Jedro

V času izpraznitve stanovanja 23.4.1999 Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (Ur. l. RS, št. 32/99), ki je določal ravnanje izvršitelja pri opravljanju neposrednih dejanj izvršbe, še ni veljal. Delavci toženke so ravnali skrbno, ko so tožnico o deložaciji obvestili, ji dali na razpolago dovolj časa, da stvari odstrani sama in ko tega ni storila, odpeljali vse stvari na D. Sodišče je ugotovilo, da je bilo stanovanje umazano, da so bile vse stvari (ležale so pomešane po tleh) neuporabne in da sortiranje ni bilo mogoče, tako da tudi iz tega razloga sestavljanje seznama stvari ne bi bilo smotrno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je od toženke zahtevala odškodnino v znesku 167.850.000 SIT (sedaj 700.425,64 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2000 za škodo zaradi uničenja predmetov in celotnega avtorskega in novinarskega gradiva ob izpraznitvi in izročitvi nepremičnine v izvršbi 23.4.1999. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo njeno pritožbo. Odločitev sodišč temelji na stališču, da so delavci organov toženke ravnali v skladu z zakonom, zato ni podana protipravnost kot element odškodninske odgovornosti. Poleg tega pa tožnica ni dokazala nastanka škode.

Tožnica ne soglaša z navedenim stališčem sodišč. V reviziji zatrjuje, da ni dolžna dokazati, da so bile konkretne stvari, navedene v tožbi, v stanovanju na L. Pravila o skrbnosti nalagajo upniku, da sestavi popis stvari. Tožničin odvetnik je bil o sklepu pritožbenega sodišča obveščen en dan pred deložacijo, tožnica, ki je bila v Piranu, pa ni mogla v enem dnevu izprazniti stanovanja. Sodba nima razlogov glede izpovedb prič. Pritožbeno sodišče je pri odločanju upoštevalo listino - seznam predmetov, ki naj bi bili izseljeni iz stanovanja v P. - ki jo je toženka priložila odgovoru na pritožbo, vendar je ne bi smelo. Sodišče se ni opredelilo do dopisov tožnice, ki jih je pred vložitvijo tožbe pošiljala na različne naslove, in opozarjala, da ji je ob deložaciji izginila dokumentacija. Sodišču očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Navedbe tožnice, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo (četrta in peta stran revizije), po vsebini pomenijo zgolj ugovor zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. S tem revizije ni mogoče utemeljiti. V skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3 , Ur. l. RS 73/2007) revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče ne presoja, ali so sodišča pravilno ocenila izvedene dokaze. Ker je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev in na oceno dejanskega stanja, ki sta ju opravili sodišči prve in druge stopnje, ni smelo upoštevati in ni upoštevalo tožničinih ugovorov v tej smeri.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče se pri odločanju o pritožbi ni oprlo na nov dokaz. Zapis pritožbenega sodišča, da je močno dvomljiva tožničina izpoved, da je imela vso dokumentacijo spravljeno v omari v Ljubljani, je potrebno upoštevati v kontekstu celotne obrazložitve (da je 10 let živela v Piranu, da se je v Ljubljano vračala dva do trikrat mesečno). Očitek o upoštevanju listine (seznama predmetov, ki naj bi bili izseljeni iz stanovanja v Piranu) zato ni na mestu. Glede nedopustnih dokazov pa velja, da stranki ni potrebno zagotoviti možnosti, da se o njem izjavi, saj ga sodišče ne sme (niti ga ni) upoštevati.

Revizijsko sodišče posplošenih navedb (da se sodišče ni opredelilo do številnih listinskih dokazov, ki jih je tožnica pred vložitvijo tožbe pošiljala na različne naslove) ni moglo preizkusiti. V reviziji je treba konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve ZPP, tožnica pa kršitev ni konkretizirala niti obrazložila, katerih listin naj sodišče ne bi upoštevalo, kje in kdaj jih je predlagala (iz dokaznega sklepa izhaja, da sodišče nekaterih predlaganih dokazov ni upoštevalo na podlagi četrtega odstavka 286. čl. ZPP, nekatere pa je kot nepotrebne zavrnilo).

