Jedro

Sodna taksa se za vsakega navadnega sospornika odmeri posebej, glede na višino vtoževanega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno razveljavi - v 2. in 3. alinei 1. tč. izreka sklepa (taksa za sodbo z dne 14.11.2000 in taksa za pritožbo z dne 5.1.2001); - v 4. alinei 1. točke izreka sklepa (taksa za opomin) nad zneskom 1.900,00 SIT - v 2. tč. izreka sklepa nad zneskom 6.475,00 SIT, tako da se izpodbijani sklep v celoti glasi: "1. Tožnici B. Ž. se odmeri taksa za: - tožbo, vloženo dne 20.12.1996, v višini 4.845,00 SIT (255 točk x 19,00 SIT) - opomin, izdan dne 29.1.2003, v višini 1.900,00 SIT (100 točk x 19,00 SIT), skupaj 6.745,00 SIT (namesto 65.645,00 SIT).

2. Tožnica je odmerjeno sodno takso v višini 6.745,00 SIT (namesto 65.645,00 SIT) dolžna plačati v 8 dneh po pravnomočnosti tega sklepa in v enakem roku sodišču predložiti dokazilo o plačilu." V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (1. alinea 1. tč., delno 4. alinea 1. tč., delno 2. tč. izreka) potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožnici odmerilo takso za tožbo z dne 20.12.1996 v višini 4.845,00 SIT, za sodbo z dne 14.11.2000 v višini 17.100,00 SIT, za pritožbo z dne 5.1.2001 v višini 34.200,00 SIT in za opomin z dne 29.1.2003 v višini 9.500,00 SIT, skupaj 65.645,00 SIT in naložilo tožnici, da odmerjeno sodno takso v navedeni višini plača v 8 dneh po pravnomočnosti sklepa in v istem roku sodišču predloži dokazilo o plačilu te takse.

Zoper navedeni sklep se z laično pritožbo pritožuje tožnica smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bila vložena ena sama tožba za več tožbenih zahtevkov,ne pa za vsakega tožnika poseben nalog. Dodaja še, da opomina, kateri ji je bil zaračunan v znesku 9.500,00 SIT, ni prejela.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o odmeri sodne takse za sodbo in pritožbo za tožnico enkrat že odločalo (sklep opr. št. III Pd 777/96 z dne 26.1.2001; l. št. 169-172), medtem ko je v zvezi z odmerjeno takso za tožbo z dne 20.12.1996 in v zvezi z opominom za neplačano takso od tožbe na pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je sodišče prve stopnje na zahtevo pooblaščenca tožnikov dne 26.1.2001 izdalo sklep opr. št. III Pd 777/96, v katerem je vsakemu posameznemu tožniku (med njimi tudi tožnici Ž. B. odmerilo sodno takso za sodbo in pritožbo. Zoper navedeni sklep so tožniki vložili pritožbo, ki pa je bila s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 407/2001 z dne 8.11.2002 zavrnjena. S tem je postal ta sklep o odmeri sodne takse pravnomočen. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožnici ponovno odmerilo takso za sodbo z dne 14.11.2000 in pritožbo z dne 5.1.2001 je z ozirom na 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP razveljavilo odmerjeno sodno takso za sodbo in za pritožbo ter v zvezi z navedenim tudi del sodne takse za opomin z dne 29.1.2003. Ker je bila tožnici sodna taksa za sodbo in pritožbo odmerjena že s sklepom opr. št. III Pd 777/96 z dne 26.1.2001, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno tožnici ponovno pošiljati opomina za plačilo sodne takse za sodbo in pritožbo.

V preostalem pa je pritožba tožnice neutemeljena. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno odmerilo takso za tožbo, zato je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijani sklep vzdržalo v veljavi, prav tako pa je vzdržalo v veljavi tudi takso za izdani opomin z dne 19.1.2003 za tožbo v skladu s tarifno štev. 37 Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur. l. SRS št. 30/78 in nadalj., Ur. l. RS, št. 34/90 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu povsem pravilno ugotovilo, da taksna obveznost tožnice ni zastarala. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje v zvezi odmero sodne takse za tožbo in opominsko takso v zvezi s to tožbo in jih ne ponavlja. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, iz katere izhaja, da bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti sodno takso za vse tožnike skupaj, ne pa za vsakega tožnika posebej. Pritožbeno sodišče je že v obrazložitvi sklepa opr. št. Pdp 407/2001 z dne 8.11.2002 ugotovilo, da je potrebno tožnike v tem individualnem delovnem sporu šteti kot navadne sospornike v skladu z 2. tč. 1. odst. 191. čl. ZPP. Bistvo navadnega sosporništva je, da je glede na naravo pravnega razmerja mogoče izdati zoper vsakega sospornika različno sodno odločbo, pri čemer so taki sosporniki med seboj le v procesnopravnem razmerju. V skladu s 195. čl. ZPP je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka. To pomeni, da so tožniki v tem individualnem delovnem sporu formalni (in ne materialni) sosporniki. Ob upoštevanju navedenega pa pride pri navadnih sospornikih do podobne situacije kot v primeru združitve več pravd v skupno obravnavanje. Glede na to je vsak navadni sospornik zavezan za plačilo sodne takse z ozirom na višino njegovega vtoževanega tožbenega zahtevka (tč. 5 d št. 2 taksne tarife določa, da se v primeru, če bilo več pravd združenih v skupno obravnavanje, plača taksa za sodbo v vsaki pravdi posebej, kot da pravde niso bile združene). Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno zatrjuje, da ni prejela opomina za plačilo sodne takse. Iz spisovne dokumentacije namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje opomin poslalo tožničinemu pooblaščencu, ki ga je prejel 3.2.2003. Ob upoštevanju navedenega je potrebno ugotoviti, da je sodišče v zvezi z vročanjem predmetnega opomina ravnalo v skladu s 1. odst. 137. čl. ZPP, ki določa, da se v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno.

Ker je bila ob upoštevanju navedenega pritožba tožnice v zvezi z odmero sodne takse za tožbo in opomin za to tožbo neutemeljena, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in v skladu z 2. tč. 365. čl. ZPP potrdilo ta del izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje.