Jedro

V zvezi s tožbenimi navedbami, da so predmetna zemljišča v naravi travnik in delno gozd, pa sodišče pojasnjuje, da tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev, da so predmetna zemljišča po dejanski rabi kmetijska in gozdna zemljišča, vendar nadalje izhaja tudi neprerekana ugotovitev, da je v OPN njihova namenska raba „druga območja centralnih dejavnosti, površine za industrijo, površine cest in površine ostale prometne infrastrukture“, iz česar sledi, da je poseg glede na prostorski akt dopusten. Drži sicer, da je ta postopek namenjen ravno temu, da se ugotovi, ali poseg lahko pomembno vpliva na okolje, pri čemer je treba upoštevati izbirna merila, ki so določena v Prilogi 2 k Uredbi, vendar tožnik, kot že rečeno, niti ne navaja, kateri vplivi na okolje naj bi bili prekomerni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Agencija Republike Slovenije za okolje je kot prvostopenjski upravni organ s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa odločila, da za nameravani poseg ureditve parkirišč v ... dolini na lokaciji ..., na tam navedenih zemljiščih, nosilki nameravanega posega A., d. d., (v tem upravnem sporu prizadeta stranka), ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja. V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je odločila, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve, s 3. točko pa je ugotovila, da v tem postopku stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da se z nameravanim posegom ureja parkirišče za dodatnih najmanj 962 osebnih vozil, 5 avtobusov in 20 koles ter druga enosledna vozila, kar bo skupaj z obstoječimi parkirnimi mesti znašalo 3.210 vozil na površini 31.000 m.2 Po točki G.II.2. Priloge 1 Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (v nadaljevanju Uredba), je za nameravani poseg treba izvesti predhodni postopek. Po izvedbi tega postopka ugotavlja, da glede na značilnosti nameravanega posega, lokacijo in možne vplive ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja.

3. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi opozarja, da je nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu. Navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Opozarja, da bo prišlo do uničenja okolja, saj je na obstoječi površini zdaj travnik in delno gozd. Glede na to meni, da bi prizadeta stranka morala nadgraditi obstoječa parkirišča, tudi z uvajanjem elektro mobilnosti ali organizirati skupinski prevoz na delo. Toženki očita, da je z izpodbijano odločitvijo omogočila izvršitev kaznivega dejanja po 332. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in pospeševanje podnebnih sprememb. Hkrati je opustila svoje dolžnostno ravnanje, kot je opredeljeno že na vladni spletni strani in ker ni upoštevala Odloka o strategiji prostorskega razvoja Slovenije (v nadaljevanju Odlok) in v tem določenih obveznosti, ki jih tožnik našteje. Meni namreč, da je nameravani poseg prostorsko nesprejemljiv in v nasprotju z gospodarno, preudarno in prostorsko racionalno rabo naravnih virov. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje z ustreznimi napotili. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov tega postopka.

5. Sodišče je tožbo poslalo toženki in prizadeti stranki, toženka je sodišču dostavila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je ureditev parkirišč v skladu z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju OPN), saj je območje nameravanega posega namenjeno urejanju centralnih dejavnosti. Opozori tudi na pavšalnost tožnikovih očitkov. Sodišču zato predlaga, naj tožbo zavrne.

**Odločanje brez glavne obravnave**

6. Sodišče pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi na podlagi 58. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, saj se naroka za glavno obravnavo 5. 7. 2022 kljub pravilnemu vabljenju tožnik ni udeležil. Senat se je že po končanem naroku sicer seznanil s tožnikovo e-pošto, ki jo je na urad sodišča poslal 4 minute pred razpisanim narokom, vpisnik sodišča pa jo je prejel že po končanem naroku, in v kateri je tožnik opravičeval svojo odsotnost zaradi „nepredvidenega izrednega dogodka“, vendar tega ni niti konkretiziral, niti ni predložil v zvezi s tem nobenih dokazil. Prav tako ni predlagal, naj sodišče narok preloži. Poleg tega ima tožnik kot društvo po podatkih Ajpes-a za zastopanje pooblaščeni dve osebi, in sicer poleg B. B., ki je sporočil svojo odsotnost, še C. C., ki svoje odsotnosti ni sporočil. **K I. točki izreka**

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je za predmetni poseg ureditve parkirišč v ... dolini na lokaciji ... treba opraviti presojo vplivov na okolje.

