Jedro

Za sodelovanje oseb, na katere se ugotovljena dejstva in dokazi nanašajo, v fazi zbiranja procesnega gradiva (za kar gre pred pripravo Osnutka ugotovitev - op. sod.) ni pravne podlage niti v ZIntPK niti v ZUP. Obveznost vključitve teh oseb v postopek nastane po izrecni določbi sedmega odstavka 13. člena ZIntPK s sprejetjem osnutka ugotovitev na seji komisije in sicer s tem, da se ji osnutek ugotovitev, ki ga je komisija sprejela, pošlje v izjasnitev.

Če stranka zatrjuje, da listine, četudi naj bi izkazovale resnično stanje stvari, tega ne izkazujejo, in to izpodbija z drugimi dokazi oziroma jih predlaga (npr. svoje zaslišanje), mora organ (torej tudi toženka), oceniti dokazno vrednost te listine in drugih predlaganih dokazov, ki jih mora zato tudi izvesti.

Toženka tožniku očita (le) ravnanje oziroma kršitev, opredeljeno v tej, 1. točki izreka, posledično si tožnik le z ugoditvijo tožbi v tem delu, tj. v 1. točki izreka, kolikor se ta nanaša izrecno nanj, lahko izboljša svoj pravni položaj.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi in se 1. točka izreka Ugotovitev o konkretnem primeru, št. 06216-8/2019/74 z dne 28. 9. 2021, v delu, ki se nanaša na tožečo stranko, odpravi ter se zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. V preostalem se tožba zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 382,47 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanimi ugotovitvami o konkretnem primeru ugotovila, da: - so člani nadzornega sveta (NS) družbe A., d. d. B. B., predsednik NS A., tožnik, član NS A., C. C., član NS A., in D. D., članica NS A., v zvezi z obravnavo 2. točke dnevnega reda 16. izredne seje NS A. z dne 27. 3. 2019 ter sprejetjem Sklepa št. 16/12, s tem ko: - sta dne 27. 3. 2019 NS A. in E. E. sklenila Sporazum o predčasnem prenehanju mandata predsednice uprave in dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja v A. (v nadaljevanju Sporazum) ter se v sporazumu v točki 2.1. dogovorila, da NS A. s podpisom tega Sporazuma nalaga upravi A., da bo z E. E. v tednu, ki se začne s 1. 4. 2019, podpisala Pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki bo pričela veljati z dnem 1. 4. 2019 in na podlagi katere se bo v A. zaposlila z dnem 1. 4. 2019 do vključno 31. 5. 2020 skladno z 10. členom Pravilnika o delovnih razmerjih z dne 26. 4. 2018 na delovnem mestu „Višje svetovalke v Oddelku kabineta uprave“; - sta dne 27. 3. 2019 NS A. in E. E. sklenila Sporazum ter se v točki 2.7 dogovorila, da se A. zaveže, da bo v primeru, če bi E. E. v času od 1. 4. 2019 do 31. 12. 2019 prenehalo delovno razmerje na A. zaradi sklenitve drugega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, E. E. za obdobje od prenehanja delovnega razmerja na A. do 31. 12. 2019 izplačal odpravnino v enkratnem znesku v višini preostalih še neizplačanih bruto plač za delovno mesto predsednika uprave A.; - se je NS A. na 16. izredni seji 27. 3. 2019 seznanil ter skupaj s Sporazumom sprejel tudi bistvene sestavine Pogodbe o zaposlitvi za določen čas, le-te pa so bile za upravo A. zavezujoče, s čimer je bilo določeno, da bo uprava A. podala soglasje, da se bo po izteku mandata predsednice uprave E. E. zaposlila po predhodni sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas na delovno mesto „Višja svetovalka v Oddelku Kabinet uprave“ za obdobje med 1. 4. 2019 in 31. 5. 2020 ter da bo navedena pogodba o zaposlitvi vključevala naslednje bistvene sestavine: uprava bo skladno z internimi pravnimi akti sprejela sklep, na podlagi katerega bo mogoče E. E. za obdobje med 1. 4. 2019 in 31. 5. 2020 v pogodbi o zaposlitvi odmeriti plačo v višini 10.947,87 EUR. Poleg tega bodo v pogodbi o zaposlitvi urejene naslednje pravice: a) A. kot delodajalec bo za obdobje med 1. 4. 2019 in 31. 5. 