja o toženkinem opravljanju dela v navedenem obdobju (in o naravi s tem delom povezanih izplačil) ni pavšalna, kot to zmotno navaja pritožba. Temelji na izpovedih strank, priče in na listinskem gradivu, kar vse je sodišče prve stopnje upoštevaje 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vestno ovrednotilo in strnilo v izčrpno, prepričljivo in pravilno dokazno oceno, s katero pritožbeno sodišče soglaša. Prvostopenjskih razlogov po nepotrebnem ne ponavlja.

8.Pritožnik soglaša, da je v obdobju notranjega kroženja toženka pri njem opravljala delo 2/3 delovnega časa. Neutemeljeno pa je pritožbeno zatrjevanje, da je preostalo 1/3 delovnega časa toženka porabila za usposabljanje po programu specializacije - kroženje po tožnikovih laboratorijih. Sodišče prve stopnje (ki je upoštevalo toženkino potrditev, da je prekrožila vseh devet laboratorijev tožnika) je namreč delo, ki ga je opravila v navedenem obdobju, pravilno umestilo v 20. člen Pravilnika o specializaciji iz medicinske biokemije. Ta specializantu dovoljuje samostojno opravljanje dela in nalog, za katere je usposobljen, prav takšne narave pa je bilo delo toženke tekom notranjega kroženja in za tovrstno opravljeno delo (ne pa za usposabljanje po programu specializacije) je prejela plačilo.

9.Zaključek, da izplačilo, ki ga je toženka prejela v času notranjega kroženja, predstavlja odmeno (plačo) za toženkino samostojno opravljeno redno delo, utemeljujejo ključni prvostopenjski razlogi: toženka je tekom nekdanje zaposlitve v UKC B. v visoko specializiranih laboratorijih pridobila veliko znanja, zato jo je tožnik, ki je opravljal le osnovne laboratorijske preiskave, med notranjim kroženjem vključil v delovni proces svojih laboratorijev, kjer je opravljala potrebno delo; delo, ki ga je pri tožniku opravljala na podlagi predhodne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto analitik v laboratorijski medicini, je pri njem opravljala tudi potem, ko je z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi za specializanta s področja laboratorijske medicine; med delovnim časom je opravljala za tožnika tudi številne druge naloge: nadomeščala je nadrejeno in namesto nje podpisovala dopuste, nadzorovala je delo tehnikov in diplomiranih inženirjev, sodelovala je pri pridobivanju standardov kakovosti in mednarodne akreditacije tožnika, pri podaljšanju dovoljenja za delo tožnikovega laboratorija, pri centralizaciji vseh laboratorijev tožnika … Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo, da je tako opravljeno toženkino delo preseglo okvir pridobivanja znanja in usposabljanja za potrebe specializacije. Obsežnost vključitve toženke v opravljanje dela za tožnika potrjuje tudi prvostopenjska ugotovitev, da je v obravnavanem obdobju (z izjemo nekaj mesecev) prejemala dodatek za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, v določenih mesecih pa opravljala tudi nadurno delo.

10.Presojo, da plačilo, ki ga je toženka prejela za čas notranjega kroženja, pomeni plačo za redno opravljeno delo, ne pa nadomestila plače za čas specialističnega usposabljanja, je sodišče prve stopnje dodatno utemeljilo z dejstvom, da evidence delovnega časa za to obdobje ne vsebujejo vpisov ur specializacije, ampak le ure rednega dela. Pritožbeno pojasnilo, da se ure specializacije v obdobju notranjega kroženja niso beležile ločeno, ker toženka ni zapuščala matične ustanove, ne vpliva na drugačno presojo spora. Ključno je dejstvo, da je tožnik vključil toženko v opravljanje rednih delovnih nalog, zato bi moral zagotoviti natančno evidentiranje ur toženkinega specialističnega usposabljanja in ur redno opravljenega dela. To velja še toliko bolj glede na to, da je toženko zavezal k vračilu stroškov specializacije, za ugotovitev obsega teh stroškov pa je odločilnega pomena prav razmejitev med urami rednega dela in urami usposabljanja za specializacijo (saj omogoči izračun stroška za vsako od teh kategorij ur). Glede na navedeno in upoštevaje tudi ostale izvedene dokaze je pravilna prvostopenjska ocena, da tožnik ni dokazal, da evidence delovnega časa ne izkazujejo dejanskega delovnega časa toženke.

