Jedro

Iz določbe 1. odstavka 87. člena ZZVZZ izhaja obveznost delodajalca, ki je opustil izvedbo ustreznih higiensko-sanitarnih ukrepov, ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi, in je zaradi tega prišlo do bolezni, poškodbe ali smrti zavarovane osebe, da ZZZS povrne povzročeno škodo. Iz gramatikalne razlage sporne določbe ne izhaja, da bi bila obveznost delodajalca, da ZZZS povrne škodo, omejena le tiste primere, ko je bolezen, poškodba ali smrt nastopila pri zavarovani osebi, ki je v delovnopravnem razmerju z delodajalcem. Delodajalec je v skladu s 1. odstavkom 5. člena ZVZD dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. Vendar pa pozitivni učinki izvajanja teh ukrepov ne smejo biti omejeni le na tiste delavce, ki so v delovnopravnem razmerju z delodajalcem, ki je zavezan izvajati ukrepe varstva pri delu, izključeni pa v primeru, ko v delovnem procesu istega delodajalca sodelujejo osebe, ki s tem delodajalcem niso v delovnem razmerju. In enako velja za odgovornost v primeru opustitve izvajanja teh ukrepov.

Za odločitev o tožbenem zahtevku po 1. odstavku 87. člena ZZVZZ je pravno relevantno, ali je škoda, ki je nastala tožeči stranki, posledica opustitve izvajanja ukrepov varstva pri delu, ki jih je dolžna izvajati tožena stranka. V konkretnem primeru je dopustno ugotavljati prispevek zavarovanke tožeče stranke k nastanku škode, saj slednja ni oseba iz 1. odstavka 147. člena OZ, za ravnanje katere bi tožena stranka kot delodajalec v razmerju do tretjih oseb, torej tudi do tožeče stranke, odgovarjala objektivno.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 17.375,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 06. 2008 do plačila (1. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več, je sodišče prve stopnje zavrnilo (2. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15-ih dneh plačati 99,20 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, to je zoper 1. in 3. točko izreka, je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v tem delu zavrne, podrejeno temu pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži, da toženi stranki povrne stroške postopka.

V skladu z določbo 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila pritožba tožene stranke vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi uvodoma graja materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da je na podlagi 1. odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) zavezana tožeči stranki, Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), povrniti škodo, ki ji je zaradi opustitve ukrepov varstva pri delu tožene stranke nastala v zvezi s poškodbo MK. Opozarja na besedilo določbe 87. člena ZZVZZ, ki obveznost povrnitve škode nalaga delodajalcu, in s tem v zvezi navaja, da tožena stranka v času nastanka poškodbe ni bila delodajalec zavarovanke MK, saj je bila slednja v kritičnem času zaposlena pri družbi H – B, d.o.o.. Tožena stranka zato zastopa stališče, da v tem sporu ni pasivno legitimirana. Temu pritožbenemu stališču pa ni pritrditi. Iz določbe 1. odstavka 87. člena ZZVZZ izhaja obveznost delodajalca, ki je opustil izvedbo ustreznih higiensko-sanitarnih ukrepov, ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi, in je zaradi tega prišlo do bolezni, poškodbe ali smrti zavarovane osebe, da ZZZS povrne povzročeno škodo. Iz gramatikalne razlage sporne določbe ne izhaja, da bi bila obveznost delodajalca, da ZZZS povrne škodo, omejena le tiste primere, ko je bolezen, poškodba ali smrt nastopila pri zavarovani osebi, ki je v delovnopravnem razmerju z delodajalcem. Delodajalec je v skladu s 1. odstavkom 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD) dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. Vendar pa pozitivni učinki izvajanja teh ukrepov ne smejo biti omejeni le na tiste delavce, ki so v delovnopravnem razmerju z delodajalcem, ki je zavezan izvajati ukrepe varstva pri delu, izključeni pa v primeru, ko v delovnem procesu istega delodajalca sodelujejo osebe, ki s tem delodajalcem niso v delovnem razmerju. In enako velja za odgovornost v primeru opustitve izvajanja teh ukrepov. Zato je po presoji pritožbenega sodišča v zvezi z obveznostjo delodajalca, da ZZZS povrne škodo, bistveno le to, da je do bolezni, poškodbe ali smrti zavarovane osebe prišlo zaradi opustitve izvedbe ustreznih higiensko-sanitarnih ukrepov, ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi, ki jih je delodajalec dolžan izvajati. Ker je v obravnavanem primeru do poškodbe zavarovanke tožeče stranke prišlo znotraj delovnega procesa tožene stranke in potrditvah tožeče stranke zaradi opustitve ukrepov varstva pri delu, ki jih je bila dolžna izvajati tožena stranka, je slednja na podlagi 1. odstavka 87. člena ZZVZZ lahko zavezana za povračilo škode.

Za odločitev o tožbenem zahtevku po 1. odstavku 87. člena ZZVZZ je pravno relevantno, ali je škoda, ki je nastala tožeči stranki, posledica opustitve izvajanja ukrepov varstva pri delu, ki jih je dolžna izvajati tožena stranka. V konkretnem primeru je dopustno ugotavljati prispevek zavarovanke tožeče stranke k nastanku škode, saj slednja ni oseba iz 1. odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ), za ravnanje katere bi tožena stranka kot delodajalec v razmerju do tretjih oseb, torej tudi do tožeče stranke, odgovarjala objektivno.

V zvezi z ugotovljeno kršitvijo ukrepa varstva pri delu tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo vlogo postavljenih palet na transportni poti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da pomenijo palete na transportni poti, ki zmanjšujejo preglednost te poti, ravnanje v nasprotju z določbo 1. odstavka 53. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih. To pa pomeni, da delodajalec ni zagotovil, da se promet na transportni poti odvija tako, da ne ogroža delavcev. Bistvo očitka toženi stranki je torej dejstvo, da so sporne palete zmanjševale preglednost transportne poti. Tožena stranka zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da so palete transportno pot sicer ožile, niso pa pomenile ovire na transportni poti, da niso bile postavljene v križišču ter da niso ovirale ne gibanja po pešpoti ne po transportni poti, ne da bi pojasnila, kako bi lahko ta v pritožbi zatrjevana dejstva vplivala na preglednost transportne poti. Iz pritožbe sicer izhaja, da tožena stranka dopušča možnost, da so palete zavarovanki tožeče stranke ovirale preglednost transportne poti, vendar pa breme svoje opustitve prenese izključno na zavarovanko tožeče stranke, od katere bi se po besedah tožene stranke pričakovala večja previdnost. Pritožbeno sodišče je zato ta pritožbeni očitek kot neutemeljen zavrnilo.

Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita tudi, da je napačno presodilo vlogo viličarista v nezgodi in s tem v zvezi podaja navedbe o njegovi hitrosti v kritičnem času. Po presoji pritožbenega sodišča te trditve za odločitev o pritožbi niso pravno pomembne. Kot rečeno, za presojo utemeljenosti zahtevka tožeče stranke je na podlagi 1. odstavka 87. člena ZZVZZ odločilno le, ali je vtoževana škoda posledica opustitve izvajanja ukrepov varstva pri delu, ki jih je dolžna izvajati tožena stranka.

Končno tožena stranka tudi v pritožbi vztraja, da je do nesreče prišlo izključno zaradi ravnanja zavarovanke tožeče stranke, ki je prečkala transportno pot izven jasno označenega prehoda pešpoti, ne da bi se prepričala, ali lahko to varno stori. S temi trditvami tožena stranka dejansko zatrjuje, da je ravnanje zavarovanke tožeče stranka prekinilo vzročno zvezo med opustitvijo ukrepov varstva pri delu tožene stranke in vtoževano škodo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje smiselno izhaja, da nepravilno prečkanje zavarovanke tožeče stranke ni prekinilo vzročne zveze med zatrjevano opustitvijo ukrepov varstva pri delu tožene stranke in vtoževano škodo, temveč je mogoče ravnanje zavarovanke tožeče stranke opredeliti le kot njen prispevek k nastanku vtoževane škode. Slednjega je sodišče prve stopnje ocenilo na 25 %, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da že ugotovitev, da je tožena stranka opustila izvajanje ukrepa varstva pri delu, ki je imelo za posledico nastanek vtoževane škode, pomeni, da tožena stranka ni uspela izključiti svoje odgovornosti, zato je izključna odgovornost zavarovanke tožeče stranke že pojmovno izključena.

V zvezi z vtoževano škodo tožena stranka v pritožbi navaja, da tožeča stranka ni dokazala, da so bile zdravstvene storitve in storitve rehabilitacije upravičeno izvedene. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ocena, ali so bile storitve upravičeno izvedene, ni v pristojnosti tožeče stranke, saj je slednja na podlagi obveznega zdravstvenega zavarovanja zavezana plačevati zdravstvene storitve, ki se nanašajo na zdravljenje in rehabilitacijo zaradi poškodb pri delu (10. alineja 1. točke 23. člena ZZVZZ). Pritožbeno sodišče pa dodaja, da je ugovor tožene stranke, ki se nanaša na upravičenost izvedbe zdravstvenih storitev, povsem pavšalen. Tožena stranka namreč ni navajala, katera zdravstvena storitev je bila neupravičeno opravljena. Zato se v skladu z določbo 2. odstavka 214. člena ZPP štejejo v tožbi navedene storitve za upravičene, pritožbeni očitek pa ni utemeljen.

Ni utemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrnilo dokazni predlog tožene stranke s postavitvijo izvedenca iz varstva pri delu, ki bi ocenil vpliv delovnih razmer na sporni dogodek ter dal pojasnilo o tem, ali je toženi stranki mogoče očitati kršitev predpisov o varnosti pri delu. Neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga lahko pomeni kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 799/2006 z dne 18. 06. 2009). Na kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi (več) po uradni dolžnosti, tožena stranka pa v pritožbi ne zatrjuje, da ji je bila s tem odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Zato pritožbeno sodišče tega pritožbenega očitka ni presojalo.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe tožene stranke, ki so bile pomembne za odločitev o predloženi pritožbi (1. odstavek 360. člena ZPP). Ugotovilo je, da razlogi, iz katerih je tožena stranka izpodbijala sodbo, niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka.