24. 1. 2013

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in ustavne pritožbe Združenja skladateljev in avtorjev za zaščito avtorske pravice Slovenije (Združenje SAZAS), Trzin, ki ga zastopa Odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji o.p., d.o.o., Ljubljana, na seji 24. januarja 2013

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 148., 149. in 150. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo in 68/08) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 203/2010 z dne 26. 1. 2012 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. I U 653/2009 z dne 9. 3. 2010 in sklepom Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 31227-1/2008-33 (109) z dne 17. 3. 2009 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanim sklepom je Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad) zavrnil zahtevo Združenja SAZAS (v nadaljevanju pritožnik oziroma pobudnik) za vstop v postopek, v katerem se je odločalo o podelitvi dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Zavodu za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije (v nadaljevanju Zavod AIPA). Pravni interes za vstop v postopek (tj. za stransko udeležbo) je pritožnik utemeljeval s tem, da je z odločbo Urada z dne 24. 1. 2001 pridobil začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorske pravice kabelske retransmisije avdiovizualnih del (31. člen v zvezi s 4. točko 147. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah – v nadaljevanju ZASP). To začasno dovoljenje je pritožnik pridobil na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP, ki določa, da lahko Urad izda začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje določenih pravic pravni osebi, ki ne izpolnjuje pogojev iz 149. člena ZASP, če se v enem letu od uveljavitve tega zakona ne ustanovijo ustrezne kolektivne organizacije. Urad v začasnem dovoljenju določi rok in pogoje za začasno kolektivno uveljavljanje pravic. V skladu s tem je Urad v 2. točki izreka pritožnikovega začasnega dovoljenja, določil, da začasno dovoljenje velja do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih. Glede na to naj bi izdaja trajnega dovoljenja Zavodu AIPA za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih, ki bi vključevalo tudi dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorske pravice kabelske retransmisije avdiovizualnih del, posegla v pritožnikov pravni položaj, saj bi z izdajo tega trajnega dovoljenja pritožnikovo začasno dovoljenje prenehalo veljati.

2.Urad je v izpodbijanem sklepu med drugim sprejel stališče, da se pri utemeljevanju pravnega interesa za udeležbo v postopku ni mogoče sklicevati na začasno dovoljenje, saj je bilo to izdano za določen čas in to pravni osebi, ki ni izpolnjevala pogojev za kolektivno organizacijo za upravljanje pravic na avdiovizualnih delih. Glede na to, da je bilo v izreku začasnega dovoljenja določeno, da bo dovoljenje veljalo le za omejen čas (do ustanovitve ustrezne kolektivne organizacije), pritožnik z izdajo trajnega dovoljenja Zavodu AIPA ne more biti prizadet v svojih na zakon oprtih koristih.

3.Upravno sodišče se je s stališčem Urada, da pritožnik ni izkazal pravnega interesa za vstop v postopek kot stranski udeleženec, strinjalo. Presodilo je, da se pritožnik pri utemeljevanju svojega pravnega interesa neutemeljeno sklicuje na 3. točko prvega odstavka 149. člena ZASP, ker se ta določba – ki med drugim določa, da z izdajo dovoljenja novi kolektivni organizaciji dotedanji kolektivni organizaciji dovoljenje preneha veljati – nanaša samo na položaj, ko bi ena kolektivna organizacija že imela (trajno) dovoljenje, nato pa bi ga pridobila druga kolektivna organizacija. Pritožnik bi tako izkazoval pravni interes na podlagi 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP le v primeru, če bi že imel trajno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih. Z začasnim dovoljenjem pa na tej zakonski podlagi ni mogoče izkazati pravnega interesa. Glede navedbe pritožnika, da bo z izdajo dovoljenja Zavodu AIPA njegovo začasno dovoljenje prenehalo veljati, je Upravno sodišče menilo, da s tem pritožnik izkazuje zgolj svoj dejanski interes, ne pa tudi pravnega.

