Jedro

Ureditev po 17. členu Evropske konvencije o izročitvi glede na ureditev po 2. odstavku 533. člena ZKP je treba presojati ob uporabi določila 8. člena Ustave, ki daje ratificirani in objavljeni mednarodni pogodbi višjo hierarhično moč od zakona. Poleg tega ZKP posebej določa, da se, če ni v mednarodni pogodbi določeno drugače, zahteva in opravlja izročitev obdolžencev in obsojencev po določbah tega zakona (1. odstavka 521. člena ZKP). Minister ima pri uporabi kriterijev iz 17. člena Evropske konvencije o izročitvi določeno polje proste presoje. Gre tudi za politično odločitev, v katero se sodišče ne spušča, razen če odločitev tožene stranke ne bi bila očitno napačna ali nerazumna glede na podatke v spisu. Tožnik je imel učinkovito pravno sredstvo zoper sodno ugotovitev pogojev za izročitev po ZKP in Ustavi s tem, ko je izkoristil možnost pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v A. z dne 4. 4. 2006, ki je na prvi stopnji sojenja ugotovilo obstoj potrebnih pogojev po ZKP in Evropski konvenciji o izročitvi. Po ZKP in določilu 25. člena Ustave tožnik nima pravice do sodnega varstva tudi zoper drugostopenjsko sodno odločitev v postopku izročitve. To pa ne pomeni, da nima sodnega varstva glede celovite presoje zakonitosti uporabe tistih zakonskih določb, ki jih je v izpodbijani odločbi uporabila oziroma jih je morala uporabiti tožena stranka. Med temi določbami pa ni določila 523. člena ZKP, ker se ta določba nanaša na uvedbo postopka za izročitev, katerega namen je sodno ugotoviti obstoj zakonskih pogojev za izročitev po ZKP in Evropski konvenciji o izročitvi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je na podlagi prvega odstavka 18. člena Evropske konvencije o izročitvi (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 22/94) v zvezi s prvim odstavkom 530. člena Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 8/2006 - uradno prečiščeno besedilo), na prošnjo Švicarske konfederacije in Republike Albanije, odločila, da se dovoli se izročitev tožnika, ki je v priporu v Republiki Sloveniji, Švicarski konfederaciji zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja ropa po 140. členu Kazenskega zakonika Švicarske konfederacije (I. točka izreka). Tožena stranka je v izreku tudi odločila: da se izročitev tožnika dovoli pod pogojem iz 14. člena Evropske konvencije o izročitvi v zvezi s 531. členom Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije, pri čemer gre za pogoja iz 3. in 4. točke 1. odstavka 531. člena ZKP (II. točka izreka); da se dovoljena izročitev odloži, dokler ne prestane kazni, ki mu je izročena v Republiki Sloveniji s sodbo Okrajnega sodišča v K., opr. št. K ... z dne 31. 1. 2006 (III. točka izreka); da se na podlagi 15. člena Evropske konvencije tožnik lahko izroči Republiki Albaniji zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivih dejanj ropa in neupravičene posesti vojaškega orožja po 136., 28., 333.a in 278. členu Kazenskega zakona Republike Albanije, po končanem kazenskem postopku in morebitni prestani kazni v Švicarski konfederaciji zaradi v prvi točki izreka navedenih kaznivih dejanj.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je Švicarska konfederacija dne 15. 2. 2006 z noto Veleposlaništva Švicarske konfederacije zaprosila Slovenijo za predmetno izročitev in v skladu z določilom 13. člena Evropske konvencije o izročitvi posredovala tudi dodatno dokumentacijo. Republika Albanija pa je zaprosila za predmetno izročitev z noto Veleposlaništva Republike Albanije z dne 21. 2. 2006. Okrožno sodišče v A. je s sklepom, opr. št. Ks ... (Kpd ...) z dne 4. 4. 2006, ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev J. J. tako Švicarski konfederaciji kot tudi Republiki Albaniji. Višje sodišče v D. je s sklepom, opr. št. II Kp ... z dne 11. 4. 2006, potrdilo sklep Okrožnega sodišča v A. Ker tožnik v Republiki Sloveniji ne uživa pravice pribežališča in ker nobeno kaznivo dejanje, za katero se zahteva izročitev, nima znakov političnega ali vojaškega kaznivega dejanja, je tožena stranka na podlagi 15. člena Evropske konvencije o izročitvi ugodila prošnji Švicarske konfederacije ter dovolila izročitev tožnika Švicarski konfederaciji in je tudi dala soglasje, da se tožnika po končanem kazenskem postopku in po morebitni prestani kazni v primeru obsodilne sodbe v Švicarski konfederaciji izroči Republiki Albaniji. Tožena stranka se sklicuje tudi na določilo 17. člena Evropske konvencije o izročitvi, ki v primeru konkurence zahtev za izročitev več držav pri odločitvi določa presojo vseh okoliščin, še zlasti pa relativne resnosti in kraja zagrešitve kaznivih dejanj, datumov prošenj in državljanstva zahtevane osebe v povezavi z možnostjo za kasnejšo izročitev drugi državi.

Tožnik v tožbi pravi, da izpodbijana odločba dovoljuje izročitev tožnika Švicarski konfederaciji, pri čemer je tožena stranka štela, da so podani pogoji za izročitev Švicarski konfederaciji glede na odločitev Višjega sodišča v D. opr. št. II .... Ta odločitev pa je po mnenju tožnika nezakonita, pri čemer tožnik ni imel možnosti takšen sklep izpodbijati. V nadaljevanju pa pravi, da ZKP in Evropska konvencija o izročitvi določata, da je potrebno prošnjo za izročitev, ki jo podaja država prosilka, posredovati po diplomatski poti, v kolikor se o drugačnem načinu obveščanja pogodbenici oziroma več pogodbenic dogovori v neposrednem dogovoru. Nobenega dogovora v zvezi z izročitvijo posameznikov, tako med Švicarsko konfederacijo, kakor tudi med Republiko Albanijo, ni bilo. Določilo 522. člena ZKP res navaja, kateri so pogoji za izročitev, vendar pa je v 523. členu tega predpisa določen postopek za izročitev obdolženega ali obsojenega ter način na kakšen mora država prosilka izročiti prošnjo. Prošnjo se v skladu z 2. odstavkom vroča po diplomatski poti, le-tej pa je potrebno priložiti v 3. členu navedena dokazila. Med ta dokazila je treba šteti tudi sredstva za ugotovitev istovetnosti obdolženca oziroma obsojenca, pri čemer je v 1. alineji 3. odstavka zapisano tudi, kaj se prilaga. Gre za natančen opis, fotografije, prstne odtise in podobne podatke o istovetnosti obdolženca. V predmetni zadevi pa je preiskovalni sodnik sam, ko je dne 3. 4. 2006 opravil zaslišanje osumljenca, pozival državo prosilko oziroma pristojno ministrstvo v Republiki Sloveniji na dopolnitev vloge in so bili dne 30. 3. 2006 po faksu poslani podatki, ki se nanašajo na istovetnost. Vendar pa pri tem ni šlo za dopolnitev vloge na način, kot to predpisujeta mednarodna pogodba in ZKP, pač pa je šlo za sodelovanje drugih organov in sicer Interpol-a, ki so si medsebojno posredovali podatke. Stališče tožnika je, da je potrebno v danem postopku striktno spoštovati mednarodna določila in ni mogoče, da bi se postopek vodil na način, kot je bil v danem primeru primer za izročitev Konfederaciji Švici. Če bi namreč ne bilo dogovorjeno, na kakšen način se izročajo zahteve in predlagane listine, potem je potrebno povedati, da je možno, da nastopi med državami situacija, ko se dogovori in vsa sklepanja dosežejo na povsem drugih nivojih, ki ne dosegajo pravnega standarda, ki je nenazadnje dogovorjen v mednarodnih pogodbah. Zato zahteva za izročitev Švicarski konfederaciji ni popolna. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je Višje sodišče v D. s sklepom z dne 11. 4. 2006 zavrnilo stališče obrambe, da bi bilo potrebno prošnjo za izročitev zavrniti, ker podatki za ugotovitev istovetnosti tujca sodišču niso bili predloženi po diplomatski poti. Tožena stranka povzema argumentacijo Višjega sodišča v D., da zgolj tehnična izvedba predložitve podatkov s strani Interpol-a ne predstavlja kršitve mednarodnih pogodb niti določb ZKP, zaradi katerih bi bilo mogoče zahtevo za izročitev zavrniti. Tožena stranka ugotavlja, da je sklep Okrožnega sodišča v A. postal pravnomočen dne 11. 4. 2006. Tožba ni utemeljena.

S tožbo tožnik izpodbija odločbo tožene stranke, vendar iz vsebine tožbe izhaja, da se pritožuje samo zoper tisti del odločbe, ki se nanaša na izročitev Švicarski konfederaciji. Ker pa je izrek izpodbijane odločbe oblikovan tako, da tožena stranka primarno odloča o izročitvi tožnika Švicarski konfederaciji, poleg tega pa daje soglasje, da Švicarska konfederacija lahko tožnika po končanem kazenskem postopku in morebitni prestani kazni v Švicarski konfederaciji izroči Republiki Albaniji zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivih dejanj ropa in neupravičene posesti vojaškega orožja, je sodišče smiselno štelo, da tožnik izpodbija celotno odločbo tožene stranke. To izhaja tudi iz tožbenega zahtevka.

Iz mnenja preiskovalnega sodnika z dne 3. 4. 2006, ki je v spisu, izhaja, da je Švicarska konfederacija dne 15. 2. 2006 podala prošnjo za izročitev, ki je bila s prevodom dopolnjena dne 22. 3. 2006, identifikacijske podatke o tožniku, ki je državljan Srbije in Črne Gore, pa je država prosilka sodišču poslala po faksu dne 30. 3. 2006. Republika Albanija pa je zahtevo podala dne 17. 2. 2006, zahteva pa je bila po mnenju preiskovalnega sodnika popolna in prevod dostavljen dne 8. 3. 2006 (mnenje preiskovalnega sodnika izvenobravnavnemu senatu z dne 3. 4. 2006, opr. št. Kpd ...). Okrožno sodišče v A. je s sklepom z dne 4. 4. 2006, ki je v spisu, ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev tožnika Švicarski konfederaciji in Republiki Albaniji. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da je Švicarska konfederacija prva podala vlogo za izročitev in sicer dne 15. 2. 2006, vloga pa je postala popolna dne 22. 2. 2006, med tem ko je Republika Albanija popolno vlogo vložila dne 27. 2. 2006. V Švicarski konfederaciji naj bi bil tožnik utemeljeno osumljen kaznivih dejanj ropa, ki ga je storil dne 8. 3. 2005 in dne 6. 4. 2005 (140. člen kazenskega zakonika). V Republiki Albaniji pa naj bi dne 6. 8. 2005 storil kaznivo dejanje bančnega ropa v sostorilstvu in v organizirani hudodelski združbi ter kaznivo dejanje nezakonite posesti vojaškega orožja (136/II, 287/IV, 333a in 278/II Kazenskega zakona Republike Albanije). V obeh primerih je bila razpisana mednarodna tiralica (sklep Okrožnega sodišča v A. z dne 4. 4. 2006). V sklepu z dne 4. 4. 2006 prvostopenjsko sodišče še ugotavlja, da je tožnik dal soglasje za izročitev Republiki Albaniji, ni pa dal soglasja za izročitev Švicarski konfederaciji, ker o ropu v Švicarski konfederaciji ne ve nič. Okrožni državni tožilec je predlagal, da senat sprejme odločitev o izročitvi tisti državi, ki je prva podala popolno zahtevo za izročitev. Med tem ko je tožnik predlagal, da glede na to, da je bila prva popolna zahteva podana s strani Republike Albanije, poleg tega pa gre v primeru zahteve iz Albanije za več kaznivih dejanj, ki so hujše narave, kot to izhaja iz zahteve Švicarske konfederacije, da se ga izroči Albaniji.

Ti podatki so pravno relevantni zaradi tega, ker so del zakonskega dejanskega stanu, ki ga je morala uporabiti tožena stranka, ko je izdala izpodbijano odločbo. Ključno materialno-pravno vprašanje tega upravnega spora je namreč, ali je tožena stranka pravilno uporabila ZKP, ko je dala prednost Švicarski konfederaciji pred Republiko Albanijo. Glede tega vidika spora tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravi samo to, da je uporabila kriterije iz 17. člena Evropske konvencije o izročitvi in da je na tej podlagi odločila tako, kot izhaja iz izreka. Takšna obrazložitev se sicer ne ujema z zakonskim dejanskim stanom iz določila 2. odstavka 533. člena ZKP, ki je temeljna zakonska podlaga za odločitev o tem, kateri državi prosilki minister lahko dá prednost. Določilo tega člena pravi, če zahteva izročitev iste osebe več tujih držav zaradi raznih kaznivih dejanj, se da prednost prošnji tiste države, katere državljan je ta oseba; če ta država ne zahteva izročitve, prošnji države, na katere ozemlju je bilo storjeno najhujše kaznivo dejanje; če so dejanja enako huda, pa prošnji države, ki je prva zahtevala izročitev. Kriteriji so določeni taksativno in so postavljeni v hierarhični red. Vendar pa tožena stranka ni odločala po 2. odstavku 533. člena ZKP, ampak po 17. členu Evropske konvencije o izročitvi, ki to vprašanje drugače ureja. Po določilu 17. člena Evropske konvencije o izročitvi, če izročitev sočasno zahteva več kot ena država /.../, se zaprošena pogodbenica odloči ob upoštevanju vseh okoliščin in še zlasti relativne resnosti in kraja zagrešitve kaznivih dejanj, datumov prošenj, državljanstva zahtevane osebe in možnosti za kasnejšo izročitev drugi državi. Kriteriji so torej po mednarodni pogodbi določeni zgolj primeroma in niso v hierarhičnem redu, od uporabe kriterijev iz 533. člena ZKP ali 17. člena Evropske konvencije o izročitvi pa je glede na dejstva konkretnega primera odvisno, kateri državi bi tožena stranka lahko dala prednost. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka imela prav, ko je uporabila 17. člen Evropske konvencije o izročitvi, ne pa določila 2. odstavka 533. člena ZKP, ki bi sicer zahtevalo popolnejšo obrazložitev izpodbijane odločbe glede ključnih pravno relevantnih dejstev. Ureditev po 17. členu Evropske konvencije o izročitvi glede na ureditev po 2. odstavku 533. člena ZKP je namreč treba presojati ob uporabi določila 8. člena Ustave, ki daje ratificirani in objavljeni mednarodni pogodbi višjo hierarhično moč od zakona. Poleg tega pa ZKP posebej določa, če ni v mednarodni pogodbi določeno drugače, se zahteva in opravlja izročitev obdolžencev in obsojencev po določbah tega zakona (1. odstavka 521. člena ZKP). V določilu 17. člena Evropske konvencije o izročitvi je nedvomno ureditev v primeru dveh prošenj za izročitev postavljena drugače kot v 2. odstavku 533. člena ZKP. Da je ureditev po ZKP drugačna, kot po Evropski konvenciji o izročitvi pa izhaja tudi iz določila 4. točke 1. odstavka 531. člena ZKP, ki skupaj z besedilom 533. člena ZKP govorita za to, da ZKP sploh ne predvideva možnosti, da bi minister z odločbo dovolil izročitev osebe eni državi prosilki, hkrati pa bi dovolil tudi, da ta država kasneje izroči to isto osebo zaradi storjenih kaznivih dejanj tudi tretji državi. Ta možnost pa z razliko od ZKP nedvomno izhaja iz 15. člena in tudi 1. odstavka 14. člena Evropske konvencije o izročitvi. Zato je tožena stranka imela prav, ko je uporabila določilo 17. člena Evropske konvencije o izročitvi. Po presoji sodišča obrazložitev izpodbijane odločbe v konkretnem primeru tudi ni preskopa, četudi se tožena stranka zgolj sklicuje na pravno določilo. Kriteriji za presojo, kateri državi velja dati prednost, so namreč v določilu 17. člena Evropske konvencije o izročitvi postavljeni zgolj primeroma. Minister ima pri uporabi teh kriterijev določeno polje proste presoje. Gre tudi za politično odločitev, v katero se sodišče ne spušča, razen če odločitev tožene stranke ne bi bila očitno napačna ali nerazumna glede na podatke v spisu, kar pa v konkretnem primeru ni podano. Poleg tega je sodišče v tej presoji upoštevalo, da (politična) diskrecija ministra izhaja tudi iz določila 1. odstavka 530. člena ZKP, saj v primeru, ko pristojno sodišče predhodno ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za izročitev, minister dovoli izročitev, ali pa ne dovoli izročitve. In ker tudi tožeča stranka v tožbi ne ugovarja, da bi bila izpodbijana odločba premalo obrazložena, s tega vidika odločba ni nezakonita. Kar pa zadeva temeljni tožbeni argument, da tožnik ni imel možnosti izpodbijati nezakonite odločitve sodišča o obstoju pogojev za izročitev in da je minister napačno uporabil določilo 523. člena ZKP, sodišče ugotavlja, da je sta oba tožbena argumenta neutemeljena.

Tožnik je imel učinkovito pravno sredstvo zoper sodno ugotovitev pogojev za izročitev po ZKP in Ustavi RS (25. člen, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004) s tem, ko je izkoristil možnost pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v A. z dne 4. 4. 2006, ki je na prvi stopnji sojenja ugotovilo obstoj potrebnih pogojev po ZKP in Evropski konvenciji o izročitvi. Iz podatkov v spisu izhaja, da je že pred preiskovalnim sodnikom uveljavljal ugovor, da zahteva Švicarske konfederacije ni bila popolna, saj podatki o istovetnosti niso bili posredovani po diplomatski pošti, ampak po faksu.

Po ZKP in določilu 25. člena Ustave tožnik nima pravice do sodnega varstva tudi zoper drugostopenjsko sodno odločitev v postopku izročitve. Vendar pa to ne pomeni, da tožnik nima sodnega varstva glede celovite presoje zakonitosti uporabe tistih zakonskih določb, ki jih je v izpodbijani odločbi uporabila oziroma jih je morala uporabiti tožena stranka. Med temi določbami pa ni določila 523. člena ZKP, ker se ta določba nanaša na uvedbo postopka za izročitev, katerega namen je sodno ugotoviti obstoj zakonskih pogojev za izročitev po ZKP in Evropski konvenciji o izročitvi in se je v predmetni zadevi končal s sklepom Višjega sodišča v D. z dne 11. 4. 2006. Potem, ko pristojno sodišče ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za izročitev (528. člen ZKP), je v diskreciji ministra, ali bo izročitev z določbo dovolil, ali ne. Minister mora izdati negativno odločbo samo v primeru, če so izpolnjeni pogoji iz določila 2. odstavka 530. člena ZKP, ki pa v obravnavani zadevi niso izpolnjeni in temu tožnik v tožbi niti ne oporeka. Tožena stranka torej ne more v postopku odločanja o izročitvi kršiti določb, ki so v XXXIII. poglavju ZKP sistematizirane pred 530. členom ZKP, med te pa spada tudi določilo 523. člena ZKP.

Zavrnitev tožbe zajema tudi zavrnitev predloga za povrnitev stroškov postopka. Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 mora sodišče v upravnem sporu o zakonitosti izpodbijane odločbe pri odločanju o stroških skladno z določilom 1. odstavka 16. člena ZUS uporabiti določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004). Ker tožeča stranka v upravnem sporu ni uspela (154. člen ZPP), zavrnitev tožbe zajema tudi zavrnitev stroškovnega zahtevka.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, 50/97, 70/2000, odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006).