2020 E. E. zagotovil avto, plačilo goriva, uporabo službenega prenosnega računalnika in službenega telefona; b) A. kot delodajalec bo E. E. zagotovil prostor za delo na sedežu A. in omogočil delo od doma; c) A. kot delodajalec bo E. E. omogočil uporabo elektronske pošte, dostopa do baz in aplikacij A. pa ne, ravnali v nasprotju s pričakovanim delovanjem in odgovornostjo člana NS ter svojo funkcijo uporabili v nasprotju z zakonom (263. člen in 281. člen Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD-1, 42. člen Zakona o Slovenskem državnem holdingu – v nadaljevanju ZSDH, 15., 17. in 21. člen Statuta A.), s tem ko so neposredno obljubili premoženjsko in nepremoženjsko korist tedanji predsednici uprave A. E. E., s čimer so kršili integriteto kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije - v nadaljevanju ZIntPK (1. točka izreka); - so člani uprave A. B. B., tedanji predsednik uprave A., F. F., tedanji član uprave A., ter G. G., tedanji član uprave A., v zvezi z izvršitvijo Sklepa št. 16/12, sprejetega na 16. izredni seji NS A., z dne 27. 3. 2019, s tem, ko so dne 1. 4. 2019 sprejeli in podpisali sklep v vsebini, opredeljeni v izreku ugotovitev, pri tem pa niso na kakršenkoli način ugovarjali, da tovrstno dejanje pomeni preseganje pooblastil NS v razmerju do poslovodstva družbe, česar pa bi se mogli in morali zavedati, ter niso ravnali z ustrezno skrbnostjo v skladu z etičnimi kodeksi A., kršili integriteto, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena ZIntPK (2. točka izreka); - sta člana uprave A. B. B., tedanji predsednik uprave A., ter F. F., tedanji član uprave A., z ravnanji, opisanimi v izreku ugotovitev, ravnala v nasprotju s pričakovanim delovanjem in odgovornostjo člana uprave ter svojo funkcijo uporabila v nasprotju z zakonom (263., 265. in 267. člen ZGD-1, 47. člen ZSDH) s tem, ko sta neposredno dala premoženjsko korist (v višini najmanj izplačane odpravnine in plače, ki jo je v nasprotju z zakonskimi pooblastili in internimi akti o sistemizaciji delovnih mest določil NS A.) tedanji predsednici uprave A. E. E., s čimer sta kršila integriteto, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena ZIntPK (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve ugotovitev izhaja, da se obravnavanim osebam očita kršitev integritete pri tem, ko so presegle pooblastila (člani NS), ki jim jih dajejo zakoni in drugi akti, oziroma niso sprejele ustreznih sklepov za izvedbo pristojnosti (člani uprave), ter s tem ravnale v nasprotju s pričakovanjem in odgovornostjo člana NS/člana uprave ter svojo funkcijo uporabile v nasprotju z zakonom in etičnimi kodeksi s tem, ko so obljubile in omogočile tako nepremoženjsko kot premoženjsko korist poslovodni osebi A. NS A. je ne le presegel svoje pristojnosti, določene v 281. ZGD-1, temveč je v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika upravo družbe A. zavezal k sklenitvi za družbo škodljive pogodbe o zaposlitvi z E. E. O določitvi optimalne strukture zaposlenih, ki poleg ostalega zajema tudi število zaposlenih, odločitve v zvezi s sklenitvijo pogodb oziroma odpovedi pogodb o zaposlitvi itd., odloča uprava A. NS kot organ nadzora nima vodstvenih pooblastil, nadziranje vodenja poslov družbe pa zagotovo ne vključuje odrejanja vsebine in podpisa pogodbe o zaposlitvi upravi A. Glede na sistemizirana delovna mesta v A. sta na delovnem mestu višjega svetovalca v Oddelku Kabinet uprave zaposleni še dve osebi, njuna plača za navedeno delovno mesto pa je določena na precej nižji ravni kot plača, predvidena za E. E. Slednja je sicer sama podala odstop z mesta predsednice uprave družbe A. 3. Trditve tožnika, da je bil sporazum dogovorjen, ker je med člani uprave prišlo do nekompatibilnosti in zaradi odvrnitve tveganja, da bi A. v primeru odpoklica predsednice uprave izgubila sodni spor, kar bi vplivalo tudi na ugled družbe, toženka zavrača, ker ti razlogi niso navedeni v nobenem zapisniku sej NS A. niti v prepisu magnetograma. Zapisnik seje ne vsebuje razlogov za predčasen odpoklic predsednice uprave, ampak zgolj navedbo o njeni predčasni razrešitvi, ki jo je predlagala E. E. sama. Ker je bila razrešena na lastno pobudo, ni bilo razlogov za odpravnino do konca dogovorjenega mandata in še za delovno mesto v A. s plačo na ravni predsednice A. Ne gre za urejanje razmerja s predsednico uprave, za kar je NS pristojen, saj so se urejala razmerja iz časa po prenehanju njene funkcije.

