Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se zahtevek v zvezi s presojo odpoklica in razrešitve z mesta poslovodne osebe ne nanaša na delovnopravne predpise, saj sklep o odpoklicu tožnika z mesta poslovodje z dne 3. 5. 2022 nima narave delovnopravnega temveč korporacijskega akta, sprejetega na podlagi tretjega odstavka 515. člena ZGD-1 in bo torej za presojo njegove utemeljenosti potrebno uporabiti pravo gospodarskih družb. Posledično je sodišče pravilno odločilo, da o pravilnosti in zakonitosti odpoklica oziroma razrešitve direktorja ni pristojno odločati delovno sodišče. Zakonitost sklepa o odpoklicu ne predstavlja nujno predhodnega vprašanja v zvezi z zakonitostjo prenehanja delovnega razmerja. Slednje je odvisno od določil pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa niti določba 13. člena ZPP niti določba 21. člena ZDSS-1 ne izključuje možnosti, da se delovno sodišče v tem okviru opredeli do utemeljenosti razloga za odpoklic.

Izrek

I. Pritožbi zoper I. točko izpodbijanega sklepa se zavržeta.

II. Pritožbi zoper II. in III. točko izpodbijanega sklepa se zavrneta in se v tem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa odločilo, da se individualni delovni spor, ki se vodi pod opr. št. Pd 246/2022 razdruži tako, da se izloči del tožbe, ki se nanaša na odločanje o odpoklicu in razrešitvi tožeče stranke z mesta poslovodne osebe tožene stranke po sklepu z dne 3. 5. 2022 (celotna 1. točka tožbenega zahtevka) ter plačilo odškodnine v znesku 80.677,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi del 3. točke tožbenega zahtevka). Nadalje je v II. točki izreka odločilo, da Delovno sodišče v Mariboru ni stvarno pristojno za odločanje v sporu med tožečo in toženo stranko glede odpoklica in razrešitve tožeče stranke z mesta poslovodne osebe tožene stranke po sklepu z dne 3. 5. 2022 ter glede plačila odškodnine v znesku 80.677,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva v izločenem delu spora odstopljena Okrožnemu sodišču v Mariboru kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeni sklep v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je v predmetni zadevi nesporno, da s tožbenim zahtevkom izpodbija sklep tožene stranke z dne 3. 5. 2022, s katerim pa ni bilo odločeno le o njegovem odpoklicu in razrešitvi z mesta poslovodne osebe, temveč je bilo odločeno tudi o prenehanju pogodbe o zaposlitvi poslovodne osebe, o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi, o ohranitvi delovnega razmerja in o odpravnini zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kar vse spada v sfero delovnega prava. Gre za odločitve, ki so v takšni soodvisnosti druga od druge, da o njih ni mogoče odločati v ločenih postopkih pred različnimi stvarno pristojnimi sodišči. Navedeno z vidika ekonomičnosti postopka ni sprejemljivo. Glede na odločitev sodišča, da ni pristojno za odločanje glede odpoklica, bi slednje pomenilo, da sodišče tega ne sme reševati niti kot predhodno vprašanje, to pa pomeni, da tožnik ne more učinkovito uveljavljati pravnega varstva glede nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ki je posledica nezakonitega odpoklica. Iz izpodbijanega sklepa pa tudi ne izhaja, ali je sodišče prve stopnje pri izpodbijanem sklepu upoštevalo prvo pripravljalno vlogo tožnika, s katero tožnik poleg primarnega tožbenega zahtevka uveljavlja tudi podredna tožbena zahtevka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da odloči, da je Delovno sodišče v Mariboru stvarno pristojno tudi za odločanje o izločenem delu tožbenega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Tožena stranka se prav tako pritožuje zoper navedeni sklep in sicer v delu, v katerem je sodišče prve stopnje izločilo del zahtevka, ki se nanaša na odškodnino v znesku 80.677,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in se za ta del zahtevka izreklo za stvarno nepristojno. Meni, da vtoževana odškodnina ni v vzročni zvezi z odpoklicem, pa tudi po svoji vsebini predstavlja bruto plače, ki bi jih tožnik prejemal do izteka mandata poslovodne osebe. Glede na navedbe v tožbi je zaključiti, da tožnik vtožuje pripadajoče plače kot odškodnino v povezavi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in ne v povezavi s prenehanjem mandata.

5. Tožnik je odgovoril na pritožbo. Navaja, da so navedbe tožene stranke v nasprotju s trditveno podlago tožnika v tožbi, kjer je jasno navedeno, da se odškodnina vtožuje v povezavi s prenehanjem mandata tožeče stranke. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi zoper I. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje nista dopustni, zoper II. in III. točko izreka pa nista utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka v ločeno obravnavanje izločilo del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odločanje o odpoklicu in razrešitvi tožnika z mesta poslovodne osebe tožene stranke po sklepu z dne 3. 5. 2022 ter na plačilo odškodnine v znesku 80.677,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Takšen sklep je sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe (tretji odstavek 270. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. oz. četrti odstavek 298. člena ZPP), prav tako pa nanj sodišče ni vezano (četrti odstavek 329. člena oz. tretji odstavek 298. člena ZPP). Ker 363. člen ZPP določa, da pritožba zoper sklep ni dovoljena, če je v zakonu določeno, da pritožbe ni, kot tudi, če je določeno da ni posebne pritožbe (v tem primeru se sme odločitev sodišča prve stopnje izpodbijati samo s pritožbo zoper končno odločbo), je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zoper I. točko izpodbijanega sklepa zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).1

8. Pritožbeno sodišče je v nadaljevanju preizkusilo II. in III. točko izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev.

