Jedro

Izpodbijani pravni dejanji sta bili storjeni v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo stečajnega postopka nad tožečo stranko. Zato je bila tožena stranka dolžna trditi in dokazati, da takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, ni vedela oziroma ni morala vedeti, da je tožeča stranka insolventna. Glede na domnevno bazo bi torej morala trditi in dokazati bodisi, da dejanje ni bilo storjeno v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo stečajnega postopka, bodisi da je ob dolžnem in skrbnem ravnanju pri sklepanju izpodbijanih poslov utemeljeno sklepala, da tožeča stranka ni insolventna.

Tožeča stranka zatrjevala obstoj verižne kompenzacije, glede katere se je sodna praksa že večkrat izrekla, da dejansko ne gre za pobot, ampak za odpuste dolga.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah I.1., I.2. in II. izreka spremeni tako, da:

1. se v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavi: a) učinek prodaje in prenosa lastninske pravice v blagu z izročitvijo stvari po računu št. 481-20-2011 z dne 16. 2. 2011 v znesku 14.040,60 EUR, in sicer betonsko železo RA FI 8 mm (kolobar) v količini 5.050 kg, betonsko železo RA FI 10 mm (kolobar) v količini 4.950 kg, betonsko železo RA FI 16 mm (kolobar) v količini 4.100 kg, betonsko železo RA FI 18 mm (kolobar) v količini 2.580 kg in betonsko železo RA FI 20 mm v količini 2.570 kg, in b) učinek kompenzacije z dne 23. 2. 2011 za znesek 14.040,60 EUR za delno poplačilo terjatev tožene stranke po računu št. 10-0097,

2. je tožena stranka dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje vrniti tožeči stranki betonsko železo RA FI 8 mm (kolobar) v količini 5.050 kg, betonsko železo RA FI 10 mm (kolobar) v količini 4.950 kg, betonsko železo RA FI 16 mm (kolobar) v količini 4.100 kg, betonsko železo RA FI 18 mm (kolobar) v količini 2.580 kg in betonsko železo RA FI 20 mm v količini 2.570 kg, in

3. je tožena stranka dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 3.333,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v točki I.3. in I. 4 izreka potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.211,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

I. zavrnilo tožbeni zahtevek:

1. da se v razmerju med tožnikom in tožencem razveljavi učinek prodaje in prenosa lastninske pravice v blagu z izročitvijo stvari po računu št. 481-20-2011 z dne 16. 12. 2011 v znesku 14.040,60 EUR in učinek nadomestne izpolnitve s sklenitvijo kompenzacije z dne 23. 2. 2011 za znesek 14.040,60 EUR za delno poplačilo terjatve toženca po računu št. 10-0097 (točka I.1 izreka izpodbijane sodbe),

2. da mora tožena stranka vrniti tožniku v 15 dneh v točki 1. navedeno blago iz računa št. 481-20-2011 z dne 16. 2. 2011 (točka I.2 izreka izpodbijane sodbe),

3. da mora v primeru, če vrnitev blaga ni mogoča, toženec plačati tožniku vrednost blaga po cenah ob izdaji sodne odločbe, s katero sodišče odloča v tem zahtevku, in sicer znesek 14.040,60 EUR (točka I.3 izreka izpodbijane sodbe),

4. da mora toženec plačati tožniku zakonske zamudne obresti od zneska 14.040,60 EUR za čas od 22. 9. 2011 do dne dejanskega vračila oziroma plačila denarnega zneska (točka I.4 izreka izpodbijane sodbe),

II. tožeči stranki naložilo, da v 15 dneh plača toženi stranki stroške tega postopka v višini 1.125,00 EUR (točka II. izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Podredno je predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi v skladu z določbami ZFPPIPP(1) zahtevala, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo učinki izpodbojnih pravnih dejanj, in sicer prodaje po računu št. 481-20-2011 z dne 16. 2. 2011 v znesku 14.040,60 EUR in pobota z dne 23. 2. 2011 za znesek 14.040,60 EUR za delno poplačilo terjatve tožene stranke po računu št. 10-0097. Nadalje pa je zahtevala, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti blago, ki ga je prejela na podlagi teh pravnih dejanj, oziroma v kolikor to ni mogoče, plačati vrednost tega blaga, to je znesek 14.040,60 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da glede izpodbijanih pravnih dejanj nista podana objektivni in subjektivni pogoj izpodbojnosti.

