Jedro

Pravna podlaga za odločanje o zahtevku je 154. čl. ZOR, ker gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, je treba ravnanje toženih strank presojati po predpisih, ki urejajo dejavnost tožene stranke kakor tudi dejavnost smučanja in vožnje z vlečnico.

Izrek

Pritožbama toženih strank se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanjem delu v tč. 1 in 2 izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo zahtevku tožeče stranke in tožencema nerazdelno naložilo plačilo zneska 6,002.898,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5,800.000,00 SIT za čas od 3. 2. 2003 do plačila in od zneska 202.898,50 SIT za čas od 2. 10. 1998 do plačila. Tožencema je naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 357.310,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2003 dalje do plačila. Pod tč. 3 izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za nadaljnjih 1,762.980,00 SIT s pp.. Pod II je sklenilo, da se tožnika oprosti plačila sodnih taks. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik 16. 1. 1997 poškodovan, ko je smučal na smučišču drugega toženca na O. na R.. Okoli 13.30 ure se je peljal z vlečnico po vlečni progi proti vrhu smučišča, takrat pa je vanj trčil drugi smučar, ki je ob vlečnici pripeljal po bregu navzdol oziroma, ki je padel zaradi neznanega smučarja, po padcu pa ga je zaneslo s smučišča na progo pod vlečnico in je zadel v tožnika, ki je padel in se poškodoval. Sodišče je zaključilo, da obstaja odškodninska odgovornost prvo in drugotožene stranke iz razlogov, ker je bila proga na obeh smučiščih in pod vlečnico steptana v isti ravnini, smučarji so prehajali iz enega smučišča na drugega s prečkanjem pod vlečnico, tožnik pa, ki se je peljal z vlečnico ni imel nikakršnega zavarovanja pred takšnimi smučarji. Sodišče je zaključilo, da je po smučišču potekajoča proga dveh vzporednih vlečnic na smučišču nevarno mesto v smislu 7. čl. Pravilnika o tehničnih pogojih za obratovanje smučišč, zato bi to mesto moralo biti ustrezno zavarovano. Upravljalec smučišča mora poskrbeti za drugo ustrezno zavarovanje, saj ne zadošča na količkih napet trak. Ker toženi stranki nista dokazali, da nista zakrivili nastanka škodnega dogodka, saj se jima lahko očita opustitev in malomarnost pri zavarovanju nevarnega mesta, kar je bilo vzrok za nezgodo, sta po 154. čl. ZOR odškodninsko odgovorni. Glede na to sta tožniku priznali za škodo, ki jo je utrpel pri tej nezgodi, ko je utrpel hudo telesno poškodbo, odškodnino v navedenem znesku. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh v pravdi.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe toženi stranki, ki uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očitata, da ni ugotovilo tistega dejanskega stanja, na podlagi katerega bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava, ki je iz obrazložitve sodbe izostalo, odločati o utemeljenosti zahtevka. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, sklicujoč se na čl. 7 Pravilnika o tehničnih pogojih za obratovanje smučišč. Katera nevarna mesta določa 8. čl. Pravilnika sodišče ni pravilno odločilo in po lastni presoji ne bi smelo opredeliti vlečnice, na kateri se je tožnik poškodoval kot nevarno mesto. Sodišče je le po lastni presoji, brez ugotovljenega dejanskega stanja, opredelilo vlečnico, na kateri se je tožnik poškodoval, kot nevarno mesto na smučišču, čeprav je pravna podlaga za odločanje o zahtevku lahko le Zakon o varnostih na žičnicah in vlečnicah, ki opredeljuje vplivno območje žičniške naprave, ki po čl. 3 obsega prostor pod žičnico, vlečno pot pod vlečnico in pas na obeh straneh tega prostora, na katerem je zaradi delovanja naprave ogrožena varnost ljudi. Ker je sodišče izhajalo iz napačne uporabe materialnega prava, ni hotelo ugotoviti dejanskega stanja v smeri kršitve zakona. Sodišče ni utemeljeno zavrnilo njihovega dokaznega predloga za angažiranje izvedenca smučarske stroke. Le izvedenec bi sodišču lahko pojasnil, ali sta smučarski progi, ki potekata levo in desno od vlečne naprave, dovolj široki, tako da vlečna naprava zaradi delovanja ne ogroža smučarjev. Izvedenec bi lahko tudi pojasnil, kako daleč sega vplivno območje vlečne naprave in ali ta vpliv direktno sega s samo smučišče na levi in desni strani vlečne naprave. Glede teh okoliščin je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nepopolno pa je ugotovljeno dejansko stanje tudi v primeru, v kolikor bi obveljalo mnenje sodišča, da je v konkretnem primeru kršen Pravilnik o tehničnih pogojih za obratovanje smučišč in sicer 7. člen. Sodišče ni ugotovilo, ali so izpolnjeni pogoji iz 8. čl. pravilnika, na katerega se sklicuje. Tekom postopka sta predlagala angažiranje izvedenca smučarske stroke, ta dokazni predlog pa je sodišče zavrnilo, čeprav tega ne bi smelo. Zato predlagata, da se njuni pritožbi ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavanje s predlogom, da pritožbeno sodišče naloži sodišču prve stopnje, da zasliši izvedenca smučarske stroke, ki bo ugotovil, ali je tožena stranka kršila Zakon o varnostih na žičnicah in vlečnicah ter pravilih o tehničnih pogojih za obratovanje smučišč. Podredno pa ugovarjata tudi višini prisojene odškodnine, ker menita, da je takšna višina previsoka. Zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga pritožnika s pritožbo ne izpodbijata, je naslednje: Do poškodbe tožnika je prišlo, ko je ta smučal na smučišču O. in ko se je peljal z vlečnico. Takrat je priča D. na smučišču padel zaradi neznanega smučarja in ga je po padcu zaneslo s smučišča na progo pod vlečnico, kjer je zadel v tožnika, ki je padel in se poškodoval. Med smučiščem in progo pod vlečnico je bil napeljan oranžni trak, ki pa ni bil napeljal v celotni dolžini. Sodišče je ugotovilo, da na kraju padca ni bilo varovalne ograje niti traku, ki bi razmejeval smučišče od proge pod vlečnico ali med njima. Proga na obeh smučiščih in pod vlečnico je bila steptana v isti ravnini, smučarji so prehajali iz enega smučišča na drugega s prečkanjem pod vlečnico in tožnik, ko se je vozil z vlečnico, ni imel nikakršnega zavarovanja pred takšnimi smučarji. Zato je sodišče zaključilo, da je po smučišču potekajoča proga dveh vzporednih vlečnic na smučišču nevarno mesto v smislu 7. čl. Pravilnika o tehničnih pogojih, saj smučar nima možnosti, da bi se izognil niti smučarju niti odpadli smučarski opremi. Zato bi to mesto moralo biti ustrezno zavarovano in ne zadošča le na količkih napet trak. Upravljalec smučišča mora poskrbeti za drugo ustrezno zavarovanje. Ker toženca nista dokazala, da nista zakrivila nastanka škodnega dogodka in ker je vzrok za nezgodo v pomanjkanju zavarovanja, je podana njuna odškodninska odgovornost po 154. čl. ZOR.

