Jedro

Pritožbenega postopka, ki je določen le s Pravilnikom, ni mogoče obravnavati kot redno pravno sredstvo pritožbe v smislu določb ZUP, temveč le kot predpisani način zagotavljanja pravice stranke do izjave v postopku. Izpodbijana sklepa tako predstavljata odločitev, sprejeto v enostopenjskem postopku, v katerem se na zahtevo stranke (pritožbo) utemeljenost odločitve (sklepa) še naknadno preveri.

V konkretnem primeru je pravilnost odločitve odvisna tudi od pravilnosti vrednotenja projektov, ki so bili ovrednoteni z višjim številom točk. S tem, ko tožeča stranka ugovarja pravilnosti vrednotenja teh projektov, torej ne uveljavlja ugovorov, ki se na izpodbijani akt ne nanašajo, kot zmotno meni tožena stranka. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nepravilnosti vlog drugih prijaviteljev in na točkovanje njihovih vlog, so konkretne in bi se zato pritožbena komisija in ministrstvo v pritožbenem postopku o njihovi (ne)utemeljenosti morala vsebinsko izjaviti. Izpodbijana odločitev je v tem delu bistveno pomanjkljivo obrazložena.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za šolstvo in šport št. 54451-9/2008-25 z dne 12. 11. 2008 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Minister za šolstvo in šport je z izpodbijanim sklepom zavrnil vlogo tožeče stranke za sofinanciranje operacije ... Iz obrazložitve sledi, da se je tožeča stranka pravočasno in s popolno vlogo prijavila na javni razpis, ki ga je Ministrstvo za šolstvo in šport objavilo na podlagi Pravilnika za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 50/07, v nadaljevanju Pravilnik) za izbor operacij za sofinanciranje investicij v športno-rekreacijsko infrastrukturo - II, ki se sofinancira iz Evropskega sklada za regionalni razvoj v okviru Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 do 2013, razvojne prioritete Povezovanje naravnih in kulturnih potencialov, prednostne usmeritve Športno-rekreacijska infrastruktura (Uradni list RS, št. 86/08 – v nadaljevanju javni razpis). Strokovna komisija je vlogo pregledala in jo ocenila z 68 točkami, kar jo uvršča na 16. mesto. V merilih za izbor vlog (4. točka javnega razpisa) je v 3. odstavku določeno, da v kolikor se bo po končanem ocenjevanju izkazalo, da skupna vrednost pričakovanega sofinanciranja projektov, ki so dosegli v javnem razpisu določen prag števila točk, presega višino razpisanih sredstev, bodo sredstva razdeljena glede na višino doseženih točk, prednost pri dodelitvi pa bodo imeli projekti z višjim številom točk. Ker višina razpisanih sredstev po 1. odstavku 5. točke razpisa (20.000.000 EUR) ne zadostuje za sofinanciranje vseh na javni razpis prispelih vlog, ki so dosegle prag števila točk po 2. odstavku 4. točke javnega razpisa, vloga tožeče stranke, ki je uvrščena na 16. mesto, do sofinanciranja ni upravičena.

