Jedro

Če sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka ne upošteva napotkov pritožbenega sodišča, katera pravdna dejanja mora opraviti in katera sporna vprašanja mora obravnavati, zagreši bistveno kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje ni vezano le na materialnopravno stališče pritožbenega sodišča, mora pa ugotavljati vsa dejstva, na katera opozori v razveljavitvenem sklepu in tako ustvariti podlago za spremembo odločitve na pritožbenem sodišču.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bili dolžni toženi stranki solidarno plačati odškodnino v znesku 26.581,78 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od zneska 26.289,43 EUR od 12. 10. 2005 dalje do plačila, od zneska 284,59 EUR od 19. 3. 2004 dalje do plačila in zneska 7,76 EUR od 28. 6. 2005 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. Poleg tega je zavrnilo tudi njegov zahtevek o povrnitvi pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, čeprav iz sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 114/2008 z dne 12. 11. 2008 izhaja, da je tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo tožniku in je torej tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Ker sodišče prve stopnje v prvotnem postopku ni izvajalo dokazov v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti višine tožnikovega tožbenega zahtevka, zaradi česar pritožbeno sodišče samo ni moglo odločiti o stvari oziroma o višini odškodnine, je pritožbi tožnika zoper prvo odločitev sodišča prve stopnje ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je bilo naloženo, da v ponovnem postopku izvede dokaze, ki sta jih za ugotovitev utemeljenosti višine tožnikovega tožbenega zahtevka podali stranki in nato ponovno odloči o zahtevku. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sicer sledilo navodilom pritožbenega sodišča in angažiralo izvedenca medicinske stroke, ki je mnenje izdelal, vendar pa je predlog tožnika po dodatnem oziroma po neposrednem zaslišanju izvedenca zavrnilo, tako kot je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ker se je znova postavilo na stališče, da tožena stranka za nastalo škodo ni odgovorna. Enakega mnenja, kot je bilo pritožbeno sodišče, je bilo očitno tudi sodišče prve stopnje, saj je angažiralo izvedenca medicinske stroke, za katerega je tožnik tudi plačal predujem v znesku 800,00 EUR. Izvedenec je mnenje tudi izdelal. Stališče sodišča prve stopnje, da armaturna žica ni nevarna stvar in njeno rezanje ne pomeni nevarne dejavnosti, ter da je pri njenem rezanju potrebna le previdnost tožnika, ni pravilno. Tožnik je namreč rezal žico debeline cca. 1,2 milimetra v dolžni dva do tri metre, ki je bila zvita v kolutu. Tudi izvedenec iz varstva pri delu je ugotovil, da je do nezgode prišlo, ko je tožnik z železokrivskimi škarjami prerezal armaturno žico, ki se je v trenutku prereza sprožila in zadela tožnika v oko. Prav tako je izvedenec ugotovil, da je ravno vzmetni efekt botroval penentrantni poškodbi tožnikovega levega očesa. Da je prišlo do poškodbe levega očesa tožnika pri prerezu žice zaradi vzmetnega efekta, je bilo ugotovljeno že v prvotnem postopku, ko se je sodišče prve stopnje v sodbi samo sklicevalo na izvedensko mnenje izvedenca iz varstva pri delu. Neutemeljeno je sedaj navajati, da tožnik ni dokazal svoje trditve, da je do poškodbe prišlo zaradi sproženja žice. Tudi iz prijave poškodbe pri delu, ki jo je predložil tožnik, je razvidno, da je do poškodbe prišlo zaradi vzmetnega efekta. Prijavo poškodbe pri delu pa je zapisala in podpisala tožena stranka, ki je povedala, da je zapisala to, kar je povedal tožnik. Sodišče prve stopnje v sodbi nadalje navaja, da tudi, če bi tožnik dokazal, da je prišlo do sproženja žice in iz tega razloga do poškodbe očesa, zaključek sodišča ne bi bil drugačen, kar pa je zopet v popolnem nasprotju z ugotovitvami in navedbami v sklepu pritožbenega sodišča z dne 12. 11. 2008. Sodišče prve stopnje nadalje v sodbi ugotavlja, da tudi ni podana krivdna odgovornost tožene stranke, ker bi moral biti tožnik pri rezanju žice bolj previden. Sodišče je pri tem zanemarilo dejstvo, da tožena stranka tožnika ni poučila, kako mora rezati žico, niti ga ni poučila o nevarnostih, do katerih lahko pride in katere lahko nastanejo pri samem rezanju žice. Pred delom tožnik ni dobil nobenih konkretnih navodil v smeri varnega dela in tudi ne vzmetnega efekta. Tožnik ne more sprejeti navedbe sodišča prve stopnje, da je za rezanje žice potrebna zgolj previdnost, ne pa tudi strokovno znanje in ne posebno znanje iz varstva pri delu. Tožniku bi lahko očitali neprevidnost le, če bi tožena stranka tožnika poučila o vseh nevarnostih, do katerih lahko pride pri rezanju žice, če bi ga opozorila na vzmetni efekt, mu dala na uporabo zaščitna očala, glede na to, da je šlo za konstantno in več dni ter ur trajajoče delo, pri katerem so poškodbe nedvomno pogostejše. Človek je namreč lahko previden le, če je seznanjen z nevarnostmi in možnostmi nastanka le teh pri opravljanju dela. Poleg tega bi morala tožena stranka pri tem opravilu zagotoviti dva delavca, saj je izvedenec iz varstva pri delu povedal, da sta pri rezanju žice prisotna dva delavca v primerih, kadar se režejo daljši kosi, takšni pa so se rezali tudi v konkretnem primeru. Vse navedeno izkazuje, da tožena stranka ni zadostila vsem