Jedro

Tožena stranka - lokalna skupnost ni postopala po določbah pravilnika, ker ni upoštevala, da tožnica biva v stanovanju nižje kategorije, konkretno baraki, kar je po določbi 15. čl. 2. tč. 1. alinee pravilnika ovrednoteno s 96 točkami. Pravilno je zaključilo, da iz določb 15. čl. pravilnika, enako pa tudi iz ostalih določb pravilnika, ne izhaja, da se vrednotenje posameznih postavk stanovanjskih razmer od 1. do 5. tč. izključuje. Pravilnik torej nima določb, na podlagi katerih bi toženec lahko odločil, da se določeni kriteriji med seboj izključujejo, prav tako pa tudi ne določb, na podlagi katerih bi toženec lahko določil dodatne kriterije, ki ne izhajajo iz določil pravilnika. Zato je šlo pri odločitvi toženca, da priznanje točk po 1. tč. izključuje dodelitev točk po 2. tč. 15. čl. pravilnika, za arbitriranje, torej za odločanje brez pravne podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo: "1. Razveljavi se sklep upravnega odbora tožene stranke št. 721 z dne 23.9.1998. 2. Tožeči stranki pripada kot udeleženki razpisa za oddajo stanovanj socialnim upravičencem v najem, objavljenim dne 14.2.1998 v časniku Dnevnik, skupno 598 točk, kar je dolžna tožena stranka priznati in ji v roku 8 dni izdati ustrezen sklep ter jo skladno z navedenim številom točk uvrstiti na ustrezno peto mesto na seznamu prosilcev, ki jim bodo dodeljena socialna stanovanja v najem, pod izvršbo. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki dodeliti socialno stanovanje in skleniti s tožečo stranko najemno pogodbo za socialno stanovanje, v roku 8 dni pod izvršbo. 4. Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka." Zoper sodbo se pritožuje toženec po pooblaščenki zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Tožnica v odgovoru na pritožbo, vloženem po pooblaščenki, obširno prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene. Pritožba ni utemeljena. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi temeljito obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje. Pravna podlaga za odločanje v zadevi je v Pravilniku o pogojih in merilih za pridobitev socialnih stanovanj v najem (Ur.l. RS št. 56/93) in v spremembah in dopolnitvah pravilnika (Ur.l. RS št. 73/95 - nadalje: pravilnik). Kot izhaja tudi iz obrazložitve pritožbe ni sporno dejansko stanje, pač pa vprašanje, ali je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbe pravilnika. Po določbah 15. čl. pravilnika se stanovanjske razmere, v katerih živijo prosilec in njegovi družinski člani, ocenjujejo glede na stanovanjski status, kvaliteto bivanja, stanovanjsko površino, neprimerno stanovanje ter glede na funkcionalnost stanovanja. Toženec tožnici glede kriterija kvalitete bivanja ni priznal točk po 1. alinei 2. tč. 15. čl. pravilnika; t.j. bivanje v stanovanju nižje kategorije, provizoriju ali baraki, medtem ko med strankama ni sporno, da tožnica biva v baraki pri starših. Prvostopenjsko sodišče je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da toženec ni postopal po določbah pravilnika, ker ni upošteval, da tožnica biva v stanovanju nižje kategorije, konkretno baraki, kar je po določbi 15. čl. 2. tč. 1. alinee pravilnika ovrednoteno s 96 točkami. Pravilno je zaključilo, da iz določb 15. čl. pravilnika, enako pa tudi iz ostalih določb pravilnika, ne izhaja, da se vrednotenje posameznih postavk stanovanjskih razmer od 1. do 5. tč. izključuje. Pravilnik torej nima določb, na podlagi katerih bi toženec lahko odločil, da se določeni kriteriji med seboj izključujejo, prav tako pa tudi ne določb, na podlagi katerih bi toženec lahko določil dodatne kriterije, ki ne izhajajo iz določil pravilnika. Zato je šlo pri odločitvi toženca, da priznanje točk po 1. tč. izključuje dodelitev točk po 2. tč. 15. čl. pravilnika, za arbitriranje, torej za odločanje brez pravne podlage, kar je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Zato je ob upoštevanju navedenih določb pravilnika pravilno zaključilo, da je bila tožnica upravičena do 96 točk na kvaliteto bivanja in do 16 točk na funkcionalnost stanovanja ter jo z skupno 598 točkami uvrstilo med prosilce, ki jim je bila priznana pravica do dodelitve socialnega stanovanja v najem. V določbah pravilnika torej ni bilo podlage za sprejem dogovora, ki ga je, kot navaja pritožba, sprejela komisija in po katerem so se v primeru, kot je obravnavani, priznale le točke iz naslova stanovanjskega statusa, ne pa točke iz naslova kvalitete bivanja. Zato pritožbena izvajanja, da je komisija odločala po dogovoru, ki ga je sprejela, ne morejo biti pravno relevantna. Iz enakih razlogov, ker torej zanj v pravilniku ni podlage, tudi ni pravno relevanten kasneje sprejet dogovor s strani Ministrstva za ..., na katerega se sklicuje pritožba in je irelevantno tudi, da naj bi ministrstvo ta svoja stališča objavilo v reviji Informator. Glede na obrazloženo tožnica v odgovoru na pritožbo pravilno poudarja, da bi toženec nenazadnje lahko spremenil tudi določbe pravilnika, če bi ugotovil, da so spremembe potrebne in ustrezne ter da se, dokler dodatni kriteriji, na katere se toženec sklicuje, niso vsebovani v pravilniku, ki je podlaga za odločanje, nanje ne more pravno relevantno sklicevati. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.