4.Vrhovno sodišče je revizijo dovolilo in stališča Upravnega sodišča potrdilo. Dejstvo, da je bil pritožnik imetnik začasnega dovoljenja, izdanega na podlagi prehodne določbe tretjega odstavka 189. člena ZASP, mu po presoji Vrhovnega sodišča ne daje nobene pravice za vstop v postopek izdaje (trajnega) dovoljenja, ki se izda na podlagi 146. do 150. člena ZASP. Tudi Vrhovno sodišče meni, da 3. točka prvega odstavka 149. člena ZASP ni podlaga za to, da se imetniku začasnega dovoljenja, pridobljenega na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP, prizna pravni interes za udeležbo v postopku odločanja o podelitvi (trajnega) dovoljenja. Po stališču Vrhovnega sodišča se 3. točka prvega odstavka 149. člena ZASP nanaša samo na (trajna) dovoljenja, izdana na podlagi 146. do 150. člena ZASP. Pritožnik pa po oceni Vrhovnega sodišča pravnega interesa ni izkazal niti z navedbo, da bo z izdajo dovoljenja Zavodu AIPA dejansko odločeno tudi o prenehanju njegovega začasnega dovoljenja. Vrhovno sodišče je presodilo, da pritožnik s tem zasleduje svoj dejanski in ne pravni interes, saj ni izkazal neposredne pravne koristi, ki bi temeljila na zakonski ali podzakonski podlagi.

5.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje, da so mu bile z izpodbijanimi odločitvami kršene pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravica do poštenega postopka iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter pravica do svobodnega združevanja (drugi odstavek 42. člena Ustave). Člen 22 Ustave naj bi bil kršen s tem, da so Vrhovno sodišče, Upravno sodišče in Urad pritožniku onemogočili, da bi se udeleževal postopka, v katerem je Urad odločal o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Iz tega razloga naj bi bil kršen tudi 6. člen EKČP,[1] pravica do udeležbe pa naj bi izhajala tudi iz pravil prava Evropske unije, pri čemer se pritožnik sklicuje na 106. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 83, 30. 3. 2010). Stališče, da je pritožnik izkazal samo svoj dejanski interes za udeležbo v postopku, ne pa pravnega, je po mnenju pritožnika tudi očitno napačno. Izdaja dovoljenja Zavodu AIPA naj bi neposredno posegla v pravice pritožnika v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravice kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Izguba konkretnih pravic iz kolektivnega upravljanja, ki jih je imel na podlagi začasnega dovoljenja, po mnenju pritožnika zagotovo pomeni spremembo njegovega pravnega položaja in ne zgolj spremembe dejanskega položaja. Nadalje pritožnik še navaja, da je obrazložitev sodbe Vrhovnega sodišča izjemno skopa, da ni zadostno obrazložena in da se Vrhovno sodišče ni izreklo o vseh revizijskih navedbah. Zlasti naj ne bi bilo razvidno, kako je Vrhovno sodišče prišlo do sklepa, da pritožnik zasleduje zgolj dejanski interes, glede na to, da je z odločbo v upravnem postopku, s katero je bilo 11. 10. 2010 dovoljenje podeljeno Zavodu AIPA, prenehalo njegovo začasno dovoljenje. Nazadnje pritožnik še navaja, da je Vrhovno sodišče odstopilo od svoje sodne prakse v drugih podobnih zadevah, pri čemer je odstop utemeljilo z golim navajanjem, da je šlo v tistih zadevah za drugačno dejansko in pravno stanje. Pri tem se pritožnik sklicuje na odločitve Vrhovnega sodišča št. X Ips 371/2005 z dne 16. 9. 2009, št. I Up 27/2004 z dne 2. 12. 2004 in št. I Up 201/2003 z dne 14. 4. 2005. Kršitev drugega odstavka 42. člena Ustave pritožnik utemeljuje s tem, da je Urad v izpodbijanem sklepu zapisal, da pritožnik ne more imeti statusa kolektivne organizacije za upravljanje pravic na avdiovizualnih delih, ker ne združuje vseh v 105. členu ZASP naštetih soavtorjev avdiovizualnih del. Pritožnik meni, da je združevanje avtorjev svobodno, zato od njega ni mogoče zahtevati, da mora združevati vse, ki so navedeni v 105. členu ZASP.

6.V ustavni pritožbi pritožnik še navaja, da dovoljenje, ki ga je Urad 11. 10. 2010 podelil Zavodu AIPA, v delu, ki se nanaša na kolektivno upravljanje pravice kabelske retransmisije, ne posega samo v pritožnikovo začasno dovoljenje iz leta 2001, temveč tudi v njegovo trajno dovoljenje iz leta 1998, ki ga je pridobil kot kolektivna organizacija za upravljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe. Pritožnik navaja, da so avtorji filmske glasbe soavtorji filma kot avdiovizualnega dela in hkrati samostojni avtorji glasbenega dela. Iz tega naj bi sledilo, da naj bi dovoljenje, podeljeno Zavodu AIPA, za upravljanje pravice kabelske retransmisije na avdiovizualnih delih, posegalo tako v pritožnikovo začasno dovoljenje, ki se nanaša na avdiovizualna dela, kot tudi v njegovo trajno dovoljenje, ki vključuje dovoljenje za upravljanje pravice kabelske retransmisije na glasbenih delih. Ker ZASP ne dovoljuje hkratnega obstoja dveh dovoljenj za upravljanje istih pravic na isti vrsti avtorskih del (3. točka prvega odstavka 149. člena ZASP), naj bi z izdajo dovoljenja Zavodu AIPA prenehalo pritožnikovo dovoljenje v delu, ki se nanaša na pravico kabelske retransmisije. Ker pritožniku ni bilo omogočeno, da sodeluje v postopku odločanja o podelitvi dovoljenja Zavodu AIPA in v tem postopku varuje pravne koristi, ki izhajajo iz njegovega trajnega dovoljenja, naj bi bila pritožniku tudi zato kršena pravica iz 22. člena Ustave.

7.Hkrati z ustavno pritožbo vlaga pritožnik tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 148., 149. in 150. člena ZASP. Protiustavnost zakonske ureditve utemeljuje s podobnimi razlogi kot kršitve človekovih pravic v ustavni pritožbi. ZASP naj bi bil v neskladju z 22. členom Ustave, ker v postopku izdaje dovoljenja po členih 148. do 150. ZASP imetniku začasnega dovoljenja ne zagotavlja možnosti udeležbe v postopku. S tem v zvezi naj bila ureditev tudi v neskladju s 25. oziroma 23. členom Ustave, ker imetniku začasnega dovoljenja ne daje pravice vlagati pravnih sredstev oziroma mu ne zagotavlja pravice do sodnega varstva. Ker ne ureja vprašanja stranske udeležbe kolektivnih organizacij, katerih pravni položaj je lahko prizadet z izdajo dovoljenja drugi kolektivni organizaciji, naj bi bil ZASP tudi v neskladju z načelom jasnosti in določnosti predpisov iz 2. člena Ustave. Ker ZASP omogoča, da pravnomočno začasno dovoljenje preneha po samem zakonu s podelitvijo trajnega dovoljenja drugi kolektivni organizaciji, naj bi bilo podano tudi neskladje s 158. členom Ustave. Po pritožnikovem mnenju 158. člen Ustave zahteva, da bi moral ZASP določiti postopek in pogoje, po katerih bi lahko prenehalo pravnomočno začasno dovoljenje.

B.

8.Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da je bistvena vsebina pravice iz 22. člena Ustave v tem, da ima fizična oziroma pravna oseba možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njeni pravici ali pravni koristi (npr. odločba Ustavnega sodišča št. Up-2411/06 z dne 22. 5. 2008, Uradni list RS, št. 59/08, in OdlUS XVII, 37, in odločba Ustavnega sodišča št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, Uradni list RS, št. 20/11). Ta zahteva iz 22. člena Ustave se ne nanaša samo na stranke postopka, temveč je treba vsakomur, komur pravo priznava in varuje njegov lasten interes, omogočiti, da ta pravni interes zavaruje v postopku, v katerem bi bilo lahko vanj poseženo. Oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravnih interesov pravico udeleževati se postopka, ki je bil uveden na zahtevo drugega ali po uradni dolžnosti, je stranski udeleženec (intervenient).

9.Na podlagi prvega odstavka 150. člena ZASP se v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. To pomeni, da se v tem postopku glede stranske udeležbe uporablja 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08 in 8/10 – v nadaljevanju ZUP). Po prvem odstavku 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Po drugem odstavku 43. člena ZUP je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist.

