Jedro

Sodišče prve stopnje je del tožbe glede davkov in prispevkov resda napačno zavrglo, namesto da bi zahtevek v tem delu zavrnilo, sploh, ker se je ob tem v pretežnem delu sklicevalo na razloge iz zadeve VIII Ips 226/2017, ki pa jih Vrhovno sodišče RS ni zavzelo v zvezi z vprašanjem pristojnosti in zavrženjem tožbe, kot utegne izhajati iz prvostopenjske odločbe, ampak v zvezi z zavrnitvijo zahtevka. Takšna odločitev je temeljila na vprašanju, kdaj nastane obveznost delodajalca, da za delavca obračuna in odvede davke in prispevke. Za zavrnitev zahtevka iz tega naslova je bilo ključno stališče, da navedena obveznost delodajalca nastane šele po pravnomočnosti sodne odločbe.

Če dajatev do konca glavne obravnave še ni zapadla v plačilo (311. člen ZPP), ima to za posledico zavrnitev zahtevka, kar pa ima po vsebini podobne učinke kot zavrženje (sploh preuranjene) tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del zamudne sodbe in sklep.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki z zamudno sodbo naložilo, da je v roku 15 dni dolžna tožniku: - obračunati plačo za december 2018 v bruto znesku 989,48 EUR ter mu izplačati ustrezen pripadajoč neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19. 1. 2019 dalje do plačila, - plačati za december 2018 povračilo stroškov za prehrano v neto znesku 36,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2019 dalje do plačila,- plačati za december 2018 povračilo stroškov za prevoz na delo v neto znesku 27,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2019 dalje do plačila, - obračunati nadomestilo plače za januar 2019 v bruto znesku 826,65 EUR ter mu izplačati ustrezen pripadajoč neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19. 2. 2019 dalje do plačila, - obračunati nadomestilo plače za februar 2019 v bruto znesku 830,59 EUR in mu izplačati ustrezen pripadajoč neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19. 3. 2019 dalje do plačila, - obračunati nadomestilo plače za marec 2019 v bruto znesku 830,59 EUR ter mu izplačati ustrezen pripadajoč neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19. 4. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka); obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2018 v bruto znesku 354,17 EUR ter mu izplačati ustrezen pripadajoč neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 11. 2018 dalje do plačila, medtem ko je v presežku (razlika do 375,00 EUR) zahtevek zavrnilo (II. točka izreka); obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2019 v bruto znesku 150,00 EUR ter mu izplačati ustrezen pripadajoč neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2019 dalje do plačila, medtem ko je v presežku (razlika do 225,00 EUR ter zamudne obresti za čas od 27. 3. 2019 do 1. 7. 2019) zahtevek zavrnilo (III. točka izreka); obračunati in izplačati odpravnino v znesku 177,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 27. 3. 2019 dalje do plačila (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še povračilo tožnikovih stroškov postopka v višini 114,19 EUR (V. točka izreka) in plačilo sodne takse v višini 160,00 EUR (VI. točka izreka) ter sklenilo, da ni pristojno za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov, zato se tožba v tem delu zavrže in se v tej zvezi opravljena pravdna dejanja razveljavijo (VII. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper zamudno sodbo in sklep (dejansko ne gre za pritožbo zoper celotno odločitev, saj je ta v večjem delu tožniku v korist, tožnik pa tudi ne izpodbija zavrnjenih presežkov zahtevkov iz posameznih naslovov terjatev) problematizira predvsem vprašanje bruto/neto zneskov ter odvoda davkov in prispevkov. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Ne nasprotuje bruto zneskom, kot jih je v izreku opredelilo sodišče, meni pa, da izrek nasprotje samemu sebi in razlogom odločbe oziroma so ti med seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je o zahtevkih odločilo tako, da je toženi stranki naložilo obračunati določene bruto zneske ter mu izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov. Ker v sodbi niso določno navedeni neto zneski, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku, je sodba glede izterjave neto zneskov neizvršljiva. Sodišče se je izreklo za nepristojno za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov, obenem pa je toženi stranki naložilo, da tožniku plača pripadajoč neto znesek, upoštevajoč dosojeni bruto znesek. S tem, ko je toženi stranki naložilo obračun bruto zneskov, je odločalo o potencialni obveznosti plačila davkov in prispevkov in tako prevzelo odločanje, ki naj ne bi bilo v njegovi pristojnosti. Zato odločitev o zavrženju tožbe nasprotuje razlogom sodbe. Tožniku bi bilo treba prisoditi bruto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Predlaga takšno spremembo sodbe ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del zamudne sodbe in sklep na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ni podana v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni res, da izrek odločbe nasprotuje samemu sebi in razlogom odločbe, razlogi pa tudi niso med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je del tožbe glede davkov in prispevkov resda napačno zavrglo, namesto da bi zahtevek v tem delu zavrnilo, sploh, ker se je ob tem v pretežnem delu sklicevalo na razloge iz zadeve VIII Ips 226/2017, ki pa jih Vrhovno sodišče RS ni zavzelo v zvezi z vprašanjem pristojnosti in zavrženjem tožbe, kot utegne izhajati iz prvostopenjske odločbe, ampak v zvezi z zavrnitvijo zahtevka. Takšna odločitev je temeljila na vprašanju, kdaj nastane obveznost delodajalca, da za delavca obračuna in odvede davke in prispevke. Za zavrnitev zahtevka iz tega naslova je bilo ključno stališče, da navedena obveznost delodajalca nastane šele po pravnomočnosti sodne odločbe.