4. V obrazložitvi se toženka opredeljuje tudi do izjasnitev obravnavanih oseb. Vezano na navedeno pojasnjuje, da ni izvedla ustne obravnave, ker zaslišanje obravnavanih oseb in predlaganih prič ne bi v ničemer spremenilo njenih ugotovitev in ne bi pripomoglo k popolnejši ugotovitvi dejanskega stanja. Podlaga za toženkino odločitev so namreč pridobljena listinska dokumentacija, področna zakonodaja in interni predpisi A. Hkrati razlog izvedbe javne obravnave, tj. da bodo obravnavane osebe potrdile, da s sprejemom spornih odločitev niso ravnale negospodarno ter v škodo družbi A., temveč so sledile interesu te družbe, ne predstavlja pravno relevantnega dejstva. Tožnikove procesne pravice (in pravice ostalih obravnavanih oseb) niso bile kršene, ker je bil na začetku preiskave o njih poučen in mu je bila dana možnost, da se o vseh dejstvih in okoliščinah pisno izjavi.

5. Tožnik je zoper navedeni akt vložil tožbo. Zatrjuje, da je toženka kršila načelo kontradiktornosti, ker mu v postopku predhodnega preizkusa ni dala možnosti sodelovanja in izrekanja o dejstvih in okoliščinah, saj se je lahko izjasnil šele v izjasnitvi. Poudarja, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka po 144. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Toženka bi morala opraviti ustno obravnavo, saj je v postopku udeleženih več oseb v različnih funkcijah, lahko z nasprotujočimi interesi, zato je bila obravnava celo obligatorna. Toženka bi mu morala omogočiti neposredno zaslišanje in podajanje izjave, da bi se lahko ustrezno branil. Sama vsebina zapisnika in listinske dokumentacije toženke ne more odvezati, da ne bi upoštevala načela materialne resnice. Presoditi mora vse relevantne navedbe strank in se opredeliti do predlaganih dokazov. Opozarja, da toženka argumentacijo, zakaj ni izvedla ustne obravnave, temelji na nedopustni vnaprejšnji dokazni oceni, saj že vnaprej trdi, kakšna naj bi bila vsebina izpovedi predlaganih prič. Dokazni predlogi so bili zato zavrnjeni z nedopustnim argumentom, kar krši načelo poštenega postopka. Toženka ni upoštevala vseh dejstev in okoliščin, s katerimi razpolaga (zavrženja kazenske ovadbe), s čemer je kršila tudi načelo materialne resnice. Obrazložitev izpodbijanega akta je mestoma tudi pomanjkljiva (to velja tudi za obrazložitev spremembe kategorizacije očitanih kršitev), nekatere izmed ugotovitev toženke pa niso relevantne za konkretni postopek.

6. Napačne so tudi ugotovitve in zaključki toženke glede ravnanj, ki se očitajo tožniku v času, ko je bil ta na položaju člana NS A. NS A. s svojimi ravnanji ni presegel pooblastil oziroma pristojnosti. Za urejanje razmerja z upravo, konkretno s predsednico, je glede na relevantne zakonske določbe in določbe internih aktov pristojen zgolj in samo NS A. Slednji je imel vse pristojnosti za sprejem odločitve o predčasnem prenehanju mandata predsednici uprave A., tako pa tudi pristojnost sklenitve dogovora o pogojih takšnega predčasnega prenehanja mandata. NS A. je ravnal z zahtevano dolžno skrbnostjo in v korist A. ter ni obljubil in omogočil neutemeljene premoženjske in nepremoženjske koristi predsednici uprave A. Predčasen zaključek mandata predsednice uprave A. je bil nujno potreben in neizogiben zaradi nesoglasij med člani uprave, ki so ogrožala učinkovito vodenje družbe. S sklenitvijo sporazuma je NS A. v okviru svojih pristojnosti želel zagotoviti predčasno prenehanje mandata in preprečiti škodljive posledice ter zagotoviti prehodni režim, ki bi najmanj škodoval interesom A. in njenemu bodočemu delovanju. V kolikor člani NS A. ne bi ravnali kot so, bi bili družba A. ter njeni organi vodenja in nadzora izpostavljeni tudi potencialni odškodninski odgovornosti ter povezanim rizikom iz tega naslova. Toženka v izpodbijani odločbi ni konkretizirala, kako bi tožnik moral ravnati, da bi izpolnil dolžno ravnanje, izpodbijane ugotovitve pa so tako pomanjkljivo obrazložene. Napačni in neutemeljeni so tudi drugi očitki toženke.

7. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijane ugotovitve v celoti odpravi, postopek pred toženko pa ustavi. Podredno sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijane ugotovitve v celoti odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Sodišče naj v obeh primerih toženki naloži tudi plačilo tožnikovih stroškov postopka.

8. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Navaja, da v primerih suma kršitve integritete vodi sui generis javnopravne postopke po posebnih pravilih ZIntPK, ZUP pa se v skladu z novelo ZIntPK-C ne uporablja več subsidiarno, ampak se v skladu s četrtim odstavkom 15. člena zakona uporablja zgolj smiselno. Sklicevanje tožnika na postopke po ZUP in na to, da bi morala toženka po 154. členu tega zakona izvesti glavno obravnavo, zato ni utemeljeno, saj ZIntPK v javnopravnih postopkih ne predvideva obvezne ustne obravnave, ki pa ne bi bila obvezna niti po ZUP, saj so imele obravnavane osebe enak in ne nasprotujoč interes. Tožniku pravica do izjave ni bila kršena, saj mu je toženka pred izdajo izpodbijanih ugotovitev poslala osnutka teh, na katera je tožnik tudi podal svoji izjasnitvi. Še pred tem je toženka tožniku poslala obvestilo o uvedbi postopka preiskave, v okviru katerega je bil poučen tudi o njegovih pravicah, v obvestilu je bil naveden celoten popis zbranega dokaznega gradiva, v tem dokumentu pa so že bila nanizana tudi ključna dejstva, iz katerih je mogoče natančneje razbrati sum tožnikove kršitve integritete.

9. Toženka navaja še, da je pri odločanju upoštevala vse relevantne dokaze. Vsebine sklepa državnega tožilstva ni uporabila, ker je ocenila, da ne predstavlja podlage za drugačno ugotovitev ravnanj, ki se očitajo tožniku. Navaja tudi, da drži, da je med nalogami NS tudi imenovanje in odpoklic članov uprave, vendar v konkretnem primeru ni šlo za urejanje razmerja s članico uprave, temveč za urejanje razmerja za čas po prenehanju njene funkcije. E. E. namreč ni bila odpoklicana, temveč je podala odstopno izjavo.

10. Sodišče je v okviru predhodnega preizkusa tožbe ugotovilo, da se izpodbijani akt na tožnika nanaša zgolj v delu 1. točke izreka. Tožnika je zato pozvalo k opredelitvi pravnega interesa za izpodbijanje preostalih delov izreka izpodbijanega akta. Tožnik je v pripravljalni vlogi s tem v zvezi vztrajal, da ima pravni interes za izpodbijanje tudi preostalih delov izpodbijanega akta; vse točke izreka so namreč neizogibno povezane, saj se navezujejo ena na drugo, ne glede na to, da se nanašajo na različna ravnanja oziroma opustitve ter da se kršitve očitajo različnim subjektom. Kršitev, kot jo toženka v 2. in 3. točki izpodbijanega akta očita upravi in njenim članom, je neposredno povezana s kršitvijo iz 1. točke teh ugotovitev.

**K I. točki izreka:**

11. Tožba je delno utemeljena.

12. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta (ugotovitev o konkretnem primeru, št. 06216-8/2019/74 z dne 28. 9. 2021), s katerim je toženka ugotovila, da je tožnik (ter druge obravnavane osebe) kršil integriteto, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena ZIntPK. Tožnik uveljavlja, da so podani tožbeni razlogi absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Sodišče se najprej opredeljuje do zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka.

14. Po 3. točki 4. člena ZIntPK je integriteta pričakovano delovanje in odgovornost posameznikov in organizacij pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi.