9. Po točki G.II.2. Priloge 1 Uredbe je za nameravani poseg treba izvesti predhodni postopek. Toženka je v tej zadevi torej ugotavljala, ali je nameravani poseg zaradi njegovih vplivov na okolje takšen, da bi bilo treba, kljub temu, da ta ni obvezna, izvesti presojo vplivov na okolje.

10. V skladu z drugim odstavkom 51. a člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) je treba zahtevi, da upravni organ ugotovi, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje, priložiti opis tega posega, okolja ali delov okolja, za katere obstaja verjetnost, da bo poseg nanje vplival, in opis možnih pomembnih vplivov nameravanega posega na okolje ali dele okolja. Pri tej ugotovitvi upravni organ upošteva merila, ki se nanašajo na značilnosti nameravanega posega v okolje, njegovo lokacijo in značilnosti možnih vplivov posega na okolje.

11. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka merila iz Priloge 2 upoštevala, saj se je opredelila do vseh meril, ki so navedena v omenjeni prilogi (značilnosti posega, lokacije posega in značilnosti možnih vplivov), tožnik pa ugotovljenim dejstvom obrazloženo ne oporeka. Tožnik tako niti ne navaja, katera ugotovljena dejstva, na podlagi katerih prvostopenjski in drugostopenjski upravni organ ugotavljata, da vplivi predmetnega posega na okolje niso prekomerni, niso pravilna in zakaj ne. Tožnik tako v zvezi z dejstvi, na katerih temelji izpodbijani sklep in so izrecno navedena v tem sklepu, v tožbi ne navaja nobenih razlogov, zato se sodišče do teh ugotovitev toženke ne opredeljuje po vsebini, saj dejansko stanje preizkusi oziroma razišče v okviru tožbenih navedb (glej prvi odstavek 20. člena ZUS-1).

12. V zvezi s tožbenimi navedbami, da so predmetna zemljišča v naravi travnik in delno gozd, pa sodišče pojasnjuje, da tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev, da so predmetna zemljišča po dejanski rabi kmetijska in gozdna zemljišča, vendar nadalje izhaja tudi neprerekana ugotovitev, da je v OPN njihova namenska raba „druga območja centralnih dejavnosti, površine za industrijo, površine cest in površine ostale prometne infrastrukture“, iz česar sledi, da je poseg glede na prostorski akt dopusten.

13. Sodišče tudi nima vsebinske podlage, da bi preizkusilo tožnikove pavšalne in nekonkretizirane navedbe, da naj toženka pri izdaji izpodbijanega sklepa ne bi upoštevala okoljskih zavez iz Odloka, zaradi česar naj bi bili podani znaki kaznivega dejanja po 332. členu KZ. Drži sicer, da je ta postopek namenjen ravno temu, da se ugotovi, ali poseg lahko pomembno vpliva na okolje, pri čemer je treba upoštevati izbirna merila, ki so določena v Prilogi 2 k Uredbi, vendar tožnik, kot že rečeno, niti ne navaja, kateri vplivi na okolje naj bi bili prekomerni. Na navedeno odločitev ne vplivajo tudi pavšalne navedbe v tožbi o pospeševanju podnebnih sprememb, saj tožnik niti ne navaja, da nameravani poseg ne bi bil skladen z določbami OPN, niti, da OPN ne bi bil temeljil na določbah Odloka, kot je to predpisano v četrtem odstavku 49. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2). Posledično to tudi pomeni, da toženki ni mogoče očitati ravnanja, ki bi bilo v neskladju s predpisi, ki določajo njene pristojnosti, torej opredeljujejo njeno dolžnostno ravnanje v zvezi z varstvom okolja.

14. Sodišče pojasnjuje še, da ima neizvedena glavna obravnava za posledico, da ne bodo izvedeni v tožbi predlagani dokazi oziroma je tožnikova možnost predlaganja dokazov na glavni obravnavi zamujena. Rezultat tega pa je nedokazanost tožbenih trditev o dejstvih in s tem očitkov o zmotno ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, s čimer odpade tudi razlog, da bi sodišče izvajalo dokaze po uradni dolžnosti.1

15. Glede na navedeno je bilo treba tožbo kot neutemeljeno zavrniti (63. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka**

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Tako tudi Smrekar, N. v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, 2019, str. 329.