pogojem varnega dela oziroma ni poskrbela, da bi se delo varno opravljalo, zaradi česar je podana tudi krivdna odgovornost za škodni dogodek. Nedvomno tožena stranka ni imela urejenega varstva pri delu tako, kot bi to v skladu s predpisi morala imeti. Tožena stranka bi morala delavce seznaniti o vseh nevarnostih na delovnem mestu ter o varnostnih ukrepih, sprejeti izjavo o varnosti v pisni obliki, z izjavo pa bi morala določiti tudi način in ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu. Vsega tega pa pri toženi stranki ni bilo. V času nezgode tožnik ni imel opravljenega izpita iz varstva pri delu in ni bil sposoben za varno delo, tako da mu ni mogoče očitati, da ni bil dovolj previden, temveč je za nastali škodni dogodek v celoti odgovorna tožena stranka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar smiselno uveljavlja tožnik v pritožbi, razen tega pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal od tožene stranke izplačilo odškodnine v znesku 26.581,78 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode, ki jo je utrpel zaradi posledic nesreče pri delu z dne 14. 10. 2003. Navedenega dne je kot delavec tožene stranke na gradbišču v ... opravljal gradbena dela. Pri tem je s koluta odvil žico debeline cca. 1,2 milimetra v dolžini dva do tri metre in jo odščipnil z železokrivskimi kleščami. Odrezani kos žice se je povratno sprožil nazaj in tožnika zadel v levo oko, tako da je utrpel penentrantno poškodbo levega očesa.

O tožbenem zahtevku tožnika je sodišče prve stopnje enkrat že odločalo in ga po izvedenih dokazih (zaslišanje tožnika, zakonite zastopnice tožene stranke, prič S.K., D.K., B.A., izvedenca iz varstva pri delu M.Z., prečitanje listinske dokumentacije) s sodbo opr. št. Pd 4/2007 z dne 11. 12. 2007 zavrnilo kot neutemeljenega. Ugotovilo je, da za odškodninsko odgovornost tožene stranke ni podanih vseh elementov (ni bilo nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja tožene stranke niti vzročne zveze) in da je nastanek škode tožnik zakrivil sam, ker pri delu ni bil dovolj previden. Na pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo s sklepom opr. št. Pdp 114/2008 z dne 12. 11. 2008 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo. V citiranem sklepu se je postavilo na stališče, da je v konkretnem primeru glede na okoliščine rezanja armaturne žice potrebno opredeliti kot nevarno dejavnost (odvitje žice s koluta je imelo za posledico njeno napetost oziroma prožnost, zaradi česar je prišlo do „vzmetnega efekta“ žice, ki se je v trenutku prereza nenadzorovano sprožila). Glede na izvedene dokaze je pritožbeno sodišče zaključilo, da so bili za odškodninsko odgovornost tožene stranke podani vsi elementi takoimenovanega splošnega civilnega delikta, zato je sodišču prve stopnje naložilo, da izvede še dokaze, ki sta jih za ugotovitev utemeljenosti višine tožbenega zahtevka podali stranki tega individualnega delovnega spora in da nato ponovno odloči o tem zahtevku.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zaslišalo pričo A.M., še enkrat zaslišalo tožnika, postavilo izvedenca medicinske stroke dr. G.K., ki je izdelal izvedensko mnenje, to izvedensko mnenje je prebralo, ponovno je izvedlo preostale že izvedene dokaze, izvedbo drugih predlaganih dokazov (vključno z zaslišanjem izvedenca medicinske stroke) pa je zavrnilo kot nepotrebne in nato ponovno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek z ugotovitvijo, da ni podana odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika ni upoštevalo določbe člena 362/1 ZPP. S sklepom opr. št. Pdp 114/2008 z dne 12. 11. 2008, s katerim je bila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja razveljavljena sodba prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 4/2007 z dne 11. 12. 2007, je pritožbeno sodišče v skladu z členom 360/3 ZPP naložilo sodišču prve stopnje, katera pravdna dejanja mora opraviti in katera sporna vprašanja mora obravnavati. Sodišče prve stopnje se je v ponovnem postopku in v izpodbijani sodbi le delno držalo napotil pritožbenega sodišča, saj je izvedlo nekatere dodatne dokaze, vendar pa teh dokazov ni dokazno ocenilo, niti ni ugotavljalo utemeljenosti višine tožnikovega tožbenega zahtevka. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 362. člena ZPP, na kar opozarja tožnik v pritožbi. Na podlagi prvega odstavka 362. člena ZPP je sodišče prve stopnje dolžno opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Navedena določba sicer ne pomeni, da je sodišče prve stopnje vezano na materialnopravno stališče pritožbenega sodišča, vendar pa mora z ugotavljanjem vseh dejstev, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče, ustvariti podlago za spremembo tožbe na pritožbenem sodišču (tako tudi Pravdni postopek; Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 500, GV založba). Namen izvedbe dokazov je ugotavljanje zatrjevanih dejstev. Izvedene dokaze pa je potrebno tudi dokazno oceniti. Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Na podlagi ocenjevanja posamičnega dokaza, ocenjevanja posamičnega dokaza v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi celotnega dokaznega postopka sodišče ugotovi, katera dejstva so resnična in katera ne. Če sodišče izvede dokaze pa jih dokazno ne oceni, pravilnosti sodne odločitve v takšnem primeru niti ni mogoče preizkusiti.

Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče iz zgoraj navedenega razloga pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj je ocenilo, da kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje sprejeti še dokazno oceno preostalih izvedenih dokazov in nato ponovno odločiti o tožnikovem tožbenem zahtevku.

Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje do nekaterih pravnih zaključkov sodišča prve stopnje (v zvezi s katerimi je sicer že zavzelo stališče v svojem sklepu opr. št. Pdp 114/2008 z dne 12. 11. 2008). Praviloma nevarna stvar ni takšna stvar že sama po sebi, temveč postane nevarna šele glede na konkretne okoliščine primera. Enako velja za nevarno dejavnost. Nevarna dejavnost je tista dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah primera predstavlja večjo nevarnost od običajne in glede na tistega, ki tako dejavnost opravlja. Armaturna žica sam po sebi ne pomeni nevarne stvari, običajno tudi njeno rezanje ne pomeni nevarne dejavnosti. Kljub temu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v konkretnem primeru rezanje armaturne žice debeline cca. 1,2 milimetra (v dolžini dva do tri metre, kar je ugotovil sodni izvedenec za varstvo pri delu in požarno varnost), ki je bila pred tem zavita na kolutu, nevarna dejavnost. Odrezan kos žice se je namreč povratno sprožil nazaj, tožnika zadel v levo oko in mu ga prebodel, tako da je zadobil penentrantno poškodbo tega očesa. Prav okoliščini, da je bila armaturna žica predhodno zavita na kolutu in da je odvitje te žice s koluta imelo za posledico njeno napetost oziroma prožnost, zaradi česar je prišlo do takoimenovanega „vzmetnega efekta“ žice (izvedensko mnenje, izpovedba sodnega izvedenca za varstvo pri delu), sta tisti, ki sta odločilno vplivali na to, da je rezanje armaturne žice v konkretnem primeru postalo nevarna dejavnost, sama odrezana žica pa nevarna stvar. Iz izvedenskega mnenja in izpovedbe sodnega izvedenca za varstvo pri delu izhaja, da zaradi „vzmetnega efekta“ žica v trenutku prereza deluje kot vzmet in se nenadzorovano sproži. Prožne stvari, ki so zaradi mehanske sile napete (ali stisnjene), s čimer pridobijo prožnostno energijo, se po prenehanju delovanja te sile vrnejo v prvotno obliko oziroma stanje. Če pride do vračanja takšne stvari (armaturne žice) v prvotno obliko oziroma stanje nenadno in nenadzorovano (kot je bilo tudi v trenutku prerezanja armaturne žice), je taka stvar nevarna stvar. V konkretnem primeru je bila torej žica nevarna stvar, rezanje takšne žice pa predstavlja nevarno dejavnost. Po 149. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.) se za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni vzrok. Ker je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da rezanje armaturne žice, ki je bila navita na kolut in ki je po odvitju s tega koluta pridobila prožnostno energijo, s čimer je prišlo ob prerezu te žice do „vzmetnega efekta“, ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu 149. člena OZ, ni ugotavljalo preostalih elementov splošnega civilnega delikta, ki so pomembni za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika (predvsem glede obsega in višine vtoževane škode). Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožniku pri rezanju žice ni mogoče očitati premajhne pazljivosti oziroma neprevidnosti. Tak očitek bi bil utemeljen, če bi bil tožnik seznanjen z možnostjo „vzmetnega efekta“ oziroma če bi lahko pričakoval povratni udar odrezane žice, vendar pa navedeno v postopku ni bilo ugotovljeno.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožena stranka ni objektivno odgovorna za nastalo škodo tožnika, ni sprejelo dokazne presoje o izvedenih dokazov glede ugotavljanja utemeljenosti višine tožnikovega tožbenega zahtevka za vtoževano škodo vključno z utemeljenostjo vtoževane višine odškodnine posamične vrste zatrjevane škode (oziroma njegovo morebitno sokrivdo pri nastanku te škode). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, tako da bo sodišče prve stopnje lahko v skladu z zgornjimi napotki ponovno odločilo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na členu 165/3 ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.