10.Iz navedenega sledi, da je očitno neutemeljena navedba pobudnika, da so členi 148. do 150. ZASP v neskladju z 22. členom Ustave zato, ker imetniku začasnega dovoljenja, izdanega na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP, ne omogočajo udeležbe v postopku izdaje trajnega dovoljenja drugi kolektivni organizaciji. Iz prvega odstavka 150. člena ZASP v zvezi s 43. členom ZUP jasno izhaja, da lahko v postopku izdaje dovoljenja na podlagi 148. do 150. člena ZASP sodeluje vsak, ki izkaže, da vstopa v postopek zaradi varstva svoje pravne koristi (tj. neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi). Iz istega razloga so očitno neutemeljeni tudi očitki o neskladnosti ZASP z 2., 23. in 25. členom Ustave. Pravila glede stranske udeležbe v postopku, ki se odvija po členih 148. do 150. ZASP, so povsem jasna in nedvoumna, prav tako lahko stranski udeleženec zoper odločbo Urada vlaga pravna sredstva oziroma zahteva sodno varstvo. Seveda pa je treba upoštevati, da je lahko po določbah ZUP stranski udeleženec samo tisti, ki v upravnem postopku varuje kakšno svojo pravno korist. Za stransko udeležbo v upravnem postopku mora torej obstajati določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno, kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku.

11.V obravnavani zadevi zato očitno težava ni v tem, da je izpodbijana zakonska ureditev iz udeležbe v postopku izločila določene subjekte, ki bi bili lahko zaradi odločitve Urada o podelitvi dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic prizadeti v svojih pravnih koristih, temveč v tem, da se pobudnik ne strinja z odločitvami Urada, Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča, v katerih so ti organi odločili, da ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo v postopku, v katerem je Urad odločal o podelitvi dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih Zavodu AIPA. Ne gre torej za ustavnost zakonske ureditve, temveč za to, ali so navedeni organi v svojih odločitvah sprejeli stališča, ki so nesprejemljiva z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Gre torej za očitke, ki jih pritožnik uveljavlja v ustavni pritožbi.

12.V ustavni pritožbi pritožnik z različnih vidikov 22. člena Ustave izpodbija stališče, da kot imetnik začasnega dovoljenja, izdanega na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP, niti po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZASP niti po tretjem odstavku 189. člena ZASP ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo v postopku, v katerem se po določbah 148. do 150. člena ZASP odloča o podelitvi (trajnega) dovoljenja drugi kolektivni organizaciji, pri čemer gre tako pri začasnem dovoljenju kot pri trajnem dovoljenju za upravljanje istih pravic na isti vrsti avtorskih del.

13.Iz 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP izhaja, da je za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice lahko izdano samo eno dovoljenje za kolektivno upravljanje. Če je za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice že izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic drugi kolektivni organizaciji, Urad zainteresirani pravni osebi ne izda dovoljenja, razen če ta pravna oseba izkaže, da bi lahko zagotovila učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic in da bi na podlagi pogodb z avtorji upravljala obsežnejši repertoar varovanih del kakor obstoječa kolektivna organizacija. Z izdajo dovoljenja novi kolektivni organizaciji dotedanji organizaciji dovoljenje preneha veljati. Po mnenju pritožnika 3. točka prvega odstavka 149. člena ZASP velja tudi za prenehanje začasnega dovoljenja; izdaja (trajnega) dovoljenja novi kolektivni organizaciji naj bi bila razlog za ex lege prenehanje začasnega dovoljenja. Vrhovno sodišče in Upravno sodišče menita drugače. Po njunem mnenju 3. točka prvega odstavka 149. člena ZASP ne ureja položaja, ko pride do hkratnega obstoja začasnega dovoljenja, izdanega na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP, in dovoljenja, izdanega na podlagi 146. do 150. člena ZASP. Po mnenju sodišč se ta določba nanaša samo na položaj, ko bi hkrati obstajali dve trajni dovoljenji za upravljanje istih pravic na isti vrsti avtorskih del. Za vprašanje prenehanja začasnega dovoljenja pa 3. točka prvega odstavka 149. člena ZASP ni upoštevna.

14.Navedenemu stališču Vrhovnega in Upravnega sodišča ni mogoče očitati očitne napačnosti. Tako jezikovna kot sistematična razlaga – še posebej dejstvo, da je tretji odstavek 189. člen ZASP, ki je podlaga za izdajo začasnih dovoljenj, prehodna določba, ki ureja prehoden režim kolektivnega upravljanja avtorskih pravic prek pravnih oseb, ki sicer sploh ne izpolnjujejo pogojev za ustrezno kolektivno organizacijo – takšno stališče podpirata. Analogno uporabo 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP pa glede začasnih dovoljenj izključuje zlasti zakonodajalčeva opredelitev narave začasnega dovoljenja.

