Jedro

Rok za plačilo sodne takse je po svoji naravi materialno-praven (in ne procesen rok), obveznost stranke opraviti takšno plačilo pa je materialno-pravna. Gre za nepodaljšljiv (oziroma prekluziven) zakonski rok, glede katerega vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče zahtevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 14.4.2014 predlog tožnikov za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da ga razveljavi ter njunemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, podredno pa da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (vse s stroškovno posledico). Stališče sodišča prve stopnje, češ da predlog za vrnitev v prejšnje stanje ne pride v poštev pri zamudi materialnopravnih rokov, in sicer da ga ni moč vložiti glede zamude roka za plačilo sodne takse, naj bi bilo materialno-pravno zmotno. Sklicujeta se na 116. člen ZPP. Rok za plačilo sodne takse je eden od procesnih rokov. Ne le, da je določen v procesnem zakonu (in sicer ZPP ter Zakonu o sodnih taksah), ampak se nanaša na procesna dejanja in razpolaganje strank v pravdnem postopku. V zvezi s sklicevanjem sodišča prve stopnje na dr. Aleša Galiča (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2005, str. 473) poudarjata, da omenjeni avtor ne pojasni, na kateri podlagi utemeljuje svoje stališče, iz opomb pod črto pa izhaja, da se v tem delu sklicuje zlasti na nemške pravne teoretike. Vendar pa mnenje nemških pravnih teoretikov za razlago slovenske zakonodaje ni merodajno. Pritožnika opozarjata, da so mnenja glede narave roka za plačilo sodne takse v pravni znanosti neenotna, zaradi česar zgolj sklicevanje na mnenje enega od pravnih teoretikov ni relevantno. Za odločitev o naravi roka za plačilo sodne takse bi bilo potrebno analizirati argumente in mnenja različnih smeri pravne teorije. Še bolj je s tega vidika pomembna sodna praksa, ki pa prav tako glede tega vprašanja ni enotna. Za večinsko sodno prakso naj ne bi bilo sporno, da sodišče sprejema v meritorno obravnavo tudi predloge za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse in da jih obravnava kot dovoljene. Pritožnika se sklicujeta na sklep Vrhovnega sodišča RS II DoR 598/2010 z dne 30.3.2011, na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1230/2012 z dne 15.5.2012 in na druge odločbe predvsem višjih sodišč, ki sta jih navajala že v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje z dne 29.1.2014. Izpodbijana odločitev sodišča naj bi predstavljala relativno bistveno kršitev določb postopka, saj ob izdaji niso bila spoštovana določila postopka o vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Nepravilno naj bi bila uporabljena določba prvega odstavka 116. člena ZPP. Neutemeljeno oz. nesmiselno naj bi bilo tudi stališče sodišča, češ da bi morala odvetniška družba tožnika opozoriti na plačilo sodne takse v zakonsko določenem roku ter da na začetek teka rokov in njegov potek oz. iztek ne morejo vplivati okoliščine, ki se nanašajo na komuniciranje med strankami in pooblaščencem. O posledicah zamude roka so bile namreč stranke obveščene ob prejemu odločbe, s katerim jim je bilo naloženo plačilo sodne takse, pooblaščenec pa je tožnikoma navedeni sklep s pravnim poukom posredoval in ju tudi opozoril na rok za plačilo in posledico zamude. Podana naj bi bila absolutna bistvena kršitev postopka v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedbe o odločilnih dejstvih, ki jih sodišče podaja v obrazložitvi, so protispisne in v nasprotju z navedbami, ki sta jih tožnika navajala v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče je brez vsakršne podlage v dejanskem stanju in v dokaznih predlogih navedlo, da bi morala pooblaščena odvetniška družba tožnika opozoriti na posledice neplačila sodne takse v zakonsko določenem roku (iz česar izhaja, da sodišče zaključuje, da pooblaščenec tega ni storil). Med tožnikoma in njunim pooblaščencem nikoli ni prišlo do nesporazumov ali šumov v komunikaciji, zaradi česar so ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem napačne. Prav tako ni prišlo do napak v komunikaciji med samima tožnikoma. Med njima je obstajal dogovor, da bo sodno takso poravnal prvotožnik. V skladu z ustaljeno sodno prakso predstavlja upravičen vzrok za vrnitev v prejšnje stanje tisto nezakrivljeno ravnanje ob dogodku resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega ravnanja (tako naj bi izhajalo iz odločbe II Ips 495/99 ter VSL sklepa I Cp 937/2011 z dne 13.4.2011). Kot je razvidno iz predloženih dokazov, se je zdravstveno stanje prvotožnika v času, ko je tekel rok za plačilo sodne takse (to je od 4.10.2013 do dne 18.10.2013), močno poslabšalo. To izhaja iz pregleda v zasebni psihiatrični ambulanti I.H., dr. med., specialista psihiatra. Stanje se je poslabšalo v času, ko je prvotožnik že prevzel odgovornost za plačilo takse in kot drugo tožnika ni mogel več obvestiti o tem, da te obveznosti morda ne bo mogel pravočasno izpolniti. Prvotožnik ni mogel pričakovati, da se mu bo stanje poslabšalo do te mere, da bo pozabil na plačilo sodne takse. Njegova bolezen v času roka za plačilo sodne takse je bila nenadna in o njej ni mogel obvestiti ne drugotožnika ne pooblaščenca. Nepravilno naj bi bila uporabljena določba 116. člena ZPP. Prav tako je sodišče v zvezi z omenjeno določbo nepravilno uporabilo materialno pravo.

