Jedro

Oškodovanka ima pravico, da jo v kazenskem postopku zastopa odvetnik, obdolženec pa je dolžan plačati stroške pooblaščenca oškodovanke, ker je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, storjenega na njeno škodo.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. J.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obd. J.P. je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. J.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po 50. in 51. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po prvem odstavku 145. člena KZ določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi določila prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške pooblaščenca oškodovanke odvetnika D.R. v znesku 196,64 EUR, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa ga je oprostilo plačila vseh ostalih stroškov kazenskega postopka.

Proti taki sodbi se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o stroških. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo in na tej osnovi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika obdolženca pa dodaja naslednje: Zagovornik obdolženca v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so besede, zapisane v zapisniku okrožnega sodišča dne 08.01.2008, pri oškodovanki vzbudile občutek ogroženosti, ker je obdolženec invalid, ki težko hodi in svoje grožnje ne bi mogel uresničiti, sicer pa je ošk. V.K. tista, ki za vsako malenkost prijavlja sosede v bloku in povzroča konflikte. Po oceni pritožbe je oškodovankin prispevek pri konfliktih večji kot prispevek obdolženca in v kolikor bi se čutila ogroženo in bi bile obdolženčeve besede resne, ga ne bi še po izreku obravnavane sodbe izzivala.

Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje in njegovega zaključka, da so besede, ki jih je obdolženec izrekel na sodišču dne 08.01.2008, pri oškodovanki povzročile občutek prestrašenosti in osebne ogroženosti. Pritožba pa nima prav. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ne dvomi, da so navedene besede pri oškodovanki povzročile občutek strahu, osebne ogroženosti, vznemirjenosti in negotovosti, ker je objektivno takšna že njihova vsebina, in ni imelo razloga, da bi zaključilo nasprotno, to je, da oškodovankini občutki ogroženosti niso bili resni, čeprav je zaradi obravnavanega dogodka podala predlog za kazenski pregon obdolženca, na sodišču pa povedala, da jo je bilo zaradi njegovih besed strah in da se obdolženca boji (list. št. 7 in 13). Z oceno in prepričljivimi razlogi prvostopenjskega sodišča, da so besede, ki jih je obdolženec izrekel oškodovanki, predstavljale resno grožnjo in so pri njej vzbudile občutek prestrašenosti in osebne ogroženosti, se zato pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih povzema (stran 2 in 3 sodbe), torej tudi z zaključkom, da okoliščini, da sta obdolženec in oškodovanka dalj časa v sporu in da je oškodovanec invalid, nista takšni, da se zaradi tega oškodovanka ne bi mogla počutiti ogroženo. Ne gre prezreti, da si je obdolženec grožnjo oškodovanki upal izreči na sodišču, ob prisotnosti sodnika, ki zoper njega vodi kazenski postopek, kar kaže na njegovo drznost, zaradi katere se je oškodovanka upravičeno počutila osebno ogroženo in je bila prestrašena. Navedenih dejstev ne morejo spremeniti niti njuni morebitni nadaljnji spori, ki se naj ne bi končali niti po izreku obravnavane sodbe, kot navaja pritožba.

Iz navedenih razlogov, in ker pritožba zagovornika obdolženca tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je zagovornikova pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

Preizkus odločbe o kazenski sankciji, ki ga je v korist obdolženca narekovala določba 386. člena ZKP, je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo pogojno obsodbo kot primerno kazensko sankcijo, pravilno pa je odmerilo tudi v njej določeno zaporno kazen in preizkusno dobo.

Pritožba zagovornika pa je neutemeljena tudi, ko navaja, da sodišče obdolžencu ne bi smelo naložiti plačila stroškov, torej potrebnih izdatkov in nagrade pooblaščenca oškodovanke, ker zastopanje ni bilo potrebno. Takšni navedbi ni mogoče pritrditi. Oškodovanka ima pravico, da jo v kazenskem postopku zastopa odvetnik, obdolženec pa je dolžan plačati stroške pooblaščenca oškodovanke, ker je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, storjenega na njeno škodo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP. Obdolženec prejema pokojnino in nikogar ne preživlja, zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da njegovo preživljanje s plačilom sodne takse za pritožbeni postopek, določene v Zakonu o sodnih taksah (ZST-1), ne bo ogroženo, in je odločilo, da je takso na pritožbeni stopnji dolžan plačati.