Jedro

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, ima ob pogojih, določenih z ZDDV, pravico do vračila vstopnega DDV, zaračunanega za storitve ali za premičnine, ki so mu jih dobavili drugi davčni zavezanci na ozemlju Slovenije, ali zaračunanega ob uvozu blaga v Slovenijo. K zahtevku za vračilo DDV mora priložiti potrdilo pristojnega davčnega organa države, kjer ima sedež, da je dolžan obračunavati DDV v tej državi. Potrdilo je obvezna sestavina zahtevka za vračilo DDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Organ prve stopnje zahtevku davčnega zavezanca za vračilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v višini 15.556.430,33 SIT (64.915,83 EUR) za obdobje od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2002 ni ugodil. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 30. 6. 2003 vložil zahtevek za vračilo DDV, kateremu je priložil račune, na podlagi katerih je bil DDV obračunan. Ker tožnik nima sedeža v Republiki Sloveniji, k zahtevku za vračilo DDV pa ni predložil potrdila pristojnega davčnega organa države, kjer ima sedež, ga je organ prve stopnje dne 24. 3. 2004 pozval, da v roku 15 dni dopolni vlogo za vračilo DDV in sicer, da predloži potrdilo pristojnega organa države, kjer ima sedež družba A. (Madžarska), da je dolžan obračunavati DDV v tej državi (potrdilo ne sme biti starejše od enega leta) v izvirniku, prevedeno v slovenski jezik in natančno specifikacijo storitev, zaračunanih na računih predloženih k zahtevku. Tožnik je poziv za dopolnitev prejel dne 30. 3. 2004. Dne 16. 4. 2004 je dopolnil vlogo s specifikacijo storitev, zaračunanih na računih predloženih k zahtevku ter "Prijavnico sprememb", ki pa ni zahtevano potrdilo. V telefonskem pogovoru dne 11. 8. 2008 je organ prve stopnje tožnika pozval, da predloži zahtevano potrdilo do 19. 8. 2004. Vlagatelj tudi po tem pozivu ni predložil zahtevanega potrdila. Ker iz same vloge ni dovolj razpoložljivih podatkov, organ prve stopnje zahtevku tožnika na podlagi 54. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 45/04, v nadaljevanju ZDDV) ni ugodil in je zaključil, da tožnik ni upravičen do vračila davka na dodano vrednost na podlagi predloženega računa.

Pritožbeni organ se strinja z razlogi organa prve stopnje in navaja, da se na podlagi 54. člena ZDDV DDV lahko vrne le v primeru, če je vloženi zahtevek popoln in so mu predložena vsa predpisana dokazila. V konkretnem primeru gre za postopek, ki se začne na zahtevo stranke, in bi morala vloga izkazovati vse predpisane pogoje že ob vložitvi, zato iz tega razloga ni mogoče upoštevati potrdila z dne 19. 8. 2004, ki ga je pritožnik preložil šele v pritožbenem postopku.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. V tožbi navaja, da je dne 17. 8. 2004 zaprosil za podaljšanje roka za predložitev zahtevanega potrdila. Organ prve stopnje o zahtevi za podaljšanje roka ni odločal, pa bi moral, temveč je izdal izpodbijano odločbo. V izpodbijani odločbi se o zaprosilu za podaljšanje roka ni izrekel, prav tako organ druge stopnje ni pravno relevantnega dejstva preizkusil z vidika predložitve novega dokaza v pritožbenem postopku. Po mnenju tožnika sta oba organa kršila določila postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost postopka. Tožnik se tudi ne strinja z obrazložitvijo organa prve stopnje, da ni bilo na voljo dovolj podatkov, saj je zahtevek dopolnil s "Prijavnico sprememb", ki je bila potrjena s strani pristojnega organa države, kjer ima sedež družba A. in iz katerega je razvidno, da je dolžan obračunavati DDV v tej državi. Organ bi moral upoštevati prednost načela vsebine pred obliko, torej kot ustreznega prepoznati katerikoli dokument. Neupoštevanje različnih davčnih zakonodaj in praks davčnih organov drugih držav pa neupravičeno postavlja davčne zavezance v neenak položaj. Tožniku se zastavlja vprašanje, zakaj je davčni organ tožnika o tem, da dokument ni ustrezen, obvestil šele 26. 7. 2004, v času počitnic, ko večina evropskih administracij ne dela in so uprave družb na dopustu. Organ prve stopnje bi moral presoditi, ali iz predložene dokumentacije izhaja, da je tožnik zavezanec za plačilo DDV v Republiki Madžarski, ne pa ali listina ustreza formi. Glede na navedeno tožnik predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožnikove navedbe, ter vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi obeh organov strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja: Na podlagi 1. odstavka 54. člena ZDDV davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, ima ob pogojih, določenih s tem zakonom, pravico do vračila vstopnega DDV, zaračunanega za storitve ali za premičnine, ki so mu jih dobavili drugi davčni zavezanci na ozemlju Slovenije, ali zaračunanega ob uvozu blaga v Slovenijo. Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, je upravičen do vračila DDV, če pri pristojnem davčnem organu vloži zahtevek za vračilo DDV na predpisanem obrazcu; zahtevku priloži izvirnike računov oziroma uvoznih dokumentov; predloži potrdilo pristojnega organa države, kjer ima sedež, da je dolžan obračunavati DDV v tej državi; v obdobju, za katero prosi za vračilo DDV, ni opravil prometa blaga oziroma storitev, ki bi se štel za promet, opravljen v Sloveniji, razen prometa storitev iz podtočke a) 2. odstavka tega člena; se zaveže, da bo povrnil katerikoli neupravičeno pridobljen (vrnjen) znesek DDV (4. odstavek 54. člena ZDDV). Podrobnejše izvajanje ZDDV ureja Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 79/02 do 17/04, v nadaljevanju PZDDV) in na podlagi 4. odstavka 120. člena PZDDV mora vlagatelj zahtevka k izpolnjenemu zahtevku priložiti račune oziroma ustrezne uvozne dokumente v izvirniku; potrdilo pristojnega organa države, kjer ima sedež, da je dolžan obračunavati DDV v tej državi (potrdilo ne sme biti starejše od enega leta).