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravno pomembna dejstva, ki so sestavina konkretnega dejanskega stanu: - s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota na Vrhniki, P 137/90 z 22.11.1990 je bilo odločeno, da mora tožnica izprazniti stanovanje v Ljubljani na L. in ga izročiti tožeči stranki v 15 dneh, vendar ne prej, dokler ji ne bodo priskrbljeni najpotrebnejši prostori; - toženka je tožnici zagotovila najpotrebnejše prostore v stanovanju na D. v Ljubljani; - s sklepom In 316/96 z 1.7.1997 je sodišče dovolilo izvršbo z odstranitvijo oseb in stvari iz stanovanja na L. ter z izročitvijo stanovanja v posest toženki; - tožničin ugovor je sodišče s sklepom z 12.3.1999 zavrnilo in določilo rok za opravo deložacije 23.4.1999 ob 10. uri, s klep je bil vročen pooblaščencu 24.3.1999; - pritožbeno sodišče je 12.4.1999 tožničino pritožbo zavrnilo; - tožnica 23.4.1999 ob izpraznitvi in izročitvi nepremičnine ni bila navzoča v stanovanju na L. ; - delavci toženke so odpeljali vse stvari, ki so se nahajale v stanovanju na L., v stanovanje na D.; - tožnica ni odstranila ali prevzela stvari pred deložacijo ali na dan deložacije; - tožničine premičnine in obsežna avtorska dokumentacija iz tožbe se 23.4.1999 niso nahajali v stanovanju na L. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podan razlog zmotne uporabe materialnega prava. V postopku izvršbe pritožba praviloma ne zadrži postopka, če ni v zakonu drugače določeno (glej peti odstavek 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS št. 3/07 ZIZ-UPB4, 93/07, 121/07). ZIZ za izvršbo za izpraznitev in izročitev nepremičnine ne določa suspenzivnega učinka pritožbe. Sklep z 12.3.1999, v katerem je bil določen rok za opravo deložacije 23.4.1999 ob 10. uri, je bil vročen pooblaščencu 24.3.1999, kar je 30 dni pred izpraznitvijo in izročitvijo nepremičnine. Izvršljivost tega sklepa z vložitvijo pritožbe ni bila odložena, tožnica pa ne zatrjuje, da bi predlagala odlog izvršbe. Tako se izkaže očitek o enodnevnem roku med vročitvijo sklepa in izpraznitvijo ter izročitvijo nepremičnine kot neutemeljen. Ugotovitvi, da se tožničine premičnine in obsežna avtorska dokumentacija iz tožbe 23.4.1999 niso nahajali v stanovanju na L. in da so delavci toženke odpeljali vse stvari, ki so se nahajale v stanovanju na L., v stanovanje na D., ne dajeta podlage za sklepanje o obstoju škode kot elementa odškodninske odgovornosti. Napačno je tožničino stališče, da ni dolžna dokazati, da so bile konkretne stvari iz tožbe v stanovanju. Tudi škodo kot element odškodninskega delikta mora dokazati oškodovanec, česar tožnici po prepričanju sodišča ni uspelo. Glede zatrjevane opustitve dolžnosti sestaviti seznam stvari (s čimer je tožnica dokazovala nastanek škode), ki jih je bilo potrebno odstraniti iz stanovanja, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da v času izpraznitve stanovanja 23.4.1999 Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (Ur. l. RS št. 32/99), ki je določal ravnanje izvršitelja pri opravljanju neposrednih dejanj izvršbe, še ni veljal. Delavci toženke so ravnali skrbno, ko so tožnico o deložaciji obvestili, ji dali na razpolago dovolj časa, da stvari odstrani sama in ko tega ni storila, odpeljali vse stvari na D. Sodišče je ugotovilo, da je bilo stanovanje umazano, da so bile vse stvari (ležale so pomešane po tleh) neuporabne in da sortiranje ni bilo mogoče, tako da tudi iz tega razloga sestavljanje seznama stvari ne bi bilo smotrno. Sodišči sta nadalje ob presoji protipravnosti toženkinega ravnanja upoštevali vsa ugotovljena dejstva (da so bile vse tožničine stvari, ki so se nahajale v stanovanju na L., odpeljane v stanovanje na D. in da je bil tožničin pooblaščenec pravočasno obveščen o dnevu izpraznitve stanovanja) in pravilno zaključili, da je bilo toženkino ravnanje v skladu z zakonom. Ker tožnica ni dokazala elementov civilnega delikta, je pravilno materialnopravno sklepanje sodišč, da ni podana toženkina odškodninska odgovornost. Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče tožničino neutemeljeno revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in z njo tudi priglašene stroške. Dopolnitve revizije po izteku roka za vložitev revizije pa revizijsko sodišče ni upoštevalo.