3. Nasprotna stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kakor to potrjuje tudi novejša judikatura Vrhovnega sodišča RS (glej sklepa III DoR 135/2013 z dne 12.2.2014 in III DoR 24/2014 z dne 1.4.2014), je rok za plačilo sodne takse(1) po svoji naravi materialno-praven (in ne procesen rok), obveznost stranke opraviti takšno plačilo pa je materialno-pravna. Še bolj pomembno je, da gre za nepodaljšljiv (oz. prekluziven) zakonski rok,(2) glede katerega vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče zahtevati. Sklicevanje pritožbe na posamezne starejše odločbe, ki so odločanje o takem predlogu dopuščale tudi v primerih zamude roka za plačilo sodne takse, zato ni prepričljiv argument.(3) Ker torej aktualna judikatura Vrhovnega sodišča RS glede tega vprašanja ne pušča nobenega dvoma (4) pritožbenemu sklicevanju na (domnevno) neenotnost sodne prakse oziroma na „večinsko“ sodno prakso, ki naj bi stala na drugačnem stališču, ni moč slediti.

6. Neutemeljeno je tudi pritožbeno oporekanje sodišču prve stopnje, ko se v zvezi z naravo roka za plačilo sodne takse, sklicuje na stališče dr. Aleša Galiča.(5) Glede teh pritožbenih pomislekov na eni strani ni jasno, kakšno „podlago“ za stališče, ki ga v komentarju zakona podaja, bi moral omenjeni avtor hkrati navajati, medtem ko je očitek, da se sklicuje „le“ na nemške pravne teoretike, na drugi strani neprepričljiv.(6) Zakaj bi bilo takšno sklicevanje samo po sebi napačno, namreč ni ustrezno (konkretno) pojasnjeno. Nenazadnje gre za teoretike iz pravnega sistema, ki je slovenskemu v mnogo čem (tudi na področju civilnega procesnega prava) soroden. Neobrazloženo (nekonkretizirano) je nadalje pritožbeno poudarjanje, češ da naj bi bila mnenja glede narave roka za plačilo sodne takse neenotna in da zato zgolj sklicevanje na mnenje enega od pravnih teoretikov ni relevantno. Primarno velja poudariti, da je dr. Aleš Galič eden naših najpomembnejših pravnih teoretikov na področju civilnega procesnega prava (kar dokazuje tudi samo dejstvo, da je eden od avtorjev komentarja Zakona o pravdnem postopku). Še bolj pomembno je, da pritožba ne konkretizira (opredeli z imenom in priimkom) tistih drugih oseb (pravnih teoretikov civilnega procesnega prava), katerih mnenja naj bi bila (domnevno) drugačna. Ker institut vrnitve v prejšnje stanje v primeru zamude s plačilom sodne takse ne pride v poštev, je ostalo pritožbeno navajanje brezpredmetno. Zgolj na kratko velja poudariti, da je sodišče prve stopnje v točkah 19 - 21 obrazložitve izpodbijanega sklepa (hkrati) prepričljivo obrazložilo, zakaj pritožnika tudi sicer nista izkazala obstoja zakonsko upravičenega vzroka za vrnitev v prejšnje stanje vrnitev (116. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP(7) ). Medtem ko je obstoj dogovora med njima o tem, kdo od njiju naj bi sodno takso plačal, zgolj njuna interna stvar,(8) pa tudi predložena zdravstvena dokazila ne izkazujejo, da naj bi pri prvo tožniku nastopila nepredvidljiva (nenadna) bolezen oziroma njeno poslabšanje, ki naj bi mu onemogočila plačilo sodne takse.(9)

7. Ker razlogi, na katere se sklicuje pritožba, niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče (v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Zaradi neuspeha s pritožbo tožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Pa čeprav takšno plačilo predstavlja procesno predpostavko.

(2) Določen v Zakonu o sodnih taksah.

(3) V tem okviru velja dodati tudi, da pritožbeno sklicevanje na „druge“ odločbe, ki naj bi bile navedene že v samem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni ustrezno. Pritožba je namreč procesni akt podan v samostojnem delu pravdnega postopka, zaradi česar zgolj pavšalno sklicevanje na to, kar je bilo navedeno v postopku na prvi stopnji, ne zadostuje.

(4) Glej tudi sklep pritožbenega sodišča VSL I Cpg 576/2013 z dne 21.5.2013. (5) Razvidno iz Zakona o pravdnem postopku s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list : GV založba, Ljubljana 2005, str. 473. (6) Z ozirom na prvi očitek pa tudi protisloven.

(7) Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami

(8) Obstoj takšnega dogovora glede na zatrjevanje, da prvo tožnik že dalj trpi za simptomi »kognitivne disfunkcije«, tudi sicer ni razumljiv.

(9) V ambulantnem zapisniku z dne 9.10.2013 (priloga A44) je res navedeno, da naj bi se prvotožnikovo stanje poslabšalo (pri čemer ni navedeno v katerem oziru), a tudi, da naj bi bilo njegovo mišljenje vsebinsko urejeno (kar ni ravno v skladu s pritožbenimi navedbami). Na drugi pa je iz ambulantnega zapisnika z dne 28.1.2014 (priloga A46) razvidno, da naj bi bilo njegovo stanje še vedno nestabilno, kar prav tako ni v skladu z navedbami tožnikov (podanimi v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, in sicer da so se prvotožniku kognitivne funkcije izboljšale do te mere, da je dne 22.1.2014 plačilo sodne takse opravil).