15. Komisija (toženka) lahko na svojo pobudo ali na podlagi prijave pravne ali fizične osebe uvede postopek zaradi suma kršitve integritete (2. točka prvega odstavka 13. člena ZIntPK), pri čemer v primeru suma te kršitve izda ugotovitve o konkretnem primeru, ki vsebujejo opis dejanskega stanja, oceno kršitve uradne osebe z vidika krepitve integritete in v primeru ugotovljenih nepravilnosti pojasnilo, kakšno bi bilo pričakovano ravnanje; osnutek ugotovitev o konkretnem primeru komisija pošlje obravnavani uradni osebi, ki se lahko v roku, ki ga komisija določi glede na okoliščine obravnavane kršitve, vendar ne krajšem od treh dni, izjasni o navedbah glede dejanskega stanja; ob pošiljanju osnutka obravnavani osebi se jo obvesti, da bo njen odgovor objavljen skupaj z ugotovitvami o konkretnem primeru (četrti odstavek 13. člena ZIntPK).

16. Za obravnavanje tožbenih ugovorov je pravno relevantna tudi določba 15. člena ZIntPK, ki opredeljuje vrste in pravila postopka. V prvem odstavku tako razlikuje med upravnimi postopki, hitrimi prekrškovnimi postopki in drugimi javnopravnimi postopki po določbah tega zakona, ki jih vodi komisija. Za primer, kot je obravnavani, velja četrti odstavek tega člena, po katerem so drugi javnopravni postopki tisti postopki, ki se vodijo za izvajanje pristojnosti iz prvega odstavka 13. člena tega zakona; za druge javnopravne postopke se za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, _smiselno_ uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni postopek.

17. Tožnik ugovarja, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, s tem, ko mu toženka v postopku predhodnega preizkusa (do izdaje prvega osnutka ugotovitev) ni dala možnosti, da bi v postopku sodeloval in se izrekel o dejstvih in okoliščinah ter pravnih in dejanskih naziranjih toženke. Meni, da je možnost podaje navedb šele v izjasnitvi zoper ta osnutek v nasprotju s pravno varnostjo kot elementom načela pravne države (2. člen Ustave) in načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

18. Sodišče sodi, da uveljavljana kršitev pravil postopka ni podana. Toženka je namreč ravnala po zgoraj citiranem četrtem odstavku 13. člena ZIntPK, ko je tožniku kot obravnavani osebi poslala v izjavo osnutek ugotovitev, o katerih se je tožnik lahko (in se tudi je) izjavil. Tudi Vrhovno sodišče je že odločilo, da ''_za sodelovanje oseb, na katere se ugotovljena dejstva in dokazi nanašajo, v fazi zbiranja procesnega gradiva (za kar gre pred pripravo Osnutka ugotovitev - op. sod.) ni pravne podlage niti v ZIntPK niti v ZUP. Obveznost vključitve teh oseb v postopek nastane po izrecni določbi (v času izdaje sodne odločbe, I Up 476/2013 z dne 5. 2. 2015, veljavnega) sedmega odstavka 13. člena ZIntPK s sprejetjem osnutka ugotovitev na seji komisije in sicer s tem, da se ji osnutek ugotovitev, ki ga je komisija sprejela, pošlje v izjasnitev_''. Toženka torej s tem, ko je tožniku poslala v izjavo (najprej) osnutek ugotovitev, sprejet na 7. seji 4. 6. 2020, in nato (zaradi uveljavitve novele ZIntPK-C) še osnutek ugotovitev, sprejet na 31. seji 3. 12. 2020, pravice do izjave tožniku ni kršila. Zato tudi ni mogoče slediti tožniku, da je toženka izvedla skrajšani ugotovitveni postopek (144. člen ZUP), saj ta omogoča upravnemu organu odločitev brez pridobivanja izjave stranke v smislu 9. člena ZUP pred sprejetjem odločbe. Tako pa toženka v tem primeru ni ravnala.

19. Zaključne ugotovitve (oziroma sedaj ugotovitve o konkretnem primeru) so ugotovitveni upravni akt, s katerim toženka ugotavlja dolžno ravnanje oziroma kršitve tega na podlagi pravne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo. Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu, I Up 254/2015 z dne 12. 7. 2016, tudi zapisalo, da čeprav tak akt sicer ostaja na ugotovitveni ravni, ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja, torej kršitev zakonskih obveznosti, s tem pa posega v pravni položaj tožnika. Kot zaključno je poudarilo, da to pomeni, da ima oseba, na katero se tak akt nanaša, pravico, da se taka kršitev njenega dolžnega ravnanja po ZIntPK lahko ugotovi samo na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev, v zakonitem postopku in ob pravilni uporabi materialnega prava. Zato je treba obravnavani osebi zagotoviti učinkovito pravno varstvo.

