Jedro

Če je v času odločanja o ugovoru že potekel rok za poravnavo terjatve, dolžnik ne more uspešno uveljavljati ugovora nedospelosti terjatve.

Izrek

Pritožba dolžnika se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika I.I. zoper sklep o dovolitvi izvršbe.

Zoper ta sklep se dolžnik pritožuje iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjuje, da terjatev še ni zapadla, da upnica ni izkazala, da bi denar iz naslova kredita izplačala kreditojemalcu M.F. za nakup traktorja na podlagi računa in ne predračuna. Predračun ni ustrezna dokumentacija. Očitno je šlo pri izplačilu kredita za prevaro v škodo dolžnika v tej zadevi. Banka, to je upnica, je v nasprotju s kreditno pogodbo denar plačala nekomu tretjemu. Sodišče ne bi smelo dopustiti zlorabe inštituta zastave v škodo zastavitelja.

Šele če bi bil kredit namensko porabljen po porabniku kredita, kot je bilo določeno v pogodbi, bi banka lahko uveljavljala plačilo v izvršbi od zastavnika. V konkretnem primeru pa je očitno, da sta upnica in kreditojemalec ravnala z namenom škodovati dolžniku. Banka je kredit plačala nekomu tretjemu in to na podlagi predračuna, pri čemer je bilo že vnaprej jasno med banko in dolžnikom, da dolžnik kredita ne bo vračal in da kredit ne bo porabljen za nakup traktorja.

Kreditna pogodba je po mnenju dolžnika zato nična in bi sodišče moralo dolžnika napotiti na pravdo, da dokaže nedopustnost predmetne izvršbe. Predlaga razveljavitev sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe, da sta banka in kreditojemalec ravnala pri sklenitvi kreditne pogodbe z očitnim namenom oškodovati zastavitelja, so v taki meri neresne, da z njimi nima smisla polemizirati.

Izvršilni naslov zoper dolžnika predstavlja sporazum strank o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini, ki ima moč sodne poravnave (člen 251.c Zakona o izvršilnem postopku - ZIP), ki je veljaven, saj je pri tem zapisu sodeloval tudi dolžnik in ga zato veže. Neutemeljene so navedbe, da upnica kredita ni izplačala, saj dolžnik to trditev izvaja iz dejstva, da je banka nakazala odobreni kredit na podlagi predračuna. Takšno poslovanje pa je splošno uveljavljeno v poslovnem svetu. Trgovina je izdala predračun za traktor na kreditojemalčevo ime. Predračun je bil plačljiv do 15.5.1994, virmansko plačilo je sledilo 12.5.1994. Upnica je torej dokumentacijo o obstoju svoje terjatve v celoti izkazala. Trditve, da bi moralo sodišče napotiti dolžnika na pravdo, v kateri bi zaradi zgoraj navedenih okoliščin dokazoval nedopustnost izvršbe, so zato brez podlage. Sporna bi bila v konkretni zadevi lahko kvečjemu dospelost, na katero je dolžnik opozarjal v ugovoru. Sodišče prve stopnje pa je njegov ugovor v tem delu zavrnilo, ker je prišlo do zaključka, da je terjatev v celoti zapadla. Pri tem se sklicuje na kreditno pogodbo, po kateri je zapadel v plačilo celoten dolg, čim kreditojemalec ni obrokov kredita odplačeval. Po mnenju pritožbenega sodišča sicer to stališče ne vzdrži, saj kreditna pogodba nima moč sodne poravnave in če določbe kreditne pogodbe v tem delu niso bile povzete v zapisnik o sporazumu strank glede obstoja terjatve in časa njene dospelosti, še niso pridobile moč sodne poravnave. Ker pa je iz podatkov spisa razvidno, da je potekel že tudi triletni rok vračila, s katerim je bil dolžnik iz konkretne zadeve ob podpisu pogodbe o zastavi nepremičnine in zatem sporazuma na sodišču seznanjen, je tudi na podlagi sporazum strank o zastavni pravici na nepremičnini rok dospelosti terjatve že potekel. Iz sporazuma o ugotovitvi obstoja terjatve je razvidno, da je bil podpisan 12.5.1994, triletni rok vračila posojila je zato potekel 13.5.1997, sodišče prve stopnje pa je s sklepom o ugovoru, ki ga je izdalo 6.5.1998, odločilo, da ta ugovorni razlog ni utemeljen. V času tega odločanja je rok za poravnavo terjatve že potekel (člen 326 ZPP), zato tudi prritožbene navedbe, v katerih dolžnik ponovno izpostavlja zapadlost terjatve, niso utemeljene. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče v celoti neutemeljeno pritožbo dolžnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 380. člena ZPP v zvezi s členom 14 ZIP).