Pritožba tožeče stranke je bila s sklepom Ministrstva za šolstvo in šport št. 54451-9/2008-166 z dne 30. 1. 2009 kot neutemeljena zavrnjena. V pritožbenem postopku je (pritožbena) komisija vlogo ponovno pregledala in ugotovila, da je bila pri dveh postavkah meril premalo ovrednotena, in sicer za 1 točko pri merilu I.2.b - Merljivost pričakovanih rezultatov in za 1 točko pri merilu I.3.c - Bodoči upravljavec. V ostalih spornih postavkah je pritožbena komisija prvotno vrednotenje obrazloženo potrdila kot pravilno. Navedeno pomeni, da je projekt z 2 dodatnima točkama skupno ocenjen z 70 točkami, kar pa ne vpliva na njegovo upravičenost do sofinanciranja. Pritožba se zato kot neutemeljena zavrne. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na vloge ostalih prijaviteljev na razpis, pa ministrstvo ugotavlja, da je skladno z 247. in 258. členom ZUP tožeča stranka upravičena uveljavljati le ugovore, ki se nanašajo na izrek izpodbijanega sklepa.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1), razen iz razloga ničnosti. Z odločitvijo se ne strinja in vztraja pri ugovoru napačnega ovrednotenja vloge, ki ga je uveljavljala že v pritožbi. Ugovori, ki jih je uveljavljala v pritožbi, kot so sestava razpisne komisije, nejasni in nedefinirani kriteriji za ocenjevanje vlog, kršitve Poslovnika št. 54451-9/2008 o delu komisije, pomanjkljivost drugih vlog, kršitve določb postopka in določb materialnih predpisov, v pritožbenem postopku neobrazloženo niso bili upoštevani. Odločitev pritožbenega organa je neskladna z 247. členom ZUP, ki določa meje preizkusa izpodbijanega akta. Poleg tega pa pritožbeni organ s svojim sklepom kršitev ne odpravi, niti se do njih ne opredeli in s tem krši temeljna načela upravnega postopka, in sicer načelo zakonitosti in načelo materialne resnice. Tožeča stranka je z vpogledom v razpisno dokumentacijo in v prijave posameznih prijaviteljev ugotovila nepravilnosti pri hranjenju dokumentacije in opazila mnoge druge nepravilnosti pri pregledu prijav. Z vpogledom tožnica ni mogla ugotoviti, ali so vloge in dopolnitve k toženi stranki prispele v predpisanem roku. Komisija ni bila sestavljena v skladu s 1. odstavkom 2. člena Poslovnika o delu komisije. Tožnica dvomi tudi v strokovnost članov komisije, ker ti prijav niso ocenjevali v skladu s 16. in 17. členom Poslovnika in tudi ne v skladu z 8. točko – Način ocenjevanja vlog, II. dela – Podatki o razpisu, razpisne dokumentacije. Iz ocenjevalnih listov, v katere ji je bil omogočen vpogled, je razvidno, da vsake prispele popolne vloge nista ocenjevala ločeno dva neodvisna ocenjevalca, člana komisije, ki ju imenuje predsednik komisije, saj so ocenjevalni listi podpisani samo s strani enega ocenjevalca. Pri vpogledu v prijave je ugotovila neskladnost navedb g. A.A. o tem, katere vloge je ocenjeval, s prejetimi ocenjevalnimi listi, kar poraja sum, da obstajajo še drugi ocenjevalni listi. Ugotovila je tudi nepravilnosti pri ocenjevanju. Merila pred ocenjevanjem niso bila definirana. Bila so sicer ponderirana, vendar pa niso bili definirani kriteriji in zato tožnici ni jasno, zakaj je eden od prijaviteljev pri posameznem merilu dobil več točk kot drugi. Takšna nedorečenost pa je očiten dokaz, da je šlo pri izboru za neenakopravno obravnavanje prijav. Eno od zahtevanih meril je bil namreč tudi prispevek zasebnega sektorja pri izvajanju projektov ob upoštevanju načela nujnosti (9. točka II. dela razpisne dokumentacije), pri čemer so vsi prijavitelji navedli vključenost enega ali več zasebnih partnerjev, noben od izbranih prijaviteljev pa ni predložil dokazil o javno-zasebnem partnerstvu. Kljub temu je komisija vsem prijaviteljem priznala maksimalno število točk. Tožena stranka je pritožbo tožnice upoštevala le delno. Projekt je bil v pritožbenem postopku ocenjen z dvema dodatnima točkama. Kar se tiče drugih meril, ki jih je tožnica prerekala v pritožbi, tožena stranka ni obrazložila svojih ugotovitev, še manj definirala merila ocenjevanja, temveč je zgolj zapisala, da so postavke v tem delu ocenjene pravilno. Pri kriteriju izkušnje tožnice (razpisna dokumentacija I.2.d. - prijavitelj ima izkušnje z izvedbo projektov iz evropskih strukturnih skladov na področju športa ali turizma) ji tožena stranka neutemeljeno ni priznala 5 točk, čeprav je iz priloge „reference g. B.B.“, ki je član projektne skupine tožnice, razvidno, da je vodil projekt z zahtevanega področja, iz razpisne dokumentacije pa tudi ni razvidno, da mora pogoj izpolnjevati prijavitelj sam. Tudi če bi bilo to zahtevano, bi bil tak pogoj diskriminatoren. Ne glede na to pa tožeča stranka navedeni pogoj izpolnjuje tudi sama, saj je izvedla že veliko projektov iz evropskih strukturnih oziroma kohezijskega sklada. Nepravilna in neskladna z mnenjem Plavalne zveze Slovenije je tudi ocena, da gre za projekt lokalnega pomena (razpisna dokumentacija II. 2.a). Pri tem kriteriju ji neutemeljeno niso bile priznane 4 točke. V „procesogramu“, priloženem prijavi, so jasno določene kritične točke in način reševanja problemov, zato tožnica meni, da ji tožena stranka neutemeljeno ni priznala vseh 4 točk tudi pri kriteriju način dela projektne skupine (razpisna dokumentacija III. 3.c). Po navedenem bi projekt moral biti ocenjen z 80 točkami, kar bi vlogo tožeče stranke uvrstilo med prejemnike sredstev. Pri vpogledu v prijave ostalih prijaviteljev je tožnica pri 11 od 13 prijav ugotovila, da so pripravljalci dokumentacije (zaradi nejasnih navodil) upoštevali oznako ob letu začetka investicije (tabeli 9a in 9b). Napačno vnesen podatek spremeni strukturo sedanje stopnje in s tem ekonomsko in interno stopnjo donosnosti, neto sedanjo vrednost, dobo vračanja v investicijski dobi in relativno neto sedanjo vrednost. Tožnica je toženko na nejasna navodila opozorila že ob oddaji dopolnil in v svoji pritožbi, zato bi morali strokovno usposobljeni ocenjevalci od ostalih prijaviteljev zahtevati ustrezne dopolnitve. To poraja dvom v strokovno usposobljenost ocenjevalcev z ekonomskimi in pravnimi znanji. Pri vpogledu dokumentacije je tožnica ugotovila tudi, da ocenjevalci niso pravilno preverili resničnosti podatkov, saj so kar pri 6 projektih ocenili, da se bodo investicijska sredstva povrnila v zadnjem letu ekonomske dobe in istočasno, da dosegajo IRR med 10-15% nad diskontno stopnjo. Primerjava IRR s kriterijem neto sedanje vrednosti pokaže, da bi vsi tisti, ki imajo donose, s katerimi lahko dosežejo tako visok IRR, imeli takšen profit, da jim nesofinanciranje 30% deleža ne more prikazati negativne neto sedanje vrednosti, kar je bil pogoj za sofinanciranje. Ocenjevalci so kljub navedenemu dejstvu vsem prijaviteljem, v nasprotju s postavljenim merilom in ekonomsko logiko, dodelili enako oceno. Ta argument tožeče stranke tudi v pritožbenem postopku ni bil upoštevan. Ocenjevalci tudi niso upoštevali Strategije Slovenskega turizma 2007-2011, saj bi drugače ne mogli oceniti vseh prijav enako z maksimalnim številom točk. Takšnemu načinu ocenjevanja tožeča stranka odločno nasprotuje, saj ima pravico biti seznanjena s postopkom in načinom ocenjevanja, kot tudi pravico do izjave in navajanja nasprotnih dejstev in dokazov, kar ji v postopku ni bilo omogočeno. Njene navedbe o pomanjkljivosti vlog ostalih prijaviteljev pa pri odločanju niso bile upoštevane. Tožeča stranka zato vztraja, da je bila njena vloga ocenjena prenizko ter da ni bila ocenjena na podlagi objektivnih kriterijev, vsaj glede na vloge drugih prijaviteljev, ki so oddali manj popolne vloge in prejeli višje število točk. Ker kriteriji ocenjevanja niso točno določeni, rezultati ocenjevanja ne morejo odražati pravilnega dejanskega stanja, temveč le neko subjektivno oceno, ki je po mnenju tožeče stranke, glede na gornje navedbe, diskriminatorna. Na tej podlagi sodišču predlaga, da tožbi ugodi, sklep o zavrnitvi pritožbe z dne 30. 1. 2009 in sklep z dne 12. 11. 2008 o zavrnitvi vloge tožeče stranke za sofinanciranje operacije ... odpravi in vrne zadevo v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Meni, da je bil postopek javnega razpisa izpeljan zakonito in da zatrjevane kršitve niso podane. V pritožbenem postopku je ministrstvo preverilo pritožbene navedbe, ki zadevajo odločitev, da se vloga zavrne, in ki se nanašajo na ocenjevanje vloge tožeče stranke. Na pritožbene navedbe v tem delu je komisija za pritožbe jasno in po posameznih postavkah obrazložila vsako posamezno merilo, ki je bilo predmet pritožbe. Drugačne tožbene navedbe so neutemeljene. V zvezi s pripombo tožeče stranke o hranjenju dokumentacije na različnih mestih, tožena stranka meni, da to na končno odločitev glede ocenjevanja prispelih vlog ne vpliva in da tožeča stranka s tem ni bila oškodovana. Kot dokazilo o pravočasnosti vlog se po ustaljeni praksi hrani obvezni obrazec št. 10 razpisne dokumentacije, ki se nalepi na ovojnico in na katerega se odtisne datum prejema vloge v vložišču, pri čemer je relevanten izključno datum prejema v vložišču ministrstva in ne datum oddaje na pošto, kar je izrecno navedeno v objavi javnega razpisa pod 11. točko. Navedba, da se ne hranijo celotne ovojnice oziroma v praksi celotne kartonske embalaže, je zato nesmiselna. Razpisna komisija je bila imenovana s sklepom ministra z dne 18. 8. 2008 in je delovala skladno s Poslovnikom, ki odločanje komisije omogoča tudi v primeru odsotnosti posameznega člana. Tožeča stranka kot prijavitelj tudi ne more oporekati strokovnosti imenovane komisije, ki jo na podlagi 218. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna imenuje minister in je v njegovi pristojnosti in ne v pristojnosti prijaviteljev, ki na razpisu niso uspeli, da oceni strokovnost posameznih članov komisije. Strokovnosti komisije od vseh prijaviteljev oporeka le tožeča stranka, katere vloga je bila zavrnjena. Ocenjevanje vlog je potekalo skladno s 16. in 17. členom Poslovnika strokovne komisije, saj sta vse vloge ocenjevala ločeno dva ocenjevalca. Navedbe tožeče stranke pa se nanašajo na ocenjevalne liste, katere je soglasno sprejela celotna komisija in so podpisani s strani ocenjevalca, katerega točkovanje je komisija na svoji seji sprejela kot dokončno in merodajno odločitev strokovne komisije. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na število dodeljenih točk, pa tožena stranka meni, da je komisija za pritožbe korektno in natančno pregledala in utemeljila točkovanje po spornih postavkah. Ministrstvo je na obeh stopnjah ugotovilo, da vloga tožeča stranke ni dosegla zadostnega števila točk za sofinanciranje. Kriteriji ocenjevanja so jasno določeni in sama merila tako ne morejo biti predmet pritožbe, s čemer je bila tožeča stranka seznanjena ob objavi javnega razpisa, saj je bilo v javnem razpisu v točki 13. - Obveščanje o izboru jasno navedeno, da predmet pritožbe ne morejo biti postavljena merila za ocenjevanje vlog.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za postopek dodeljevanja sredstev po Uredbi o izvajanju postopkov pri uporabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007-2013 (Uradni list RS, št. 41/07, v nadaljevanju Uredba), ki se uporablja na podlagi 4. odstavka 44. člena Zakona o izvrševanju proračunov za leti 2008 in 2009 (Uradni list RS, št. 114/07). Skladno z 11. členom Uredbe se za javni razpis uporabljajo določbe predpisa, ki ureja postopke izbora projektov za uvrstitev v NRP, kolikor ta uredba ne določa drugače. To, kot v odgovoru na tožbo pojasni že tožena stranka, pomeni, da se za javni razpis, kolikor Uredba ne določa drugače, uporabljajo določbe 12. poglavja Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 50/07, v nadaljevanju Pravilnik), vključno z 231. členom, ki ureja pritožbeni postopek. Po 2. odstavku 230. člena ZUP, ki se, ker gre za javnopravno stvar, skladno s 4. členom ZUP uporablja tudi v tem postopku, je zoper odločbo, ki jo na prvi stopnji izda ministrstvo, pritožba dovoljena samo takrat, kadar je to z zakonom določeno. ZJF, ki je podlaga za izdajo navedenega Pravilnika, pritožbe zoper odločitev ministrstva ne predvideva. Pritožbenega postopka, ki je določen le s Pravilnikom, zato ni mogoče obravnavati kot redno pravno sredstvo pritožbe v smislu določb ZUP, temveč le kot predpisani način zagotavljanja pravice stranke do izjave v postopku. Izpodbijana sklepa po navedenem, ob upoštevanju zakonske ureditve, lahko predstavljata le odločitev, sprejeto v enostopenjskem postopku, v katerem se na zahtevo stranke (pritožbo) utemeljenost odločitve (sklepa) še naknadno preveri.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila vloga tožeče stranka popolna in da je izpolnjevala vse pogoje iz razpisne dokumentacije. Spora tudi ni, da je vloga dosegla v javnem razpisu določen prag števila točk. Sporna ostaja uvrstitev projekta tožeče stranke na (iz sofinanciranja izločeno) 16. mesto med prijavljenimi projekti. Ker imajo skladno z javnim razpisom prednost pri dodelitvi sredstev projekti z višjim številom točk, tožeča stranka tudi v upravnem sporu uvrstitev izpodbija tako z ugovori, ki se nanašajo na število točk, s katerimi je bila po posameznih merilih ovrednotena njena vloga, kot tudi z ugovori, ki se nanašajo na pravočasnost in popolnost vlog drugih prijaviteljev, z ugovori, ki se nanašajo na ovrednotenje njihovih projektov in z ugovorom neenakega obravnavanja.

Slednjih po presoji sodišča, ob upoštevanju 3. odstavka 4. točke javnega razpisa, ni mogoče zavrniti kot nerelevantnih, kot to v sklepu o pritožbi stori tožena stranka. Z izpodbijanim sklepom se namreč vloga za sofinanciranje zavrne z utemeljitvijo njene uvrstitve na 16. mesto, ki ga sicer izrecno utemelji le s številom točk, s katerim je ovrednotena vloga tožeče stranke. In čeprav v obrazložitvi izpodbijanega sklepa to izrecno ni navedeno, je mesto, na katerega se vloga uvrsti, po naravi stvari odvisno tudi od vrednotenja projektov drugih prijaviteljev. Pravilnost v tem upravnem sporu izpodbijane odločitve je po navedenem odvisna tudi od pravilnosti vrednotenja projektov, ki so bili ovrednoteni z višjim številom točk. S tem, ko tožeča stranka ugovarja pravilnosti vrednotenja teh projektov, torej ne uveljavlja ugovorov, ki se na akt, ki je predmet spora, ne nanašajo, kot zmotno meni tožena stranka. Sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nepravilnosti vlog drugih prijaviteljev in na točkovanje njihovih vlog, konkretne in bi se zato pritožbena komisija in ministrstvo v pritožbenem postopku o njihovi (ne)utemeljenosti morala vsebinsko izjaviti. Zato je pritrditi tožeči stranki, da je izpodbijana odločitev v tem delu bistveno pomanjkljivo obrazložena. Sklep pa, kot utemeljeno ugovarja tožeča stranka, tudi nima razlogov, zaradi katerih so (kot izhaja iz izreka sklepa) kot neutemeljeni zavrnjeni tudi (pritožbeni) očitki, ki se nanašajo na vodenje postopka. Razlogi izpodbijanega sklepa so po navedenem pomanjkljivi in sodišče na njihovi podlagi pravilnosti odločitve ne more preizkusiti.

Ker je tožena stranka sodišču predložila le del upravnih spisov, ki se nanašajo na tožečo stranko, sodišče tudi ni moglo preizkusiti utemeljenosti ugovorov, ki se nanašajo na kršitve procesne narave in o katerih se tožena stranka izjavi v odgovoru na tožbo.

Očitek nezadostne obrazložitve sklepa v delu, ki se nanaša na preveritev pravilnosti vrednotenja vloge tožeče stranke po posameznih izpodbijanih postavkah, pa po presoji sodišča ni utemeljen. V čem naj bi bila obrazložitev v tem delu nepopolna, tožeča stranka konkretno ne pove. Ugovora neenakega obravnavanja prijaviteljev pa sodišče, iz že navedenih razlogov, ni moglo preizkusiti.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

V zadevi je odločilo na nejavni seji na podlagi prve alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1.