6. Če dajatev do konca glavne obravnave še ni zapadla v plačilo (311. člen ZPP), ima to za posledico zavrnitev zahtevka, kar pa ima po vsebini podobne učinke kot zavrženje (sploh preuranjene) tožbe. Tudi zato in ker je zavrnitev zahtevka za tožnika strožja kot zavrženje tožbe, pritožbeno sodišče te odločitve ni spremenilo v zavrnitev zahtevka, kar bi sicer pravilno storilo sodišče prve stopnje - ob uporabi zadnjega odstavka 318. člena ZPP bi zahtevek zavrnilo, ker se nanaša na del tožbe, glede katere ni možna odprava nesklepčnosti - za dosego pogoja za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP - da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu.

7. Tožnik ne nasprotuje bruto zneskom, kot jih je v izreku opredelilo sodišče prve stopnje, poudarja pa, da sodba ne vsebuje po višini določenih neto zneskov, zaradi česar meni, da je sodba zanj brez vrednosti, neizvršljiva, kar pa ne drži. Tožnik je oblikoval zahtevke npr. glede plače za december 2018 (na isti način pa tudi ostale zahtevke, ki se nanašajo na bruto/neto zneske ter na davke in prispevke) tako: "Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati in izplačati prikrajšanje pri plači za december 2018 v bruto znesku 989,48 EUR, od tega zneska odvesti vsakokratne davke in prispevke pristojnim zavodom in institucijam ter mu izplačati neto znesek v višini 638,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2019 dalje do plačila." Sodišče prve stopnje je torej, razen v delu, o katerem je bilo že govora zgoraj (ko je tožbo delno zavrglo, namesto da bi sporni del zahtevka zavrnilo), tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se je nanašal na obračun po višini določenih bruto zneskov, ne pa tudi v delu, ki se je nanašal na izplačilo po višini opredeljenih neto zneskov. Nastanek znane obveznosti iz naslova davkov in prispevkov šele po pravnomočnosti sodne določbe ima za nujno posledico, da je tudi dobljeni neto znesek znan šele po odvodu davkov in prispevkov. Zato je sodišče prve stopnje, sklicujoč se tudi na sodno prakso (npr. Pdp 515/2015), izrek oblikovalo na način, da je po višini opredelilo le bruto, ne pa tudi neto zneskov. Zaradi tega sodba ni neizvršljiva. Po višini prisojeni bruto zneski zadostujejo za določljivost in posledično tudi za izvršljivost izreka. Tožnikov pritožbeni predlog, da naj mu sodišče prisodi bruto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pomeni prekoračitev tožbenega zahtevka. Zato takšna sprememba sodbe ne pride v poštev. Tudi ni podlage za drugačen poseg v izpodbijano odločitev.

8. Ker torej niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

9. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).