Sodišče prve stopnje je preuranjeno in ne da bi ugotavljalo pravno odločilna dejstva in se oprlo na pravilno pravno podlago zaključilo, da obstaja odškodninska odgovornost obeh tožencev. Očitki pritožnikov so zato utemeljeni.

Pravna podlaga za odločanje o zahtevku tožeče stranke je v 154. čl. ZOR, ki določa, da tisti, ki drugemu povzroči škodo le-to povrne, razen če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ker gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, je treba ravnanje toženih strank presojati po predpisih, ki urejajo dejavnost tožene stranke, kakor tudi dejavnost smučanja, to je po Zakonu o varnosti na javnih smučiščih in po pravilnikih. Sodišče mora upoštevati, da za škodo, ki jo utrpi smučar pri uporabi vlečnice, odgovarja upravljalec vlečnice objektivno le, če škoda izvira iz same naprave, sicer je njegova odgovornost krivdna. Takšno je tudi sprejeto pravno mnenje, objavljeno na Občni seji VS SRS dne 7., 8. in 9. 4. 1980 in ki je objavljeno v poročilu Vrhovnega sodišča SRS, št. 3/79, na strani 27. Tožena stranka je svojo odškodninsko odgovornost prerekala s trditvami, da ni prekršila niti Zakona o varnosti na javnih smučiščih, ki je veljal v času škodnega dogodka (Ur. list SRS, št. 16 z dne 8. 8. 1977 stran 1084), kot tudi ni ravnala v nasprotju s Pravilnikom o tehničnih pogojih za obratovanje smučišč (Ur. list SRS, št. 21 z dne 26. 10. 1979 stran 1900). 3. člen Zakona o varnosti na javnih smučiščih določa, da je upravljalec smučišč dolžan zagotoviti zlasti zaščito pred plazove, zaščitne ograje ob prepadni in drugih nevarnih mestih, zaščitne obloge ob stebrih žičnic na smučišču, tehnično ureditev prog, opozorilne in obvestilne znake, reševalno službo, službo prve pomoči, telefonsko zvezo z zdravstveno organizacijo in postajo milice ter rediteljsko službo. Po 9. čl. morajo biti proge na smučišču dovolj široke, čimbolj pregledne in pripravljene tako, da ni nevarnih globeli, vrtač, skalnatih ali kamnitih kompleksov, previsnih ali drugih nevarnih mest. Proge morajo biti označene po težavnostih stopnjah in po vsej dolžini opremljene z markacijami, ki označujejo smer proge. Posebej morajo biti označena nevarna mesta na progi... . Kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni za obratovanje javnih smučišč, določa Pravilnik o tehničnih pogojih za obratovanje smučišč. III tega pravilnika ureja zavarovanje nevarnih mest na smučišču in v 7. čl. določa, da morajo biti nevarna mesta na smučišču zavarovana z usmerjevalnimi ograjami, zaščitnimi ograjami proti drsenju, oblogami proti udarom ali s premostitvami. V 8. čl. je določeno, da morajo biti nevarna mesta, prepadi in strma pobočja v najbljižji okolici žičniških naprav na smučišču zavarovani z ustrezno ograjo, ki varuje smučarje pred poškodbami. Visoka mora biti najmanj 1,10 metra nad steptanim snegom.