11.Pritožbeno navajanje, da so opravljene obveznosti iz naslova specializacije zabeležene v listu specializanta, ter da je A. A. toženko mentoriral, preverjal njeno znanje in izpolnjeval list specializanta, ne vpliva na drugačno presojo spora. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo njegovo in toženkino izpoved, da sta šla skozi vsebine, ki jih je kot specializantka morala predelati, a sta bila v stiku zlasti preko telefona in po njeni službi (iz pojasnil A. A. izhaja, da je njuna komunikacija običajno potekala med 17.00 in 18.00 uro, po delu toženke, ki je bila prej zasedena v ZD C.). Glede na navedeno vpisi v list specializanta ter izpoved toženkinega mentorja sami po sebi ne utemeljujejo zaključka, da se je v obdobju notranjega kroženja 1/3 delovnega časa (in s tem 1/3 izplačil toženki) nanašala na opravljanje obveznosti iz naslova specializacije, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Vtoževani znesek za obdobje od 1. 10. 2011 do 31. 12. 2013 tako ne predstavlja stroškov specializacije, ki bi jih bila toženka (v sorazmernem, 1/3 deležu) dolžna vrniti tožniku.

12.Pritožba soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da je toženka v obdobju od 1. 1. 2014 do 16. 11. 2017 (t.i. zunanje kroženje in čas do opravljenega specialističnega izpita) 33,55 % delovnega časa opravljala specializacijo, v ostalem pa redno delo za tožnika. Skladno tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje razmejilo tudi njene prejemke: za 66,44 % delovnega časa je prejela plačo, za preostalih 33,55 % pa nadomestilo plače, ki je predmet vračila tožniku.

13.Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je določba pogodbe o specializaciji v delu, v katerem toženki nalaga vrnitev stroškov specializacije, če po opravljenem specialističnem izpitu ne ostane pri tožniku <em>dvakratno dobo</em> trajanja specializacije, nična. Kot je obrazložilo, neenako obravnava toženko kot javno uslužbenko v primerjavi z zdravniškimi specializanti kot javnimi uslužbenci in zato krši ustavno načelo enakega obravnavanja. Presodilo je, da je toženka dolžna povrniti stroške specializacije le upoštevaje sorazmerje med časom trajanja specializacije (73,5 mesecev) in časom, ko je po opravljenem izpitu ostala v delovnem razmerju pri tožniku (41 mesecev). Štelo je torej, da bi po opravljenem specialističnem izpitu morala ostati pri tožniku v delovnem razmerju enkratno dobo trajanja specializacije.

14.Pritožba pravilno navaja, da sodišče prve stopnje neenake obravnave ne bi smelo utemeljiti s sklicevanjem na četrti odstavek 101. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU)². Tožnik je javni zavod, zato se zanj citirana določba ne uporablja (prvi odstavek 22. člena ZJU).

15.Stranki sta na podlagi 172. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) pravice in obveznosti glede usposabljanja za specializacijo uredili s pogodbo. Toženka je s sklicevanjem na prekomeren poseg v ustavno pravico do svobode dela oziroma proste izbire zaposlitve (49. člen Ustave RS - URS) uveljavljala ničnost pogodbenega določila o zaposlitveni vezanosti pri tožniku v obsegu dvakratnega trajanja obdobja specializacije. Prvostopenjsko sodišče takšnega posega ni ugotovilo, kar je utemeljilo predvsem z naslednjimi razlogi: tožnik je zagotovil toženki brezplačno opravljanje specializacije; toženki je bila prepuščena odločitev, ali bo po opravljenem specialističnem izpitu delovno razmerje pri njem nadaljevala, ali pa ne in mu bo plačala sorazmerni del stroškov specializacije; toženka lahko prosto izbira, kaj bo delala po prenehanju delovnega razmerja pri tožniku.

16.Prvostopenjska presoja ne predstavlja pravilnega materialnopravnega ovrednotenja okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo glede vsebine pogodbenega razmerja strank. Kot odločilne za to presojo jih je toženka izpostavila tako v prvostopenjskem postopku kot tudi v odgovoru na pritožbo, pri čemer je pravilno opozorila tudi na judikat Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 320/2010. Iz njega izhaja, da zaveza delavca, da ostane na delu predolgo obdobje, v nasprotnem primeru pa mora povrniti sorazmerni del stroškov v zvezi z izobraževanjem, lahko pomeni pretiran in nedovoljen poseg v pravico do svobode dela, in sicer navkljub svobodnem pristanku delavca na takšen dogovor. Vrhovno sodišče RS je poudarilo, da je treba izhajati iz okoliščin vsakokratnega primera in pri presoji še dopustnega obdobja, v katerem mora delavec ostati na delu, upoštevati okoliščine kot so npr. višina stroškov v korelaciji z dolžino izobraževanja (zelo visoki stroški, a zelo kratko izobraževanje, in obratno); ali mora delavec v obdobju izobraževanja v celoti ali delno opravljati tudi svoje delo; ali je pri delu v času izobraževanja relativno samostojen (razen posameznih konzultacij z mentorjem); ali je povsem oproščen dela pri delodajalcu itd.

17.Glede okoliščin, ki jih našteva citirani judikat, izhajajo iz prvostopenjske sodbe v tem sporu naslednja dejstva. Toženka je tekom daljše specializacije (73,5 mesecev) poleg s tem povezanega usposabljanja kontinuirano in samostojno opravljala za tožnika redno delo (med notranjim kroženjem v obsegu polnega delovnega časa, med zunanjim kroženjem pa v obsegu 2/3 delovnega časa), v obdobju od 9. 2. 2015 do 1. 11. 2016 pa je bila tudi predstojnica ene od tožnikovih enot (ZD C.). Zaradi obsežnosti delovnih obveznosti je opravljala tudi nadurno delo in prejemala dodatek za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Tožnikov strošek specializacije je predstavljal le strošek kroženja toženke pri zunanjih izvajalcih (v revalorizirani višini znaša 7.090,40 EUR) in nadomestila plač, ki jih je izplačal toženki za 1/3 delovnega časa tekom zunanjega kroženja. Glavnino prejemkov toženke v celotnem obdobju specializacije je torej predstavljalo plačilo za opravljeno delo (plača, stroški v zvezi z delom, regresi za letni dopust).

18.V pogodbi o specializaciji določeno zaposlitveno vezanost toženke pritožnik utemeljuje s sklicevanjem na 51. člen URS, ki vsakemu zagotavlja pravico do zdravstvenega varstva; s tem javnim interesom se je prekrival interes pritožnika kot izvajalca javne zdravstvene službe, ki je iz naslova financiranja toženkine specializacije imel pričakovanje, da si za določeno dobo zagotovi ustrezno usposobljen in v delovni proces utečen kader. Pritožbeno sodišče soglaša, da je bil takšen cilj tožnika legitimen in ciljno usmerjen v zagotavljanje pravice do zdravstvenega varstva, ki je ustavno varovana dobrina. Vendar pa se tehtanje ustavnih dobrin, ki ju varujeta 49. in 51. člen URS, v tem sporu prevesi v korist toženke. V njeno svobodo dela oziroma prosto izbiro zaposlitve bi bilo namreč v nasprotju z načelom sorazmernosti poseženo prekomerno, če bi ob upoštevanju okoliščin, ki izhajajo iz 17. točke te sodbe, morala ostati pri tožniku po opravljenem specialističnem izpitu v delovnem razmerju še dvakratno dobo trajanja specializacije (to pomeni, da bi vključno z obdobjem specializacije, v katerem je zanj samostojno že opravljala delo v ugotovljenem velikem obsegu, morala delati pri njem 18 let in 4 mesece, kar je skoraj polovica polne pokojninske dobe). Po presoji pritožbenega sodišča zato ustavnoskladna zaposlitvena vezanost toženke upoštevaje okoliščine konkretnega primera obsega enkratno dobo trajanja specializacije, določilo pogodbe o specializaciji pa je nično v delu, v katerem toženko zavezuje k dvakratni dobi zaposlitve pri tožniku.

19.Že sodišče prve stopnje je pri izračunu vračila stroškov specializacije izhajalo iz zaposlitvene vezanosti toženke v obsegu enkratne dobe trajanja specializacije³ , le da se je sklicevalo na poseg v 14. člen URS zaradi različnega obravnavanja toženke kot specializantke laboratorijske medicine v primerjavi z zdravniškimi specializanti, ki so po opravljeni specializaciji zaposlitveno vezani le za enkratno dobo trajanja specializacije. Zmoten je pritožbeni očitek o retroaktivni uporabi Zakona o zdravniški službi (ZZdrS), ker naj bi šele v letu 2017 uzakonil takšno obveznost zdravnikov specializantov. Smiselno podobna zakonska določba je namreč obstajala že v času, ko sta stranki tega spora sklenili pogodbo o specializaciji (uveljavljena v Ur. l. RS, št. 58/2008)⁴ . Utemeljeno pa je pritožbeno opozarjanje, da je položaj zdravnikov specializantov urejen z zakonom, kar pa ne velja za specializante laboratorijske medicine, zato je pri slednjih zaposlitvena vezanost in s tem povezano vračilo stroškov specializacije vedno le predmet pogodbene ureditve. Navedena razlika v položajih omenjenih dveh kategorij specializantov pa ne vpliva na drugačno presojo spora. Tudi pogodbena določila so namreč predmet ustavnoskladne presoje (86. člen Obligacijskega zakonika - OZ), ta presoja pa, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, narekuje ugotovitev o delni ničnosti pogodbe o specializaciji zaradi prekomernega posega v 49. člen URS.

20.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa mora povrniti njene stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Pritožnik zahteva ugoditev tožbenemu zahtevku do višine 38.682,69 EUR, kar pomeni, da vrednost spora, ki je predmet pritožbenega izpodbijanja, znaša 21.963,23 EUR (38.682,69 - 16.719,46) oziroma 600 točk. Upoštevaje Odvetniško tarifo (OT) toženki pripada 750 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 16/4 OT) in 15 točk za materialne stroške, kar glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša skupaj 560,00 EUR. V primeru zamude s plačilom ji tožnik dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, dalje do plačila.

-------------------------------