Jedro

Srž pritožbenih navedb se nanaša na vprašanje odtujitve vtoževane terjatve med pravdo ter s tem povezane spremembe tožbe oziroma prilagoditve tožbenega zahtevka.

Veljavnost odstopa terjatve ni odvisna od obveščenosti dolžnika o odstopu. Prenosa terjatve ni potrebno dokazovati z javno ali po zakonu overjeno listino.

Sodišče o dovolitvi spremembe tožbe ni odločilo, čeprav bi glede na toženčevo nasprotovanje objektivni spremembi tožbe to moralo storiti. Prvo sodišče tudi ni odločilo o predlogu prevzemnika, da vstopi v pravdo kot stranski intervenient na strani tožeče stranke, čeprav bi o tem predlogu moralo odločati, saj je toženec nasprotoval tudi stranski intervenciji prevzemnika.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi, sodba se razveljavi v II. In V. točki izreka ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano odločbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 16371/2013 z dne 7. 2. 2013 v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da plača tožeči stranki 56.259,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2013 do plačila, v 15 dneh (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Ugotovilo je, da terjatev tožene stranke v višini 20.000,00 EUR ne obstoji in zato zavrnilo pobotni ugovor (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.691,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep prvega sodišča se pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient na njeni strani. Čeprav vlagata ločeni pritožbi, sta po vsebini povsem enaki. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo v ugodilnem delu razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navajata, da tožena stranka ni bila obveščena o odstopu terjatev. Iz vloge podjetja B. d.o.o. ne izhaja, da bi bila predmetna terjatev odstopljena temu podjetju, zato se tožena stranka ni strinjala s spremembo tožbe in s spremembo na strani tožeče stranke. Glede na relevančno teorijo mora tožeča stranka po odtujitvi terjatve med pravdo prilagoditi tožbeni zahtevek tako, da zahteva izpolnitev v korist pridobitelja terjatve, sicer mora sodišče zahtevek zavrniti. Izrek izpodbijane sodbe je zato materialnopravno napačen, če se šteje, da je prišlo do odtujitve terjatve. Prvo sodišče je sicer zapisalo, da naj bi iz priloge k pogodbi o odstopu izhajalo, da je tožeča stranka prevzemniku odstopila tudi terjatev, ki jo vtožuje v tej pravdi, vendar pa se prvo sodišče ni opredelilo do ugovorov toženca. Navedbe o odstopu predmetne terjatve so nesklepčne. V primeru, da bi prvo sodišče štelo, da je do odsvojitve terjatve prišlo, bi moralo tožbeni zahtevek, kakršnemu je ugodilo, zavrniti. O spremembi tožbe sodišče ni odločilo. Izrek in obrazložitev sodbe sta v očitnem nasprotju. Za primer ponovnega odločanja pritožnika opozarjata, da iz seznama terjatev ni mogoče razbrati, na katere terjatve se nanaša. Zoper toženo stranko se postopek In 29/2013 ali I P 12981/2013 ni nikdar vodil. Navedbam o odtujitvi predmetne terjatve ni mogoče slediti. Do nastopa prekluzije tožeča stranka ni uspela izkazati odsvojitve terjatve. Del sodne prakse se nagiba k stališču, da se lahko pravno nasledstvo v primeru odtujitve terjatve izkazuje z javno ali po zakonu overjeno listino, katere pa tožeča stranka ni zatrjevala. Tožena stranka je substancirano ugovarjala višini terjatve, saj je dala napraviti obračun svojemu računovodstvu. Predlagala je tudi zaslišanje računovodje in postavitev izvedenca finančne stroke. Sodišče je zavrnilo te dokazne predloge brez obrazložitve, s tem pa je toženi stranki odreklo pravico do sodnega varstva.

3. Tožeča stranka ni odgovorila na vročeni pritožbi.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Pritožnika sta navedla, da izpodbijata sodbo v celoti, razen v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen (III. točka izreka). Glede na vsebino pritožb pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnika ne izpodbijata niti odločitve o razveljavitvi sklepa o izvršbi v I. točki izreka izpodbijane odločbe (za to tudi ne bi imela pravnega interesa).

6. Pritožnika sicer izpodbijata tudi odločitev v IV. točki izreka izpodbijane odločbe (ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke in zavrnitev pobotnega ugovora), pri čemer pa v pritožbi ne navajata nobenih pritožbenih razlogov zoper to odločitev prvega sodišča. Gre za neobrazloženo (golo) pritožbo, ki terja zgolj uraden preizkus tega dela sodbe s strani pritožbenega sodišča (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta je pokazal, da prvo sodišče v tem delu ni storilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka in da je pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo v IV. točki izreka (353. člen ZPP).

7. Srž pritožbenih navedb se nanaša na vprašanje odtujitve vtoževane terjatve med pravdo ter s tem povezane spremembe tožbe oziroma prilagoditve tožbenega zahtevka. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka med pravdo odstopila vtoževano terjatev prevzemniku B., d.o.o., Ljubljana. Pritožbeno sodišče soglaša s to ugotovitvijo, saj to izhaja iz skupne vloge tožeče stranke in prevzemnika z dne 6. 11. 2015 (list. št. 202) s prilogo A 77 (pogodba o odstopu terjatev s seznamom terjatev kot prilogo - v prilogi je pod št. 1209 očitna pisna napaka glede opravilne številke te pravde ter naziva pravdnega sodišča; navedena je tudi In zadeva Okrajnega sodišča v Radovljici, pri katerem je, sodeč po podatkih spisa, v teku postopek zoper glavnega dolžnika). Veljavnost odstopa terjatve ni odvisna od obveščenosti dolžnika o odstopu (prvi odstavek 419. člena OZ). Prenosa terjatve ni potrebno dokazovati z javno ali po zakonu overjeno listino.

8. Tožeča stranka je v vlogi z dne 6. 11. 2015 prilagodila tožbeni zahtevek tako, da je toženec dolžan izpolniti vtoževano terjatev prevzemniku terjatve. Predlagala je tudi, da bi prevzemnik vstopil v pravdo namesto nje kot nov tožnik, s čimer se toženec sicer ni strinjal. Ne glede na to pa se toženec objektivni spremembi tožbe (navedeni prilagoditvi tožbenega zahtevka), da je toženec dolžan plačati vtoževano terjatev prevzemniku, ne more upirati, saj njegovo soglasje za to spremembo ni potrebno (186. člen ZPP, glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Ljubljana, 2006, str. 235).

9. Prvo sodišče je odločilo o zahtevku, ki ga tožeča stranka ni več uveljavljala, kar pomeni, da je odločilo mimo tožbenega zahtevka, kar smiselno tudi uveljavljata pritožnika. Prvo sodišče bi torej moralo odločiti o spremembi tožbenega zahtevka in dovoliti objektivno spremembo tožbo (toženčeva privolitev ni bila potrebna), zato je njegovo drugačno stališče (20. točka obrazložitve) napačno. Ob tem prvo sodišče o dovolitvi spremembe tožbe ni odločilo, čeprav bi glede na toženčevo nasprotovanje objektivni spremembi tožbe to moralo storiti. Že te kršitve so narekovale razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Poleg tega prvo sodišče tudi ni odločilo o predlogu prevzemnika, da vstopi v pravdo kot stranski intervenient na strani tožeče stranke, čeprav bi o tem predlogu moralo odločati, saj je toženec nasprotoval tudi stranski intervenciji prevzemnika (200. člen ZPP).

10. Prvo sodišče ni obravnavalo ugovorov glede višine tožbenega zahtevka, ki jih je toženec podal v pripravljalnih vlogah z dne 16. 10. 2014 in 24. 10. 2014. Toženec se je skliceval na svoj obračun dolga, s tem v zvezi pa je predlagal tudi sodnega izvedenca finančne stroke. Ob tem je predlagal, da naj stranski intervenient na njegovi strani predloži sodišču dokumentacijo o plačevanju pogodbenih obveznosti do tožeče stranke (na poziv prvega sodišča je stranski intervenient na toženčevi strani to tudi storil). Tožeča stranka je prerekala te ugovore tožene stranke, pri čemer je "soglašala" s predlogom toženca za postavitev sodnega izvedenca, ker da bo zatrjevane nepravilnosti izračuna višine dolga lahko toženec dokazoval le na ta način. Ker prvo sodišče ni obravnavalo teh ugovorov toženca, je s tem kršilo njegovo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), kar je prav tako narekovalo razveljavitev sodbe v II. točki izreka sodbe in v stroškovnem delu ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje (354. člen ZPP).

11. V novem sojenju bo prvo sodišče moralo odpraviti navedene kršitve. Napotki prvemu sodišču so razvidni iz dosedanje obrazložitve.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).