Jedro

1. Otrok v starosti 11 let težko pravilno oceni prometno situacijo na cesti, zlasti oddaljenost in hitrost vozila, ki se približuje prehodu za pešce. Vsak povprečno pazljiv šofer mora to upoštevati in lahko pričakuje, da bo otrok nepredvidljivo ravnal in da se bo tudi nepravilno odločil za prečkanje ceste. Otrokovega ravnanja zato ne moremo ocenjevati z enakimi merili kot ravnanje odraslega človeka, in tudi morebitne nepravilnosti v smislu 3. odst. 108. čl. ZTVCP, (Ur.l. SFRJ, št. 50/88), na katere se sklicuje drugi toženec v reviziji, ne morejo biti enako vrednotene, če gre za otroka ali za odraslega pešca. Po drugi strani pa moramo upoštevati, da so vozniki motornih vozil dolžni posebej paziti prav na otroke (čl. 3 in čl. 110/4 cit. zakona). Proti otrokom je zato njihova odgovornost strožja kot proti običajnim odraslim udeležencem v prometu.

2. Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji drugega toženca se delno ugodi in se glede drugega toženca izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje tako spremenita, da je drugi toženec dolžan solidarno s prvo toženo stranko, plačati ml. tožniku znesek 881.840,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska 1.840,00 SIT od 11.5.1990. dalje, od zneska 880.000,00 SIT pa od 7.9.1992 dalje do plačila, ter pravdne stroške v znesku 104.368,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 7.9.1992. dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem delu se tožbeni zahtevek proti drugemu tožencu zavrne.

Revizija drugega toženca se v preostalem delu zavrne.

Tožeča stranka je dolžna drugemu tožencu povrniti revizijske stroške v znesku 1.400,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Mladoletni tožnik se je poškodoval v prometni nesreči dne 5.12.1988, ko ga je na prehodu za pešce pri osnovni šoli (cesta Celje-Laško) zadel tovornjak, ki ga je vozil drugi toženec. Obe nižji sodišči sta odločili, da je za ta škodni dogodek odgovorna le tožena stranka (povzročitelj nesreče in prvotožena zavarovalnica, pri kateri je bilo tedaj obvezno zavarovano tovorno vozilo). Odškodninskemu zahtevku ml. tožnika sta zato po temelju v celoti ugodili. Po višini pa je ml. tožnik s svojimi zahtevki deloma uspel. Poleg odškodnine za materialno škodo v znesku 1.840,00 SIT naj bi tako po sodbi prvostopnega kot po sodbi pritožbenega sodišča dobil 300.000,00 SIT za fizične bolečine, 800.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 80.000,00 SIT za strah, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V presežku je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je drugi toženec vložil revizijo. Iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava jo izpodbija v ugoditvenem delu po temelju in po višini. V reviziji vztraja pri ugovoru, da je prišlo do nezgode tudi zaradi nepravilnega ravnanja ml. tožnika. Namesto da bi se pred prečkanjem ceste prepričal, ali to lahko stori glede na oddaljenost in hitrost vozil, ki se mu približujejo, je stopil na cestišče, ne da bi se zmenil za bližajoči se tovornjak. To je bilo v nasprotju z določbami 3. odstavka 103. člena (pravilno 108. čl.) tedaj veljavnega ZTVCP in zmanjšuje odgovornost tožene stranke (čl. 177/3 ZOR). Vendar nižji sodišči tega nista upoštevali. Nepravilno pa sta odločili tudi o višini odškodnine, ki jo uveljavlja ml. tožnik. Drugi toženec opozarja, da je ml. tožnik utrpel le lažji pretres možganov in da so se ali se še bodo njegove zdravstvene težave tako izboljšale, da ne bo imel nobenih posledic po obravnavani nesreči. Odškodnina za nematerialno škodo, kot mu je prisojena, je zato pretirana. Drugi toženec predlaga, naj revizijsko sodišče iz navedenih razlogov sodbo pritožbenega sodišča primerno spremeni.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, prvi toženi stranki in javnemu tožilcu RS. Nihče ni odgovoril nanjo oziroma se o njej ni izjavil (čl. 390. ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče sprejema kot pravilno odločitev obeh nižjih sodišč o temelju obravnavanega odškodninskega zahtevka, o odškodninski odgovornosti. Ugovore drugega toženca, da je tudi ml. tožnik z nepravilnim prečkanjem ceste delno prispeval k nezgodi, sta prepričljivo zavrnili že obe nižji sodišči. Tudi če je ml. tožnik tik pred nezgodo nepravilno ravnal, ko se je odločil za prečkanje ceste, za nesrečo ne more biti sokriv, ker je bil njegov prispevek k nesreči neznaten v primerjavi s krivdo drugega toženca in dejstvom, da je na strani tožene stranke podana tudi objektivna odgovornost. Otrok v starosti 11 let težko pravilno oceni prometno situacijo na cesti, zlasti oddaljenost in hitrost vozila, ki se približuje prehodu za pešce. Vsak povprečno pazljiv šofer mora to upoštevati in lahko pričakuje, da bo otrok nepredvidljivo ravnal in da se bo tudi nepravilno odločil za prečkanje ceste. Otrokovega ravnanja zato ne moremo ocenjevati z enakimi merili kot ravnanje odraslega človeka, in tudi morebitne nepravilnosti v smislu 3. odst. 108. čl. ZTVCP, (Ur.l. SFRJ, št. 50/88), na katere se sklicuje drugi toženec v reviziji, ne morejo biti enako vrednotene, če gre za otroka ali za odraslega pešca. Po drugi strani pa moramo upoštevati, da so vozniki motornih vozil dolžni posebej paziti prav na otroke (čl. 3 in čl. 110/4 cit. zakona). Proti otrokom je zato njihova odgovornost strožja kot proti običajnim odraslim udeležencem v prometu. S teh izhodišč sta obe nižji sodišči tudi ocenjevali drugotoženčevo krivdo za nesrečo in morebitni soprispevek ml. tožnika ter sta na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin prišli do pravilnega zaključka, da je drugi toženec izključno kriv za obravnavano nesrečo. Videl je, da se približuje prehodu za prešce, videl je znak "pešci na cesti" in videl je dva otroka ob cesti. Zato bi moral predvideti, da se bosta ali oba ali vsaj eden od njiju odločil za prečakanje ceste po prehodu za pešce. Ko ni temu primerno ravnal in po potrebi svoje vozilo ustavil, zato polno krivdno odgovarja za nesrečo in tedaj nastalo škodo ml. tožnika ter so njegovi ugovori o deljeni krivdi (čl. 177/3 ZOR) neutemeljeni.

Proti odločitvi o višini odškodnine pa je revizija drugega toženca delno utemeljena. O primernosti odškodnine za fizične bolečine in za strah revizijsko sodišče nima pomislekov. Bolečine, ki jih je ml. tožnik trpel takoj po poškodbi, in ostale nevšečnosti po pretresu možganov in v zvezi z zdravljenjem, zlasti pa migrenski glavoboli, ki bodo po predvidevanjih izvedenca dr. .. ml. tožnika lahko spremljali vse življenje, predstavljajo tako težko in dolgotrajno fizično obremenitev, da denarno zadoščenje iz tega naslova v znesku 300.000,00 SIT nikakor ni pretirano.

Tudi odškodnina za strah ni previsoka. Obe nižji sodišči sta na podlagi ugotovitev in mnenja obeh izvedencev medicinske stroke ugotovili, da je ml. tožnika zaradi obravnavane nesreče dalj časa mučil strah pred prometom in občutek tesnobe in da se to občasno še vedno pojavlja. Ml. tožnik je zato tudi po oceni revizijskega sodišča upravičen do odškodnine za to škodo in v znesku, ki sta ga odmerili obe nižji sodišči. Tudi v tem delu zato reviziji ni ugodilo.

Le odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je po mnenju revizijskega sodišča pretirana. Revizijsko sodišče sicer ne podcenjuje posledic, ki jih trpi ml. tožnik po nesreči. Gotovo so zelo obremenjujoče za ml. tožnika, tako pri učenju, kot pri športu in v vsakdanjem življenju, predvsem zaradi migren, še vedno prisotne razdražljivosti po pretresu možganov, in manjvrednostnega občutka zaradi manjše uspešnosti. Vendar po drugi strani tudi ni mogoče prezreti podatkov, da invalidnost ml. tožnika ni visoka, da je kljub vsemu še vedno sposoben obiskovati šolo, da je v šoli manj, toda še vedno uspešen, in da je sicer omejen pri nekaterih svojih izvenšolskih aktivnostih, a vseeno še vedno dokaj normalno živi življenje odraščajočega fanta. Njegovih težav seveda ne more poplačati noben denar. Toda odškodnina za njegovo prizadetost po poškodbi ni plačilo, ampak le določeno zadoščenje v denarju. Zato jo je potrebno primerjati tudi z drugimi podobnimi odškodninskimi zadevami. Na tej podlagi in ob upoštevanju vseh okoliščin tožnikovega primera (čl. 200 ZOR) pa revizijsko sodišče ocenjuje, da je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ml. tožnik upravičen do odškodnine v znesku 500.000,00 SIT. V tem obsegu je zato ugodilo reviziji drugega toženca ter na podlagi 1. odst. 395. čl. ZPP izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo.

Po tej sodbi je tako drugi toženec solidarno s prvo toženo stranko dožan plačati ml. tožniku za nematerialno škodo skupno 880.000,00 SIT in za materialno škodo 1.840,00 SIT ter pripadajoče obresti.

Stroškovnega sklepa obeh nižjih sodišč revizijsko sodišče ni spreminjalo, ker revident z revizijo po temelju ni uspel, po višini pa le v manjšem delu, kar je na stroškovno odmero zanemarljivo vplivalo.

O revizijskih stroških je revizijsko sodišče odločilo po 154. čl. ZPP. Drugi toženec je z revizijo uspel pribljižno v obesegu 1/4. Zato je upravičen do povračila 1/4 uveljavljanih revizijskih stroškov, kar znese 1.400,00 SIT.