20. Tožnik ugovarja, da bi toženka morala opraviti ustno obravnavo, toženka pa ta ugovor (obravnavala ga je že v postopku pred izdajo izpodbijanega akta in v obrazložitvi akta) zavrača z naslednjimi (strnjenimi) razlogi: da je, sledeč načelu materialne resnice, pridobila uradno dokumentacijo A., ki v postopku predstavlja pisni dokaz in iz katere izhajajo bistvena dejstva, ki so podlaga sprejeti odločitvi, da zaslišanja predlaganih oseb niso potrebna, ker bi izpovedale o ozadju sprejetih odločitev, ki iz uradnih zapisnikov sej NS ne izhajajo (obravnavane osebe trdijo, da je bil sporni sporazum sklenjen z zasledovanjem interesov družbe, kar temelji na domnevah sodnega izpodbijanja predčasne razrešitve na sodišču ter pretekle sodne prakse glede predčasnega razreševanja poslovodnih oseb), zlasti, ker morajo uradni dokumenti družbe, kot je A. (torej, družbe, ki je v 100 % lasti RS), sledeč najvišjemu načelu transparentnosti in sledljivosti postopka, vsebovati resnična dejstva. Ker torej podlago odločitve predstavljajo pridobljena listinska dokumentacija, področna zakonodaja in interni predpisi A., zaslišanje obravnavanih oseb ne bi v ničemer pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja v tej zadevi, saj razlogi za sprejem obravnavane odločitve o predčasnem prenehanju funkcije tedanje predsednice uprave A. ne predstavljajo relevantnega dejstva, ki bi kakorkoli vplivalo ali sploh imelo vlogo pri opredelitvi ravnanja v nasprotju s pričakovano integriteto, ki ga toženka očita obravnavanim osebam. Pri tem se je oprla še na 165. člen ZUP in sodno prakso (II U 17/2021).

21. Prvi odstavek 154. člena ZUP določa, da lahko uradna oseba, ki vodi postopek, po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev zadeve, mora pa jo razpisati v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence.

22. Sodišče pritrjuje toženki, da o tem, ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne, odloča uradna oseba, ki vodi postopek, glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi, pri čemer se dokazi izvedejo praviloma potem, ko se ugotovi, kaj je v dejanskem pogledu sporno ali kaj je treba dokazati (prvi odstavek 165. člena ZUP). Vendar pa toženka, ko zaključi, da ni mogoče dokazovati drugih dejstev, kot tistih, ki izhajajo iz pridobljene listinske dokumentacije A., spregleda, da je listina (le) eden izmed dokazov. Kot dokaz se lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede (drugi odstavek 164. člena ZUP). Ta določba je tesno povezana z načelom materialne resnice (8. člen ZUP), na katerega se toženka tudi opira pri utemeljevanju svojega ravnanja, in načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Dokazovanje je proces, ki naj prek izvedbe dokazov in njihove presoje privede do pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja, torej vseh za odločitev relevantnih dejstev. Pravilo, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotovitev dejanskega stanja, tudi pomeni, da so praviloma vsi dokazi dovoljeni. Povedano drugače: če stranka zatrjuje, da listine, četudi naj bi izkazovale resnično stanje stvari, tega ne izkazujejo, in to izpodbija z drugimi dokazi oziroma jih predlaga (npr. svoje zaslišanje), mora organ (torej tudi toženka), oceniti dokazno vrednost te listine in drugih predlaganih dokazov, ki jih mora zato tudi izvesti.

23. Ker je v tem primeru tožnik ugotovljenim dejstvom, ki naj bi izhajala iz pridobljene listinske dokumentacije pri A., ugovarjal in v ta namen predlagal izvedbo drugih dokazov, in sicer svoje zaslišanje in zaslišanje prič, bi morala toženka po presoji sodišča ustno obravnavo v tem primeru opraviti.

24. Tega ne spremeni niti sklicevanje na posebno vrsto postopka, zlasti po sprejemu novele ZIntPK-C. Sodišče v zadevi II U 17/2021 v zvezi z ureditvijo postopka po noveli ZIntPK namreč ni zavzelo stališča o tem, katere določbe se smiselno uporabljajo (in na kakšen način), ampak je ugotovilo, da nova ureditev sledi sodni praksi, sprejeti do 16. 11. 2020, ki je za zagotovitev pravice do izjave v drugih neupravnih postopkih, kot je tudi obravnavani zaradi kršitve integritete in prepovedi sprejemanja daril, zagotovila pravico do izjave na način, da je bilo mogoče zoper osnutek ugotovitev toženke ugovarjati v izjavi. Če je po tem toženka še pridobivala kakršnekoli dokaze, pa je po sodni praksi morala izdelati nov osnutek, ki je vseboval opredelitev do novih dokazov. Pojasnilo je tudi, da je zaradi tako sprejete sodne prakse dne 17. 11. 2020 pričela veljati novela ZIntPK-C, ki je spremenila 13. in 15. člen ZIntPK tako, da je podrobneje določila postopke, ki jih je ne povsem enako, vendar na podoben način določal Poslovnik v 34. členu. V nadaljevanju so pojasnjeni še razlogi zakonodajalca k predlogu te novele, v zvezi z naravo t.i. neupravnih postopkov (med katere sodi obravnavani) pa je navedeno, da _ti sicer nimajo neposrednih pravnih posledic, so pa po mnenju zakonodajalca pomembni za osvetlitev določenih dejstev, ki lahko v nadaljevanju, če je narava ugotovitev take kvalitete, sprožijo druge postopke (npr. kazenske, prekrškovne, disciplinske, itd), v katerih imajo udeleženci prav vse procesne pravice, ki jim gredo glede na naravo postopka. To po stališču zakonodajalca pomeni, da se od 17. 11. 2020 ZUP ne uporablja več subsidiarno, ampak smiselno, kar komisiji olajša izvajanje določenih pristojnosti, za katere subsidiarna uporaba ZUP otežuje učinkovitost (drugi odstavek 15. člena ZIntPK). Tako se pri odločanju v takih primerih uporabi manj formaliziran postopek, ki ohranja le jedro procesnih kršitev ter hkrati omogoča več možnosti prilagajanja posebnostim narave postopkom pred komisijo... Takšna ureditev, da v določenih neupravnih postopkih ni treba zagotavljati prav vseh procesnih garancij, izhaja tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Fayed v. United Kingdom z dne 21. 9. 1990._

25. Vendar pa po presoji sodišča smiselna (namesto subsidiarna) uporaba ZUP ne more pomeniti, da se določbe, ki zagotavljajo spoštovanje temeljnih načel ZUP (8. in 9. člen) ter ustavnih pravic in svoboščin (2., 22. in 23. člen Ustave), ne uporabljajo in sicer ''zgolj'' zato, da bi lahko toženka učinkoviteje vodila postopke. Nenazadnje tudi zakonodajalec v predlogu navaja, da morajo imeti udeleženci teh posebnih javnopravnih postopkov vse procesne pravice, ki jim gredo glede na naravo postopka. Ob upoštevanju slednjega in ob dejstvu, da gre za upravni akt, pa ni nobenih smiselnih razlogov za to, da prej citirane določbe, ki zagotavljajo kontradiktornost in pripomorejo k ugotavljanju materialne resnice, ne bi bile uporabljene. Drugačna razlaga postopkovnih določb ZIntPK, po katerih bi bila ta načela in pravila, ki jih zagotavljajo, izključena, bi po presoji sodišča pomenila, da je zakon neustaven.

26. Sodišče na podlagi navedenega sodi, da je toženka s tem, ko ni izvedla ustne obravnave, bistveno kršila pravila postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), kar je vplivalo ali moglo vplivati na odločitev o zadevi, zaradi česar je tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijano odločbo v 1. točki izreka, ki se nanaša na tožnika, odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo toženki v ponovni postopek. V novem postopku naj toženka sledi stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, opravi ustno obravnavo, omogoči tožniku dokazovanje svojih trditev, po potrebi izvede še druge dokaze in sledeč rezultatu ugotovitvenega postopka o zadevi ponovno odloči. 27. Sodišče se do drugih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo, ker so že ugotovljene kršitve pravil postopka zadosten razlog za odpravo izpodbijanega akta oziroma ker bi lahko prejudiciralo v novem postopku sprejeto odločitev, se bo pa morala do njih opredeliti toženka.

28. Tožnik je predlagal, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, vendar za takšno odločitev sodišča niso izpolnjeni zakonski pogoji. Upravni spor je primarno spor o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta. Zaradi spoštovanja načela delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave, ki terja omejitev posegov sodne veje oblasti v odločanje izvršilne veje oblasti, sodni nadzor izdanih odločb ne sme pomeniti prevzemanja vloge in funkcije izvršilne veje oblasti (glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 527-531, Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 61). Sodišče o tožnikovi pravici odloča le, kadar tako določa zakon, ali če je to zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva te ustavne pravice to potrebno (7. člen ZUS-1, 65. člen ZUS-1). V tem primeru zakon ne nalaga odločanja v sporu polne jurisdikcije. Upoštevajoč 65. člen ZUS-1, sodišče tudi ocenjuje, da uveljavljana pravica takega odločanja ne terja, pri čemer tožnik slednjega niti ne zatrjuje.

29. Sodišče je odločilo o zadevi na seji, brez glavne obravnave. V primeru je bilo namreč že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi delno ugoditi in akt v obsegu, kot je opredeljen v izreku sodbe in sklepa, odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

30. Sodišče je tožbo tožnika v 2., 3. ter 1. točki izreka izpodbijanega akta, kolikor se ta ne nanaša izrecno nanj, zavrglo iz naslednjih razlogov:

31. V 36. členu ZUS-1 so določene procesne predpostavke, torej okoliščine, ki pogojujejo (pozitivne procesne predpostavke) oziroma preprečujejo (negativne procesne predpostavke) pričetek in tek sodnega postopka. Na te razloge mora paziti sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti (drugi odstavek tega člena). Tako je v 6. točki prvega odstavka 36. člena določeno, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Sodišče mora torej preveriti, ali se odločitev, izdana v upravnem postopku, sploh nanaša na tožnikovo pravico ali pravno korist. 32. Kot izhaja iz v uvodni točki obrazložitve te sodbe in sklepa povzetega izreka izpodbijanega akta, je toženka v izreku predmet postopka (torej ugotovljene kršitve dolžnega ravnanj) razdelila na več točk, pri čemer je v 1. točki izreka opredelila kršitev, ki so jo storili poimensko navedeni člani NS A. (med njimi tožnik), v 2. točki izreka kršitev, ki so jo storili poimensko navedeni člani uprave A., in v 3. točki izreka kršitev, ki sta jo storila dva poimensko imenovana člana uprave A. Že glede na povedano je po presoji sodišča na prvi pogled spoznavno oziroma očitno, da se izpodbijani akt v 2., 3. in 1. točki izreka v delu, v katerem kot naslovnika kršitev opredeli B. B., C. C. in D. D., nedvomno ne nanaša na tožnikovo pravico ali pravno korist, saj tožnik ni naveden med naslovniki kršitev v 2. in 3. točki izreka, v 1. točki izreka pa le kot eden izmed njih, zaradi česar za vsebinsko obravnavo svoje tožbe v tem delu zakonskih pogojev ne izpolnjuje.

33. Pri tem na drugačno oceno sodišča ne more vplivati tožnikovo razlogovanje, da so vse točke izreka neizogibno povezane, ker se navezujejo ena na drugo. Iz 1. točke izreka namreč jasno izhaja, katero ravnanje se očita tožniku kot članu NS A. in _tega_ ravnanja bi se moral tožnik (sledeč izpodbijanemu aktu) kot član NS zavedati in se mu izogniti, ker tega ni storil, pa je (ponovno sledeč izpodbijanemu aktu) s tem kršil integriteto. Povedano drugače: toženka tožniku očita (le) ravnanje oziroma kršitev, opredeljeno v tej, 1. točki izreka, posledično si tožnik le z ugoditvijo tožbi v tem delu, tj. v 1. točki izreka, kolikor se ta nanaša izrecno nanj, lahko izboljša svoj pravni položaj.

34. Sodišče je zato tožbo tožnika v preostalem delu izpodbijanega akta na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

**K III. točki izreka:**

35. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečano za 10% v skladu s 4. členom Pravilnika (za vlogo z dne 4. 4. 2022), kar skupaj z 22 % DDV znaša 382,47 EUR. Sodišče je tožniku priznalo celotni znesek stroškov po Pravilniku, ne glede na delno ugoditev tožbi, saj je ocenilo, da je tožnik s tožbo uspel v poglavitnem delu. Preostalih priglašenih stroškov sodišče tožniku ni priznalo, saj so priglašeni stroški izdatkov za stranko in drugih izdatkov že zajeti v priznane stroške po Pravilniku, za priznanje stroškov v presežku nad že opredeljenimi pa podlage v veljavnih predpisih ni najti.

36. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa mu gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika). Sodna taksa za tožbo bo tožniku v skladu z Zakonom o sodnih taksah vrnjena po uradni dolžnosti.