Kot je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, tožnik ob vložitvi zahtevka za vračilo DDV dne 30. 6. 2003 organu prve stopnje ni predložil potrdila pristojnega davčnega organa države, kjer ima sedež, da je dolžan obračunavati DDV v tej državi (3 točka 4. odstavka 54. člena ZDDV in 2. alineja 4. odstavka 120. člena PZDDV). Potrdilo je po 3 točki 4. odstavka 54. člena ZDDV in 2. alineji 4. odstavka 120. člena PZDDV obvezna sestavina samega zahtevka za vračilo davka. Ker tožnik le-tega ni predložil, ga je organ prve stopnje dne 24. 3. 2004 pozval na dopolnitev zahtevka. Zahtevek za dopolnitev je tožnik prejel 30. 4. 2004. Tožnik je po pozivu organa prve stopnje priložil ”Prijavo spremembe“, ki pa ne ustreza potrdilu, ki ga zahteva ZZDV in PZDDV. Organ prve stopnje je dne 11. 8. 2004 po telefonu tožnika še enkrat pozval na predložitev potrdila in mu dal rok za dopolnitev do 19. 8. 2004, vendar tožnik kljub temu potrdila ni predložil, niti ga ni predložil v vsem nadaljnjem času do izdaje izpodbijane odločbe. Potrdilo pristojnega davčnega organa države, kjer ima tožnik sedež, je pogoj za vračilo DDV po ZDDV in ker tožnik do izdaje izpodbijane odločbe potrdila ni predložil je ostala njegova zahteva za vračilo DDV nepopolna oziroma ne vsebuje dovolj razpoložljivih podatkov, zato tožnik tudi po presoji sodišča ni upravičen do vračila DDV na podlagi predloženega računa.

Navajanja tožnika, da je dne 17. 8. 2004 poslal po faksu prošnjo za podaljšanje roka, ker ni mogel dobiti potrdila zaradi letnih dopustov oziroma počitnic, na drugačno odločitev ne vpliva. Sodišče se strinja z organom druge stopnje, da bi moral tožnik to potrdilo predložiti že skupaj z zahtevkom o vračilu DDV že 30. 6. 2003. Prav tako je bil tožnik s strani organa prve stopnje že dne 24. 3. 2004 obveščen, da je njegov zahtevek nepopoln. Po presoji sodišča je imel tožnik dovolj časa, da bi lahko predložil zahtevano potrdilo, zato je sklicevanje na letne dopuste oziroma počitnice v konkretnem primeru irelevantno. Glede tožnikovega ugovora, da bi moral organ prve stopnje po prejemu prošnje za podaljšanje roka izdati sklep o dovolitvi oziroma nedovolitvi podaljšanja roka, pa sodišče navaja, da je organ prve stopnje ravnal v skladu s 67. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl., v nadaljevanju ZUP). Zahteva za odpravo pomanjkljivosti je bila podana v pisni obliki, rok za dopolnitev je organ prve stopnje določil 15 dni, čeprav zakon določa krajši rok. Rok, ki ga je organ določil za odpravo pomanjkljivosti zahtevka za vračilo DDV, se lahko na prošnjo podaljša, če so za to podani upravičeni razlogi, vendar je iz podatkov v spisu razvidno, da je tožnik za podaljšanje roka zaprosil šele 17. 8. 2008, čeprav je poziv za dopolnitev prejel 30. 4. 2004. Prav tako tožnik sam v tožbi navaja, da je bil že dne 26. 7. 2004 s strani organa prve stopnje obveščen, da posredovano potrdilo ne ustreza. Zato je navajanje tožnika, da bi moral organ prve stopnje odločati o njegovi prošnji za podaljšanje roka, ki jo je podal šele dne 17. 8. 2004, v tem konkretnem primeru ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, zaradi katere bi bilo treba odločbo odpraviti.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.