7. Med pravdnima strankama v obravnavani zadevi ni bilo sporno: - da sta pravdni stranki poslovno sodelovali, - da je imela tožena stranka do tožeče stranke na podlagi računa št. 10-0097 z dne 30. 6. 2010 terjatev v višini 14.229,25 EUR, - da je bil nad tožečo stranko dne 11. 4. 2011 začet stečajni postopek, uveden pa je bil dne 7. 4. 2011 na podlagi predloga dolžnika, - da je obdobje izpodbojnosti od 7. 4. 2010 do 11. 4. 2011, - da je tožeča stranka toženi dobavila določen material (betonsko železo RA FI različnih dimenzij) ter ji za ta material izstavila račun št. 481-20-2011 z dne 16. 2. 2011 v znesku 14.040,60 EUR, - da sta pravdni stranki dne 23. 2. 2011 terjatvi po zgoraj navedenih računih medsebojno kompenzirali do zneska 14.040,60 EUR, tako da je po kompenzaciji ostala neplačana le še terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 188,65 EUR.

Navedena dejstva je tožena stranka priznala kot nesporna na l. št. 14, druga stran, tožeča stranka pa v tožbi na l. št. 1 do 4. Nesporno pa je tudi bilo, da sta navedeni pravni dejanji, torej prodaja in pobot, bili opravljeni v obdobju treh mesecev pred uvedbo stečajnega postopka nad tožečo stranko (tožeča stranka na l. št. 6, tožena stranka v tretjem odstavku 3. točke na drugi strani l. št. 15).

8. Kot nesporna dejstva pa je na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP(2) potrebno šteti tudi naslednja dejstva: - da je dolg tožeče stranke do tožene stranke izviral iz storitev, ki jih je tožena stranka opravila za tožečo stranko že v juniju 2010 oziroma dne 30. 6. 2010 (točka III. na l. št. 24, tožena stranka temu dejstvu ni nasprotovala), - da je tožeča stranka z izpodbijanim dejanjem toženi stranki prodala gradbeno železo v kolobarjih, to je surovino, ki jo je potrebovala za predelavo v obratu železokrivnice zgolj za lastni proizvodni proces (tožeča stranka na l. št. 6, 23, tožena stranka pa temu dejstvu ni nasprotovala), pri čemer je v preteklosti navedeno železo tožeča stranka kupovala za potrebe svoje dejavnosti (tožeča stranka na l. št. 51, tožena stranka temu dejstvu ni nasprotovala), - da tožena stranka pri tožeči stranki nikoli ni nabavljala železa ter je šlo pri navedeni zadevi za enkraten in izjemen dogodek (tožeča stranka na l. št. 45, tožena stranka temu dejstvu ni nasprotovala), - da je bil dogovor o pobotu terjatev sklenjen še pred zapadlostjo terjatve (l. št. 45, tožena stranka temu dejstvu ni nasprotovala), - da je bila z izpodbojnim ravnanjem tožena stranka skoraj v celoti poplačana in je bila s tem prednostno oziroma neenako obravnavana v primerjavi z drugimi navadnimi upniki oziroma je tožeča stranka neenako obravnavala navadne upnike (l. št. 4, 23, 47, 48), pri čemer tožena stranka temu dejstvu ni nasprotovala, ampak je zatrjevala, da izpodbijano dejanje ni povzročilo zmanjšanja čiste vrednosti premoženja, ampak bi o tem bilo mogoče govoriti le v primeru, če bi bil material prodan občutno pod realno ceno (l. št. 15).

Objektivni pogoj izpodbojnosti

9. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje mimo trditev pravdnih strank ugotavljalo, da je tožeča stranka svojo izpolnitev opravila v roku, ki je bil med pravdnima strankama običajen (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Navedeni določbi torej najprej pravdnim strankam nalagata, da v postopku v zakonsko predvidenem in prekluzivnem roku(3) navedeta vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev o zahtevku, oziroma dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka oziroma ugovorov. Zaradi dokazovanja navedenih dejstev pa sta dolžni tudi predlagati dokaze. Sodišče pa je na drugi strani dolžno, da v zadevi odloči v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). V mejah postavljenih zahtevkov pa odloči upoštevajoč trditve in dokaze, ki so jih navedle oziroma predložile pravdne stranke. V konkretnem primeru je torej bilo na tožeči stranki trditveno in dokazno breme glede obstoja objektivnega in subjektivnega pogoja izpodbojnosti. Na toženi stranki pa, da zanika eno ali drugo in da dokaže svoje trditve.

11. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot razlog, da objektivni pogoj izpodbojnosti ne obstaja, je namreč upoštevalo in ugotavljalo dejstvo, ki ga nobena izmed pravdnih strank, predvsem pa tožena stranka ni zatrjevala. To je dejstvo, da je tožeča stranka izpolnitev opravila v roku, ki je bil med pravdnima strankama običajen(4). Tudi za analizo kartice dobavitelja, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo zaradi ugotavljanja običajnih rokov izpolnitve (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ni obstajala trditvena podlaga. Ker tega dejstva ni zatrjevala nobena stranka, predvsem pa ne tožena stranka, ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, še manj pa ugotavljati njegov obstoj. Z navedenim ravnanjem oziroma postopanjem sodišča je bila tožeči stranki odvzeta pravica do izjave, oziroma je bilo kršeno načelo kontradiktornosti.

12. Sodišče prve stopnje je tudi napačno štelo, da je bil že v maju 2010 med pravdnima strankama opravljen pobot. Na navedeno trditev tožene stranke (četrti odstavek 3. točke na drugi strani l. št. 15), je namreč tožeča stranka pojasnila, da v maju 2010 ni šlo za medsebojni pobot, ampak za verižno kompenzacijo (drugi odstavek na l. št. 24). V dokaz navedene trditve je tožeča stranka ponudila tudi dogovor o verižni kompenzaciji z dne 31. 5. 2010 (priloga A59). Tožena stranka je navedeni trditvi nasprotovala zgolj pavšalno, in sicer z razlago, da je razlikovanje med pobotom in kompenzacijo neutemeljeno, in da OZ pojma pobot in kompenzacija enači. Tožena stranka torej sploh ni upoštevala, da je tožeča stranka zatrjevala obstoj verižne kompenzacije, in ne zgolj kompenzacije. Pri tem sodišče druge stopnje poudarja, da je tožeča stranka zatrjevala obstoj verižne kompenzacije, glede katere se je sodna praksa že večkrat izrekla, da dejansko ne gre za pobot, ampak za odpuste dolga(5). Tožena stranka torej trditvam tožeče stranke ni nasprotovala obrazloženo, zato bi sodišče prve stopnje moralo šteti za priznano dejstvo, da maja 2010 ni bil opravljen pobot (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tudi v tem delu je torej utemeljena pritožba tožeče stranke, ki je sodišču prve stopnje očitala, da je zmotno ugotovilo dejstvo, da je tožeča stranka že v maju 2010 s poboti poravnavala svoje obveznosti do tožene stranke (3. točka pritožbe).

13. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje glede ugotovitve, da bi naj tožeča stranka toženi stranki prodala armature (5. točka pritožbe). Kot je že navedeno zgoraj, je tožeča stranka pojasnila, da je toženi stranki prodala železo oziroma surovino, ki jo je potrebovala za izdelavo armatur. Tožena stranka temu dejstvu ni obrazloženo nasprotovala, ampak je zatrjevala, da tožeča stranka dobavo armature še vedno oglašuje na svojih spletnih straneh, in da toženi stranki zato ni mogoče očitati, da je vedela, da tožeča stranka železa ne prodaja (6. točka na drugi strani l. št. 34). Za nesporno je zato potrebno šteti dejstvo, da je tožeča stranka toženi stranki prodala železo, ki je zanjo predstavljala surovino.

14. Tožeča stranka je s pritožbo izpodbila vse razloge, ki jih je za svojo odločitev o neobstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti, uporabilo sodišče prve stopnje. Vendar je sodišče druge stopnje ob upoštevanju nespornih dejstev v skladu z drugo in tretjo alinejo 358. člena ZPP lahko samo ugotovilo, da je objektivni pogoj izpodbojnosti v obravnavanem primeru podan.

15. Objektivni pogoj izpodbojnosti je podan, če je posledica izpodbijanega pravnega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (prva točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Že iz trditev tožeče stranke izhaja (l. št. 5, 22, 23, 46, 47, 48), da je objektivni pogoj izpodbojnosti utemeljevala s tem, da je tožena stranka z izpodbijanim ravnanjem pridobila ugodnejše pogoje za poplačilo svoje terjatve do stečajnega upnika, oziroma da je bila tožena stranka privilegirana napram ostalim navadnim upnikom. Tekom postopka je tožeča stranka tudi pojasnila, kakšno plačilo bodo prejeli preostali navadni upniki. Tako je pojasnila (l. št. 23), da stroški zaenkrat zadostujejo za poplačilo ločitvenega upnika, prednostnih upnikov in stroškov stečajnega postopka. V nadaljevanju pa je dodala (l. št. 48), da bodo upniki poplačani v višini 10 do 15 %. Navedenih konkretiziranih dejstev tožena stranka ni prerekala oziroma jih je prerekala zgolj pavšalno. Glede na to, da je tožena stranka svojo terjatev z izpodbijanima pravnima dejanjema dobila plačano skoraj v celoti (neplačan je ostal zgolj znesek 188,65 EUR oziroma 1,33 % celotne terjatve tožene stranke), je tako nedvomno mogoče zaključiti, da je bila privilegirana napram ostalim upnikom stečajnega dolžnika. S tem je izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti po 2. alineji prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

16. Tudi sicer pa sodišče druge stopnje poudarja, da je glede objektivnega pogoja izpodbojnosti podana domneva po 1. točki prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, na katero se je tožeča stranka sklicevala (prva pripravljalna vloga, točka III, l. št. 24). Nesporno je tožena stranka svojo izpolnitev opravila že v juniju 2010. Tožeča stranka pa je svojo nasprotno izpolnitev opravila šele februarja 2011. V skladu z drugim odstavkom 272. člena ZFPPIPP je bilo na toženi stranki trditveno in dokazno breme, da to domnevo izpodbije. Vendar slednja v postopku ni zatrjevala in dokazala, da je tožeča stranka svojo izpolnitev opravila v roku po prejemu njene nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njima, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev tožeče stranke.

Subjektivni pogoj izpodbojnosti

17. Pritožba tožeče stranke pa je utemeljena tudi glede odločitve sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni podan subjektivni pogoj izpodbojnosti.

18. Tako drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v okviru utemeljevanja neobstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti povzemalo dejstva, ki jih tožena stranka ni nikoli podala. Slednja namreč v postopku nikoli ni zatrjevala, s kakšno zamudo so bile poravnane posamezne terjatve, niti da je šlo za običajno zamudo. Tožena stranka pa kot dokaz nikoli ni predlagala letnih poročil tožeče stranke, ki jih je sodišče prve stopnje uporabilo za dokazovanje dejstev, ki jih tožena stranka nikoli ni zatrjevala. Sodišče je z navedenim postopanjem kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko je v korist tožene stranke ugotavljalo dejstva, ki jih ta nikoli ni zatrjevala, niti niso bila nesporna, je namreč tožeči stranki odvzelo njeno pravico do izjave v postopku.

19. Tudi sicer pa je tožeča stranka utemeljevala obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti na domnevi iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Nesporno je namreč, da sta bili izpodbijani pravni dejanji storjeni v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo stečajnega postopka nad tožečo stranko. Zato je bila tožena stranka dolžna trditi in dokazati, da takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, ni vedela oziroma ni morala vedeti, da je tožeča stranka insolventna(6). Glede na domnevno bazo bi torej morala trditi in dokazati bodisi, da dejanje ni bilo storjeno v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo stečajnega postopka, bodisi da je ob dolžnem in skrbnem ravnanju pri sklepanju izpodbijanih poslov utemeljeno sklepala, da tožeča stranka ni insolventna(7). Sodišče prve stopnje je zato napačno uporabilo materialno pravo (to tožeča stranka uveljavlja v 15. točki pritožbe), ko je ugotovilo, da tožeča stranka ni izpodbila zatrjevanega neobstoja subjektivnega elementa po 2. točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP (peti odstavek 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na določbe materialnega prava in obstoj domneve torej ni pravilno porazdelilo dokaznega bremena pravdnih strank.

20. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala (3. točka na drugi strani l. št. 15), da je komunikacija in poslovanje med pravdnima strankama ves čas do začetka stečaja potekala normalno in nič ni kazalo, oziroma pri toženi stranki ni ustvarjalo vtisa, da naj bi bila tožeča stranka insolventna; da je obseg prometa med pravdnima strankama v obdobju od januarja 2010 do aprila 2011 znašal skoraj 60.000,00 EUR; da je tožeča stranka v odnosu do tožene stranke ves ta čas normalno poslovala. V skladu z že navedenim stališčem sodišča druge stopnje, z navedenimi trditvami tožena stranka domneve ni izpodbila(8). Izpolnjen je torej tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti.

21. V obravnavanem primeru sta izpodbojni obe pravni dejanji, tako prodaja kot tudi pobot. Pravilno je namreč stališče tožeče stranke, da je v obravnavanem primeru šlo za nadomestno izpolnitev. Navedeno kažejo naslednja neprerekana dejstva oziroma okoliščine, ki jih je kot take izpostavila tudi tožeča stranka (l. št. 6, 23, 45): - tožeča stranka je toženi stranki prodala blago oziroma surovino, ki jo je sicer uporabljala za svojo dejavnost železokrivnice, pri čemer je v preteklosti navedeno železo tožeča stranka kupovala za potrebe svoje dejavnosti, - tožena stranka pri tožeči stranki nikoli ni nabavljala železa ter je šlo pri navedeni zadevi za enkraten in izjemen dogodek, - dogovor o pobotu terjatev bil sklenjen še pred zapadlostjo terjatve tožeče stranke, - skoraj ista višina pobotanih terjatev.

Glede na navedeno niso utemeljene trditve tožene stranke (l. št. 15), da pobot ni izpodbojen, ker bi v skladu s prvim odstavkom 261. člena ZFPPIPP terjatvi v vsakem primeru veljali za pobotani z dnem začetka stečajnega postopka. V obravnavanem primeru je namreč šlo za pobot zaradi nadomestne izpolnitve. Terjatev tožeče stranke je bila vzpostavljena zgolj zaradi možnosti kasnejše izvedbe pobota(9). Prodaja in pobot predstavljata torej enotno dejanje, plačilo denarne obveznosti z izročitvijo blaga(10).

22. Če je oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, na podlagi tega dejanja prejela izpolnitev svoje terjatve, mora stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, če pa to ni več mogoče, plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji te sodne odločbe (v nadaljnjem besedilu: povračilni zahtevek) (drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP). Primarno pravilo vračanja neupravičeno pridobljenega je vrnitev prejetega(11). V kolikor je torej vračilo v naravi še mogoče, se vrača tisto, kar je bilo prejeto. V kolikor vračilo v naravi ni mogoče, je upnik dolžan plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji te sodne odločbe. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi zahtevala vrnitev tistega, kar je dala. Pri tem je v zahtevku tudi določno označila blago, ki se naj vrne. Prav tako pa je postavila zahtevek na plačilo vrednosti tistega, kar je dala, v kolikor vračilo v naravi ni mogoče. V obravnavanem primeru je bil predmet prodaje železo v kolobarjih. Ni šlo torej za individualno določeno stvar, ampak za generično stvar. Njena vrnitev v naravi je zato še zmeraj mogoča. Glede na navedeno je utemeljen tožbeni zahtevek na razveljavitev pravnih učinkov izpodbijanih dejanj ter na vračilo danega. Zahtevek za plačilo denarne vrednosti danega in zakonskih zamudnih obresti za čas od 22. 9. 2011 do plačila denarnega zneska (v tožbi I.3 in I.4 izreka), pa na drugi strani ni utemeljen.

23. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje v skladu z drugo in tretjo alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke glede glavne stvari delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točkah I.1. in I.2. spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v tem delu v celoti ugodilo. V preostalem delu pa je v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožeče stranke in izpodbijano sodbo v točki I.3. in I. 4 potrdilo.

24. V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Tako zahtevek na vračilo neupravičeno pridobljenega kot zahtevek denarne vrednosti neupravičeno pridobljenega po materialnem pravu predstavljata en in isti kondikcijski zahtevek, katerega cilj je, da se vzpostavi premoženjsko stanje, kot je obstajalo pred neupravičenim prehodom premoženja. V kolikor je zato ugodeno bodisi enemu ali drugemu zahtevku, je potrebno šteti, da je zahtevek po temelju utemeljen. V kolikor je zahtevku ugodeno tudi po višini, je tožba v celoti utemeljena. V obravnavanem primeru je torej tožbenemu zahtevku bilo v celoti ugodeno.

25. Sodišče druge stopnje je pravdne stroške odmerilo z veljavnim ZodvT(12) in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tako je tožeči stranki glede postopka pred sodiščem prve stopnje priznalo nagrado za postopek v znesku 477,10 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrado za narok v znesku 440,40 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), nagrado za postopek s pritožbo v znesku 587,20 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v pritožbenem postopku v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), nagrado za narok v ponovljenem postopku v znesku 440,40 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT), 20 % DDV v znesku 309,06 EUR(13), razen za narok dne 8. 7. 2014 22 % DDV v znesku 96,89 EUR(14) (tar. št. 6007 ZOdvT), in znesek sodnih taks v višini 942,00 EUR, skupaj torej 3.333,05 EUR. Sodišče druge stopnje toženi stranki ni priznalo stroškov kilometrine. Tožena stranka ima sedež v Ljubljani in s tem na območju Okrožnega sodišča v Ljubljani, pred katerim se je tudi vodil postopek na prvi stopnji. Njen pooblaščenec pa ima sedež v Novi Gorici. Potne stroške, ki so mu nastali za prihod na narok za glavno obravnavo je priglasil za relacijo Nova Gorica – Ljubljana – Nova Gorica. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku ter pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si nasprotna stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju izven območja sodišča, pri katerem teče postopek(15). Pri odločanju o povrnitvi stroškov je potrebno upoštevati tudi upravičeno pričakovanje strank, da bodo varovane pred nastajanjem nepotrebnih stroškov(16). Ne glede na to, da ima stranka pravico, da si svobodno izbere odvetnika, navedene pravice ne gre tolmačiti na način, da bi sodišče priznalo višje stroške, ki so nastali zato, ker ima odvetnik sedež izven območja, na katerem imata sedež sodišče in stranka, ki jo ta odvetnik zastopa. Sodišče si mora prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, in onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku (prvi odstavek 11. člena ZPP). V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP pa sodišče strankam prizna samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Glede na navedene okoliščine v konkretnem primeru stroški kilometrine, ki so nastali pooblaščencu tožene stranke, niso bili potrebni. Tudi sicer pa tožena stranka ni pojasnila razloga za izbiro ravno konkretnega odvetnika.

26. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo tudi glede odločitve o stroških pravdnega postopka, ki so nastali do vložitve obravnavane pritožbe. Izpodbijano sodbo je zato spremenilo tudi v točki II. izreka, in sicer tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 3.333,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

27. Ker je uspela z obravnavano pritožbo, je tožeča stranka upravičena tudi do plačila pravdnih stroškov, ki so ji nastali v tem pritožbenem postopku. Sodišče druge stopnje ji je priznalo nagrado za postopek s pritožbo v znesku 587,20 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), 22 % DDV v znesku 133,58 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT) in znesek sodne takse v višini 471,00 EUR, ki jo je plačala za pritožbo, skupaj torej 1.211,78 EUR.

28. Tožena stranka je tako dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.211,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Op. št. (1): Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 - uradno prečiščeno besedilo).

Op. št. (2): Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14, 10/14 - Odl. US in 48/14).

Op. št. (3): rok, v katerem smejo pravdne stranke navesti dejstva oziroma predlagati dokaze, je sicer odvisen od vrste postopka in tudi od ravnanja sodišča (286.a člen ZPP). Praviloma pa so pravdne stranke v skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP dolžne dejstva in dokaze navesti oziroma ponuditi najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo.

Op. št. (4): to je sicer dejstvo, s katerim lahko v skladu z drugim odstavkom 272. člena ZFPPIPP upnik (v konkretnem primeru tožena stranka) izpodbije domnevo o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti.

Op. št. (5): sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 59/2000 z dne 8. 3. 2001 in III Ips 105/2001 z dne 31. 1. 2002, ter sodbe VSL I Cpg 1342/2010 z dne 24. 12. 2010, I Cpg 19/2012 z dne 2. 2. 2012 in I Cpg 491/2013 z dne 23. 4. 2013. Op. št. (6): obrnjeno trditveno in dokazno breme izhaja že neposredno iz dikcije tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP: „Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena tega zakona izpolnjen …“.

Op. št. (7): tako tudi sodba VSL I Cpg 1695/2013 z dne 25. 3. 2014. Op. št. (8): tovrstno stališče je sodišče druge stopnje v isti zadevi že sprejelo v sklepu I Cpg 1014/2013 z dne 6. 2. 2014, s katerim je bila sodba sodišča prve stopnje z dne 9. 4. 2013 po pritožbi tožeče stranke razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Op. št. (9): sodba VSL I Cpg 484/2014 z dne 6. 5. 2014. Op. št. (10): sodba VSL I Cpg 1239/2011 z dne 23. 1. 2013. Op. št. (11): v primeru uspešno uveljavljenega izpodbojnega zahtevka nastane kondikcijski zahtevek. To smiselno izhaja že iz 190. člena OZ, kakor tudi iz drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP.

Op. št. (12): Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 in 35/09 – ZOdv-C).

Op. št. (13): vsa navedena ravnanja so bila opravljena do 1. 7. 2013. Op. št. (14): dvig splošne davčne stopnje iz dotedanjih 20 % na 22 % je bil uveden z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 (ZIPRS1314-A), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 46/2013 z dne 29. 5. 2013 in je začel veljati 1. 7. 2013. Op. št. (15): sklepa Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-80/99 z dne 24. 3. 2000 in Up-28/00 z dne 30. 5. 2000. Op. št. (16): ibidem.