Tožeča stranka zatrjuje, da obstaja odškodninska odgovornost toženih strank zato, ker prehod od smučišča pa do področja vlečnice ni bil zavarovan z ograjo visoko najmanj 1,10 metrov. Tako zatrjuje, da je bilo mesto, kjer je prišlo do nezgode, nevarno mesto, čemur je sledilo tudi sodišče, ki je, ne da bi upoštevalo pravila stroke in glede tega določilo izvedenca, samo zaključilo, da je po smučišču potekajoča proga dveh vzporednih vlečnic na smučišču nevarno mesto v smislu 7. čl. Pravilnika o tehničnih pogojih. Takšna razlaga Pravilnika o tehničnih pogojih pa je nepravilna in preuranjena. Sodna praksa je že večkrat odločila, da bližina smučišča in smučarske vlečnice ne prestavljata nevarno mesto, ki bi narekovalo posebno zaščito z varnostno ograjo. Razlaga določbe 3. čl. ZVJS opredeljuje drugo nevarno mesto v povezavi s povsem drugačno dejansko okoliščino: ko navaja dolžnost postavitve varnostne ograje ob prepadih, se drugo nevarno mesto, ki naj bi narekovalo enako ravnanje, ne more nanašati na druge, sicer običajne nevarnosti, s katerimi je zvezano obratovanje smučišča. Vzporedno, z ustreznim pasom ločeno obratovanje smučišča in vlečnice pojmovno ne more predstavljati takšnega nevarnega mesta, ki ga ima v mislih navedena zakonska določba in razlaga, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje pojmovno širi pojem nevarnega mesta tudi na druge, sicer običajne nevarnosti. Določbe 7. in 8. čl. Pravilnika o tehničnih pogojih za obratovanje smučišč, na katere se prav tako sklicuje sodba, ne morejo biti v nasprotju z zakonom. Določba 8. čl. Pravilnika, ki opredeljuje najbližjo okolico žičniških naprav povezuje z opredelitvijo nevarnega mesta, vendar se to nanaša na varnost smučarjev pred poškodbami, ne pa na obratovanje vlečnic. Zato zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je podana krivdna odgovornost upravljalca smučišč zato, ker tega mesta ni ustrezno zavaroval, niso pravilni. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe tudi napačno razloguje, da je proga na obeh smučiščih in pod vlečnico bila steptana v isti ravnini, da so smučarji prehajali iz enega smučišča na drugega s prečkanjem pod vlečnico in da tožnik, ko se je peljal z vlečnico ni imel nikakršnega zavarovanja pred takšnimi smučarji. To je sicer lahko res, vendar do tožnikove nezgode ni prišlo zaradi tega, ker so smučarji prehajali iz enega smučišča na drugega, pač pa je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da je prišlo do nezgode iz razloga, ker je smučarja, ki ga je spodnesel drugi smučar, zaneslo v tožnika. Tako okoliščina, ki jo tu navaja sodišče prve stopnje ni pomembna in navajanja o možnostih smučarjev prehajanja z ene proge na drugo ni v vzročni zvezi z nastalo nezgodo.

Sodišče prve stopnje pa v razlogih sodbe tudi ni povedalo, kakšne predpise je prekršila tožena stranka in glede na trditve tožene stranke ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenca. Noben predpis, ki je v tem obdobju urejal varnost na smučiščih, ni narekoval usmerjevalne vrvice ali nesteptanega pasu, še manj pa kakršnekoli ograje. Usmerjevalna vrvica niti ne bi preprečila naleta na smučarja na vlečnici, stična črta smučišča in vlečnice pa ni takšno nevarno mesto, ki bi narekovalo postavitev kakršnekoli varnostne ograje ali pregrade (tako je odločilo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 420/2002). Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju upoštevati, da mora upravljalec smučišča pri zagotavljanju varnosti na smučišču ravnati profesionalno in z večjo skrbnostjo, ker gre za njegovo poklicno dejavnost (II. odst. 18. čl. ZOR). Glede na to se od njega zahteva večja, to je profesionalna skrbnost. Kakšna je ta skrbnost, določajo predpisi, pravila stroke in običaji (II. odst. 18. čl. ZOR). Zaključki sodišča, da naj bi bile določbe kršene, ker upravljalec smučišč ni napeljal usmerjevalne vrvice med vlečnico in smučiščem in ker ni vmes pustil nekaj metrov širokega pasu nesteptanega snega, pa niso pravilni. 3. čl. ZVJS zahteva le postavite zaščitne ograje ob prepadnih in drugih nevarnih mestih in ob stebrih žičnic na smučišču, ni pa mogoče te določbe razlagati tako, da bi vzporedni položaj smučarske vlečnice in smučišča predstavljal nevarno mesto, ki bi narekovalo posebno zaščito z varnostno ograjo. Predpisi torej ne narekujejo usmerjevalne vrvice ali nesteptanega pasu snega, zato je sodišče dolžno presoditi ali to zahtevajo pravila stroke ali običaji. Glede tega pa bo moral podati svoje mnenje izvedenec s področja smučanja. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo lahko sodišče ponovno ocenjevalo ali so trditve tožeče stranke o krivdni odgovornosti tožene stranke utemeljene, oziroma ali so ugovori tožene stranke, s katerimi prereka svojo odškodninsko odgovornost utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je bilo potrebno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v ponovno odločanje. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje že glede podlage odškodninske odgovornosti, je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev sodišča o prisojeni višini primerne odškodnine in odločitev sodišča o stroških postopka.