15.Na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP lahko Urad podeli začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje določenih pravic pravni osebi, ki sicer ne izpolnjuje pogojev za pridobitev (trajnega) dovoljenja (tj. pogojev iz 149. člena ZASP). V začasnem dovoljenju Urad določi rok in pogoje za začasno kolektivno upravljanje pravic. Prav zahteva, da Urad v začasnem dovoljenju določi rok za začasno upravljanje pravic, je ključna za ugotovitev, da je začasno dovoljenje po svoji naravi ti. temporarna odločitev. Za tovrstne upravne odločbe je značilno, da s potekom časa nehajo veljati.[2] Tretji odstavek 189. člena ZASP sicer ne določa roka veljavnosti začasnega dovoljenja, temveč to prepušča vsakokratni odločitvi Urada. Vendar pa to ne spremeni dejstva, da je začasno dovoljenje, izdano na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP, odločba z veljavnostjo za določen čas, ki preneha veljati, ko poteče v njej določen rok. Iz dejstva, da ZASP kot trenutek prenehanja veljavnosti začasnega dovoljenja predvideva tisti trenutek, ko poteče rok, določen v začasnem dovoljenju, izhaja, da začasno dovoljenje ne preneha zato, ker bi bilo podeljeno trajno dovoljenje (torej na podlagi 3. točke 149. člena ZASP), temveč preneha, ker je potekel rok, določen v začasnem dovoljenju. Zato po ZASP odločanje o podelitvi trajnega dovoljenja ne pomeni odločanja o prenehanju začasnega dovoljenja. Časovna omejenost je bistveni del začasnega dovoljenja in takšno dovoljenje preneha samo po sebi. To pa pomeni, da imetnik začasnega dovoljenja nima pravnega interesa za udeležbo v postopku izdaje trajnega dovoljenja, ker odločanje o trajnem dovoljenju ne pomeni odločanja o pravnih koristih imetnika začasnega dovoljenja, saj to dovoljenje preneha zaradi poteka roka in ne zaradi izdaje trajnega dovoljenja.

16.V obravnavani zadevi to pomeni, da pritožnikovo začasno dovoljenje ni prenehalo po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZASP zaradi izdaje dovoljenja Zavodu AIPA, temveč zaradi 2. točke izreka odločbe o začasnem dovoljenju, ki je določala, da začasno dovoljenje velja do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih. Dejstva, da je začasno dovoljenje temporarna odločba, ki preneha s potekom roka, v obravnavani zadevi ne more spremeniti niti dejstvo, da Urad roka v pritožnikovem začasnem dovoljenju ni določil na koledarski način, temveč je časovno točko prenehanja začasnega dovoljenja vezal na ustanovitev ustrezne kolektivne organizacije s trajnim dovoljenjem. S tem je Urad le navidezno povzročil položaj, ko se zdi, da je prav ustanovitev kolektivne organizacije razlog za prenehanje začasnega dovoljenja, čeprav dejansko tudi v takem primeru začasno dovoljenje preneha veljati zaradi poteka v njem določenega roka.

