Jedro

Resna škoda po 3. alineji 28. člena ZMZ zajema resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Izraz "individualno" je treba razumeti tako, da zajema napade, usmerjene zoper civiliste ne glede na njihovo identiteto, kadar stopnja samovoljnega nasilja, ki je značilno za potekajoč oboroženi spopad, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se civilist, če bi se vrnil v zadevno državo oziroma pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v členu 15 (c) Direktive Sveta 2004/83. Kar zadeva vprašanje, kateri elementi nasilja in kakšna stopnja intenzivnosti tega nasilja mora biti podana za podelitev subsidiarne zaščite, so najbolj pogosto uporabljeni kriteriji pri sodiščih držav članic EU število žrtev v vojnih spopadih, število civilnih žrtev, delež razseljenega prebivalstva ter nezmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, tudi dostave hrane ali pitne vode.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-144/2008/27 (1312-14) z dne 14. 9. 2012 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. Ugotovila je namreč, da varnostna situacija sama po sebi, niti v povezavi s tožnikovimi osebnimi okoliščinami, ni ne v njegovem domačem okraju in ne v Kabulu takšna, da se tožnik tja ne bi mogel vrniti in ker je varnostna situacija v konkretnem primeru edini relevanten razlog za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, je prošnjo tožnika zavrnila.

Tožnik je zoper odločbo vložil tožbo, ki pa jo je upravno sodišče s sodbo opr. št. I U 1487/2012-7 z dne 17. 10. 2012 zavrnilo. Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil pritožbo, katero pa je vrhovno sodišče s sodbo opr. št. I Up 550/2012 z dne 19. 12. 2012 zavrnilo. Tožnik je vložil ustavno pritožbo, ustavno sodišče je ustavni pritožbi ugodilo in z odločbo št. Up-105/13-17 z dne 23. 1. 2014 tako sodbo vrhovnega sodišča kot tudi sodbo upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo upravnemu sodišču v novo odločanje.

V obrazložitvi odločbe ustavno sodišče navaja, da so bili pravni pojmi, ki jih izpostavlja tožnik, predmet razlage Sodišča Evropske unije v sodbi v zadevi Elgafaji. S to sodbo je Sodišče Evropske unije odločilo, da je treba točko (c) 15. člena Kvalifikacijske direktive v zvezi s točko (e) 2. člena iste direktive razlagati tako, da obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito ni odvisen od tega, da zadnji predloži dokaz, da ga posamično zadeva zaradi elementov, ki so značilni za njegove osebne okoliščine, in da se lahko obstoj te grožnje izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoč oborožen spopad, po presoji pristojnih nacionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito, ali po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno škodo.

Ustavno sodišče očita upravnemu sodišču, da se ni posebej opredelilo do tožbenih ugovorov glede varnosti dostopa do pritožnikovega domačega okraja ter ocene tamkajšnje varnostne situacije. Pojma samovoljnega nasilja in individualne grožnje sta bila predmet razlage Sodišča Evropske unije in bi moralo upravno sodišče tožnikove ugovore presojati v luči meril Sodišča Evropske unije, sprejetih v navedeni sodbi, ter jasno in določno obrazložiti, katere dejanske ugotovitve je štelo kot odločilne pri presoji, da samovoljno nasilje v tožnikovi izvorni državi oziroma v njegovem domačem okraju ne dosega takšne stopnje, ki bi v primeru vrnitve pomenila resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost. Sklicevanje sodišča zgolj na razloge upravne odločbe ne zadostuje.

Upravno sodišče je v ponovljenem postopku, upoštevajoč odločbo ustavnega sodišča, ugotovilo, da je tožba utemeljena.

V obravnavani zadevi je bil razlog za razveljavitev obeh sodb v nezadostni obrazložitvi razlogov za priznanje subsidiarne zaščite iz 3. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ki določa, da resna škoda zajema resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Iz odločbe ustavnega sodišča izhaja, da bi moralo upravno sodišče upoštevati sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi Elgafaji – gre za sodbo št. C 465/07. Bistveni del te sodbe je povzelo že ustavno sodišče in je bil citiran v povzetku odločbe ustavnega sodišča. Upravno sodišče ob preučitvi sodbe Sodišča Evropske unije tudi ugotavlja, da je po tej sodbi (točka 35) treba izraz „individualno“ razumeti tako, da zajema napade, usmerjene zoper civiliste ne glede na njihovo identiteto, kadar stopnja samovoljnega nasilja, ki je značilno za potekajoč oboroženi spopad, po presoji pristojnih nacionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito, ali po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitve te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se civilist, če bi se vrnil v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v členu 15 (c) Direktive (mišljena je Direktiva Sveta 2004/83). To po mnenju sodišča pomeni, da je treba pri oceni stopnje samovoljnega nasilja oceniti, ali bi zgolj navzočnost kogarkoli v zadevni državi na določenem območju, kjer je oborožen spopad, predstavljala utemeljeno tveganje, da tisti utrpi resno škodo.

Upravno sodišče je v sodbi opr. št. I U 498/2013 zavzelo stališče, da Sodišče Evropske unije v zadevi Elgafaji, kar zadeva vprašanje, kateri elementi nasilja in kakšna stopnja intenzivnosti tega nasilja mora biti podana za podelitev subsidiarne zaščite, ni dalo nobene razlage, ker se je omejilo zgolj na razmerje med individualnostjo in diskriminatornostjo nasilja z vidika dokaznega bremena. Iz akademske študije primerjave sodne prakse v članicah EU, in sicer Združenega kraljestva, Francije, Nizozemske in Češke, izhaja, da so najbolj pogosto uporabljeni elementi pri sodiščih držav članic EU število žrtev v vojnih spopadih, število civilnih žrtev, delež razseljenega prebivalstva ter nezmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, tudi dostave hrane ali pitne vode.

Sodišče ob ponovni proučitvi izpodbijane odločbe v zvezi z napotili ustavnega sodišča, upoštevajoč citirano sodbo Sodišča Evropske unije, ugotavlja, da je tožena stranka v odločbi na strani 10 navedla, da je domača provinca tožnika Ghazni med bolj prizadetimi in da jo viri uvrščajo na tretje mesto glede na varnostno situacijo. Tudi če več kot polovica od števila 446, ki predstavlja število mrtvih civilistov v petih provincah, prestavlja število umrlih civilistov v provinci Ghazni, po mnenju tožene stranke ta številka ni tako visoka, da bi kazala na resno ogroženost življenja vsakega civilnega prebivalca te province. Dalje je na strani 10 izpodbijane odločbe še navedeno, da se je ciljno ubijanje civilistov v prvi polovici leta 2012 povečalo za 53 % v primerjavi z istim obdobjem lani. Ob takih ugotovitvah pa po mnenju sodišča ni mogoče glede na stališča iz sodbe Sodišča Evropske unije sklepati, da se katerikoli civilist zgolj zaradi navzočnosti na tem ozemlju ne bi soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, če bi se znašel na nepravem kraju ob nepravem času. Tožena stranka na strani 11 izpodbijane odločbe navaja, da sprejema, da v provinci Ghazni poteka oborožen spopad, vendar pa zaradi raznolikosti situacije v sami provinci ne more zaključiti, da je stopnja samovoljnega nasilja takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista v tej provinci. Kljub temu sodišče meni, da nobenemu civilistu v tej provinci ni mogoče zagotoviti, da ne bo žrtev nasilja, kar pa po mnenju sodišča glede na sodbo Sodišča Evropske unije zadostuje za obstoj pogojev iz 3. alineje 28. člena ZMZ. Glede poti do okraja Jaghori tožena stranka na strani 12 odločbe ugotavlja, da so glavne in najkrajše poti do tja pogosto tarča upornikov in da je potovanje po njih tvegano, vendar pa iz informacij izhaja, da je do okraja mogoče varno priti, so pa te poti veliko daljše, slabše, nekatere pa kdaj tudi zaprte. Tudi glede poti se bo morala tožena stranka opredeliti do tega, ali bi bilo možno za kateregakoli civilista, ki bi se podal tudi na najbolj varno pot do Jaghorija, zagotoviti, da ne bo postal žrtev zaradi območja spopadov.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tudi presojala, ali bi tožnik lahko bival v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen. Pri tem tožena stranka navaja, da je do rasti nasilja prišlo tudi v provinci Kabul, kjer se je število mrtvih civilistov povečalo iz 23 v drugi polovici leta 2010 na 71 v letu 2011, pri čemer je bilo 67 smrtnih žrtev med civilisti v tem obdobju posledica šestih samomorilskih bombnih napadov. Tožena stranka sicer glede na pridobljene vire navaja, da je Kabul precej varen, to pa po mnenju sodišča še vedno ne pomeni isto kot varen, kar pomeni, da nikomur ni možno zagotoviti, da če bi se tam znašel ob nepravem času, da ne bi bil žrtev bombnega napada. Tožena stranka tudi navaja (na strani 17 odločbe), da čeprav nekateri viri poudarjajo nevarnost samomorilskih bombnih napadov, pa je glede na število vseh prebivalcev v mestu precej zanemarljiva številka teh napadov. Vendar po mnenju sodišča ne glede na to še vedno obstaja možnost, da bi lahko katerikoli civilist bil žrtev napada, če bi se slučajno znašel v napačnem času na napačnem mestu, s tem pa po mnenju sodišča niso izpolnjeni kriteriji iz sodbe Sodišča Evropske unije.

V ponovljenem postopku bo torej morala tožena stranka v skladu z razlago sodbe Sodišča Evropske unije, kot jo je podalo sodišče v tej sodbi, ponovno odločati o zadevi. Pri tem sodišče ugotavlja, da tožena stranka sodbe v zadevi Elgafaji ni prezrla, saj jo v odločbi tudi citira, vendar je treba vsebino te sodbe upoštevati v celoti. Torej bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku skladno z vsemi navedenimi stališči pri presoji, ali so podani pogoji iz 3. alineje 28. člena ZMZ, upoštevati, ali se število civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih) povečuje, ali se povečuje število nasilnih incidentov v okoliščinah, ki jih ni mogoče povezati zgolj z usmerjenimi napadi na točno izbrane (necivilne) cilje in ali se povečuje število notranje razseljenih oseb in kakšno je stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja pogojev za človeka vredno življenje (take smernice je dalo Upravno sodišče RS tudi v sodbi opr. št. I U 1327/2013 z dne 29. 1. 2014).

Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe ustavnega sodišča obvezne in je iz navedenega razloga sodišče tožbi ugodilo, skladno s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker je šlo za napačno uporabo materialnega prava, konkretno za nepravilno interpretacijo sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi Elgafaji.