Jedro

Nadomestna dedinja (fideikomisarični substitut) prejšnje lastnice podržavljenega premoženja, ki ne spada v krog oseb iz 12. člena Zakona o denacionalizaciji, ni upravičenka do denacionalizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 95/2001-13 z dne 7.5.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.1.2001. S to je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo stanovanjske hiše v M. stoječe na parceli št. 47/1 in 47/2 k.o. M. z izpostavitvijo lastninske pravice v korist K.C. do ene polovice oziroma podrejeno z vzpostavitivijo lastninske pravice v korist A.V. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bilo premoženje, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, podržavljeno K.C. z odločbo Mestne zaplembne komisije M. z dne 4.10.1945, izdane na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Odlok AVNOJ, Uradni list DFJ, št. 2/45). Zato bi bila lahko upravičenka do denacionalizacije, glede na določbo 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), le K.C., če bi izpolnjevala pogoj glede državljanstva. Ker tega pogoja ne izpolnjuje, imenovana tudi po presoji sodišča ni upravičenka do denacionalizacije. Sodišče soglaša s toženo stranko, da upravičenka do denacionalizacije tudi ni tožnikova mati A.V. Tožnik zmotno meni, da ker je A.F. (umrla 23.1.1938) z uporoko določila za dedinjo njenega premoženja njeno sestro K.C., za nadomestno dedinjo pa njeno nečakinjo A.V., je ta upravičenka za denacionalizacijo.

Sodišče je presojo, da A.V. ni upravičenka do denacionalizacije oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku, ki niti ni sporno, ter na določbe 9., 10., 11. in 12. člena ZDen. Iz dejanskega stanja izhaja, da je bilo premoženje podržavljeno K.C. in ne A.V., da K.C. ni umrla pred 28.8.1945. leta oziroma 15.9.1947. leta in da A.V. ne sodi v krog oseb iz 12. člena ZDen, saj K.C. ni imela otrok. Na tej podlagi sodišče zaključuje, da A.V. po določbah ZDen ni upravičenka do denacionalizacije.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega zakona. Navaja, da je teta A.V. A.F., ki je umrla 23.1.1938, z oporoko določila za dedinjo premoženja, ki je predmet denacionalizacije K.C., ki je umrla leta 1959. Oporočni dedinji je A.F. določila kot fideikomisaričnega substituta A.V. Glede na to, ima A.V. kot pravna naslednica po pokojni C.C. pravico iz 15. člena ZDen. Fideikomisarična substitucija je bila po takrat veljavnih predpisih dopustna. Prepoved fideikomisarične substitucije po sedaj veljavnih predpisih se ne more uporabljati retroaktivno. Upravičenost A.V. do dedovanja bo predmet postopka o dedovanju. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. U 255/93 z dne 15.6.1994. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka in stranka z interesom v tem upravnem sporu Mestna občina M. na pritožbo nista podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo premoženje, ki je predmet denacionalizacije podržavljeno C.C. na podlagi predpisa, ki je v določbi 3. člena ZDen naveden kot podlaga za denacionalizacijo. Tudi ni sporno, da imenovana ne izpolnjuje pogoja glede državljanstva, določenega v 9. členu ZDen in zato C.C. ni upravičenka za denacionalizacijo. Sporno pa je, ali ima status upravičenke do denacionalizacije tožnikova mati A.V., kateri naj bi bilo po mnenju tožnika priznati status upravičenke kot fideikomisaričnemu substitutu - nadomestni dedinji po pokojni (leta 1938 umrli) A.F. ZDen kot upravičence do denacionalizacije poleg oseb, katerim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa iz 3. člena tega zakona, sicer določa tudi pravne naslednike, vendar le v primeru, da je oseba, katere premoženje je bilo podržavljeno umrla pred 28.8.1945. leta oziroma 15.9.1947 leta, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti (11. člen ZDen). Da bi šlo za tak primer iz dejanskega stanja, ki ga navajata sodišče in tožena stranka ne izhaja. C.C. je namreč umrla leta 1959, premoženje pa ji je bilo podržavljeno z odločbo z dne 4.10.1945, kar niti ni sporno.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo, da A.V. ni upravičenka do denacionalizacije v smislu določbe 12. člena ZDen. Po tej določbi so namreč, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, upravičenci do denacionalizacije le zakonec upravičeneca ali njegovi dediči iz prvega dednega reda. ZDen torej v navedeni določbi natančno določa krog upravičencev do denacionalizacije. Ob nesporni ugotovitvi, da C.C. ni imela otrok, je pravilen sklep prvostopnega sodišča, da A.V. ne spada v krog upravičencev iz določbe 12. člena ZDen. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. U 255/93 z dne 15.6.1994. V tej sodbi je sodišče zavzelo stališče, da so upravičeni uveljavljati pravice iz ZDen tudi fideikomisarični sibstituti. To stališče se nanaša na določbo 15. člena ZDen, ki določa le upravičence za uveljavljanje pravic iz ZDen, ne pa upravičencev za denacionalizacijo. Upravičenci do denacionalizacije so določeni v 9., 10., 11. in 12. členu ZDen. Ta določbe pa so bile po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.