Jedro

Razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati, pač pa lahko po določilu 427. člena ZKP Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti oceni, ali je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, ter v primeru take ocene izpodbijano odločbo razveljavi.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. D.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Po vložitvi obtožnice, ki obdolženemu D.T. in soobdolžencema očita storitev kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 218. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, obd. D.T. pa tudi storitev kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ ter v zvezi z 22. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ, je senat Okrožnega sodišča v Mariboru s sklepom z dne 7.4.2003 odločil, da se pripor zoper obd. D.T. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije podaljša. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 11.4.2003 pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika, vloženi zoper sklep o podaljšanju pripora, zavrnilo kot neutemeljeni.

Zagovornik obd. D.T., ki je dne 22.4.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, v zahtevi uvodoma uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP ter kršitev 427. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče obd. D.T. izpusti na prostost, podrejeno pa predlaga, da izreče ukrep hišnega pripora po 199.a členu ZKP.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede okoliščin, ki so privedle do sklepa, da pri obdolžencu obstaja priporni razlog ponovitvene nevarnosti tudi po vložitvi obtožbe, navedeni razlog pa ni zakonit razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Po njegovem stališču je zatrjevanje, da je kršen kazenski zakon, češ da iz opisa dejanja niso razvidni znaki kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja, brezpredmetno, saj se ta očitek očitno nanaša na obtožnico, ki ni predmet preizkusa v postopku v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva zagovornika obd. D.T. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki jo obdolženčev zagovornik obrazlaga s tem, da ni nobenih dokazov, da bi obdolženec na oškodovanca naščuval psa, ki tudi nista hudo nevarna, ker nista pasme pitbul, ni podana. V dejanju obdolženca, ki je opisano pod tč.1 obtožnice, ki je postala pravnomočna dne 18.4.2003, so namreč podani vsi znaki poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 218. člena KZ, saj naj bi obdolženec to dejanje storil v sostorilstvu s soobdolženima M.V. in J.P. V dejanju obdolženca, opisanem pod tč. 2 obtožnice, pa so podani vsi znaki kaznivega poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ, ki naj bi ga obdolženec storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti.

V zvezi z uveljavljanjem kršitve določila 427. člena ZKP obdolženčev zagovornik navaja, da niso podani vsi kriteriji, ki jih zahteva določilo 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ker varnost ljudi ni ogrožena do te mere, da bi opravičevala odreditev pripora, saj ne gre za kaznivo dejanje poskusa izsiljevanja, upoštevati pa je tudi treba, da je obdolženec v priporu več kot 3 mesece, da je nezrela osebnost, da je star šele 18 let, da še ni bil kaznovan in da gre za moteno osebnost. S temi navedbami obdolženčev zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tega razloga po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati, pač pa lahko po določilu 427. člena ZKP le Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti oceni, ali je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, ter v primeru take ocene izpodbijano odločbo razveljavi. Tako kot že pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 7.3.2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 14.3.2003, katero je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 3.4.2003, opr. št. I Ips 91/2003, zavrnilo kot neutemeljeno, tudi pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice Vrhovno sodišče ni podvomilo o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila podlaga za podaljšanje pripora zoper obdolženca, pač pa je ugotovilo, da obdolženčev zagovornik tudi v tem izrednem pravnem sredstvu le ponavlja vse tisto, kar je že navajal v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 3.4.2003, opr. št. I Ips 91/2003, zavrnjena kot neutemeljena in v katere obrazložitvi je bilo podrobno pojasnjeno, da niso podane kršitve zakona.

Vrhovno sodišče je zato zahtevo obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).