17.Na podlagi navedenega je treba ugotoviti, da tudi stališču sodišč, da je na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP pritožnik izkazal le dejanski interes za udeležbo v postopku, ni mogoče očitati očitne napačnosti. Obenem je očitno neutemeljen tudi očitek, da so Urad, Upravno sodišče in Vrhovno sodišče kršili pritožnikov pravico iz 22. člena Ustave, ker so pritožniku odrekli udeležbo v postopku izdaje dovoljenja Zavodu AIPA. Kot že navedeno, 22. člen Ustave posamezniku zagotavlja pravico sodelovati v postopku, če se v tem postopku odloča o njegovi pravici ali pravni koristi, odločanje o podelitvi trajnega dovoljenja pa samo po sebi ne pomeni odločanja o prenehanju začasnega dovoljenja in zato tudi ne o pravnih koristih imetnika začasnega dovoljenja. Ker je neutemeljen očitek o kršitvi pravice do udeležbe v postopku, so očitno neutemeljeni tudi s tem povezni očitki o kršitvi 23. in 25. člena Ustave. Očitno neutemeljen pa je tudi očitek, da sodba Vrhovnega sodišča ni zadostno obrazložena in da se Vrhovno sodišče ni izreklo o vseh revizijskih navedbah. Vrhovno sodišče se je o ključnih vprašanjih, ki so bila pomembna za odločitev, izreklo. Ugotovilo je, da pritožnik pravnega interesa za udeležbo v postopku ne more izkazati niti na podlagi 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP niti na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP. Pri tem je iz sodbe razvidno, da je bila za Vrhovno sodišče ključna okoliščina dejstvo, da je imel pritožnik le začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje določene pravice. Tudi glede navedbe, da je Vrhovno sodišče odstopilo od svoje prakse, je ustavna pritožba očitno neutemeljena. V zadevah, na katere se pritožnik sklicuje, ni bila obravnavana stranska udeležba imetnikov temporarnih upravnih odločb. Očitka o kršitvi 42. člena Ustave Ustavno sodišče ni obravnavalo, ker ni povezan s spornim predmetom postopka, tj. z vprašanjem, ali je pritožnik izkazal pravni interes za udeležbo postopku izdaje dovoljenja Zavodu AIPA. Zaradi pavšalnosti Ustavno sodišče prav tako ni presojalo očitka o kršitvi pravil prava EU. Ker dovoljenje, izdano na podlagi 148. do 150. člena ZASP, ne razveljavja ali odpravlja začasnega dovoljenja, izdanega na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP, je nazadnje neutemeljen tudi očitek pritožnika, da je ZASP v neskladju s 158. členom Ustave.

18.V zvezi z navedbo pritožnika, da bi mu morala biti udeležba v postopku zagotovljena že zaradi tega, ker je dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih, podeljeno dne 11. 10. 2010 Zavodu AIPA, poseglo tudi v njegovo trajno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice kabelske retransmisije na glasbenih delih, pa Ustavno sodišče ugotavlja, da glede tega očitka pritožnik ni izčrpal pravnih sredstev. V skladu s četrtim odstavkom 43. člena ZUP mora oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes. V postopku pred Uradom je pritožnik svoj pravni interes utemeljeval samo s posegom v svoje začasno dovoljenje. Enako je navajal tudi v tožbi pred Upravnim sodiščem in v reviziji pred Vrhovnim sodiščem. Pritožnik sicer trdi, da pred izdajo dovoljenja Zavodu AIPA ni mogel vedeti, da bo Urad posegel tudi v njegovo trajno dovoljenje in da je to ugotovil šele z izdajo odločbe. Vendar pa ta ugovor pritožnika ni prepričljiv. V vlogi za prijavo udeležbe, naslovljeno na Urad, je pritožnik navedel, da je seznanjen, da je pri Uradu v teku postopek za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic, ki naj bi obsegalo tudi dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Glede na pritožnikovo razumevanje materialnega prava (Ustavno sodišče ne presoja pravilnosti tega razumevanja), da so avtorji filmske glasbe soavtorji avdiovizualnih del, vendar hkrati tudi samostojni avtorji glasbenih del, pa je očitno, da bi se pritožnik moral zavedati, da bi lahko prišlo tudi do posega v njegovo trajno dovoljenje, ki se nanaša na upravljanje pravic na glasbenih delih. Spregled domnevno pomembnega pravnega vidika v postopku, v katerem želi posameznik zavarovati svoje pravne koristi, ki bi sicer lahko bil pomemben z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne more vplivati na ugotovitev Ustavnega sodišča, da pritožnik glede tega vidika ni izčrpal pravnih sredstev.

19.Ustavno sodišče je na podlagi navedenega odločilo, da se pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb ZASP zavrne kot očitno neutemeljena (1. točka izreka), ustavna pritožba pa se ne sprejme v obravnavo, ker zatrjevanje kršitve človekovih pravic niso podane (2. točka izreka).

C.

20.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in prve alineje drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – ZUstS) v sestavi: podpredsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Podpredsednik

[1]V zvezi s tem se pritožnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-3760/07 z dne 26. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 28/09, in OdlUS XVIII, 67) in na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Súsanna Rós Westlund proti Islandiji z dne 6. 12. 2007 in Ziegler proti Švici z dne 21. 2. 2002.

[2]Več o tem glej V. Androjna in E. Kerševan, Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 405.