9. Iz kompetenčnega dejanskega stanja izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju, pri čemer je bil na podlagi pogodbe o zaposliti poslovodne osebe z dne 17. 12. 2019 zaposlen na delovnem mestu „direktor družbe“. Tožena stranka je družba z omejeno odgovornostjo, tožnik pa je bil poslovodja te gospodarske družbe in torej član organa upravljanja družbe. S sklepom z dne 3. 5. 2022 je bil tožnik z navedenim dnem odpoklican z mesta poslovodne osebe, z istim sklepom je bilo med drugim odločeno tudi, da mu tega dne preneha veljati pogodba o zaposlitvi za poslovodno osebo. Tožnik v tožbi navaja, da je odpoklic nezakonit, saj za odpoklic in razrešitev ne obstajajo razlogi, ki jih v obrazložitvi sklepa navaja tožena stranka, zaradi česar zahteva ugotovitev nezakonitosti odpoklica. Nadalje navaja, da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „direktor družbe“ ni prenehala veljati, saj ni bila odpovedana. Zaradi nezakonitega odpoklica uveljavlja tudi odškodnino v višini 80.677,04 EUR.

10. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ima poslovodna oseba gospodarske družbe, ki je hkrati tudi v delovnem razmerju v gospodarski družbi dvojen položaj, in sicer statusno pravni položaj organa družbe in delovnopravni položaj delavca v delovnem razmerju. S tem v zvezi se utemeljeno sklicuje na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 6. 2008, v katerem je slednje v zvezi z odpoklicem članov organov gospodarskih družb zavzelo stališče, da je potrebno upoštevati, da je za spore med družbami in člani organov družb, za katere je treba uporabiti pravo gospodarskih družb, na podlagi 1. točke prvega odstavka 482. člena ZPP, stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti v gospodarskem sporu, tudi če imajo člani organov sklenjeno pogodbo o zaposlitvi2. 11. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se zahtevek v zvezi s presojo odpoklica in razrešitve z mesta poslovodne osebe ne nanaša na delovnopravne predpise, saj sklep o odpoklicu tožnika z mesta poslovodje z dne 3. 5. 2022 nima narave delovnopravnega temveč korporacijskega akta, sprejetega na podlagi tretjega odstavka 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 65/2009 s spremembami) in bo torej za presojo njegove utemeljenosti potrebno uporabiti pravo gospodarskih družb. Posledično je sodišče pravilno odločilo, da o pravilnosti in zakonitosti odpoklica oziroma razrešitve direktorja ni pristojno odločati delovno sodišče. 12. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, ki se nanašajo na predhodno vprašanje, pritožbeno sodišče odgovarja, da ugotovitev ničnosti oziroma neveljavnosti odpoklica s funkcije poslovodje še ne predpostavlja samodejne posledice oživitve funkcije poslovodje in tudi ne oživitev delovnega razmerja, ki je prenehalo v povezavi z odpoklicem. Kot izhaja iz sprejetih stališč Vrhovnega sodišča, zakonitost sklepa o odpoklicu tudi ne predstavlja nujno predhodnega vprašanja v zvezi z zakonitostjo prenehanja delovnega razmerja3. Slednje je odvisno od določil pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa niti določba 13. člena ZPP niti določba 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) ne izključuje možnosti, da se delovno sodišče v tem okviru opredeli do utemeljenosti razloga za odpoklic. Nadalje je izpostaviti, da se bo zadevni spor tudi v izločenem delu obravnaval glede na svojo pravo naravo, sodišče pa tako v individualnih delovnih kot tudi v gospodarskih sporih upošteva vsa materialnopravna pravila. Pritožbeni očitki tožnika, ki merijo na kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva tako v nobenem primeru niso utemeljeni.

13. Sprememba tožbe, ki jo je tožnik podal v prvi pripravljalni vlogi, v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj se ne nanaša na zahtevek, za katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za odločanje o njem ni stvarno pristojno.

14. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik uveljavlja odškodnino v znesku 80.677,04 EUR v posledici nezakonitega odpoklica z mesta poslovodne osebe tožene stranke. Za določitev stvarne pristojnosti je odločilna dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka. V spornem primeru gre glede tega dela zahtevka po vsebini za odškodninski spor med bivšim poslovodjem ter gospodarsko družbo zaradi zatrjevanega nezakonitega sklepa družbenika o njegovem odpoklicu z mesta poslovodje. Sklep o odpoklicu ima, kot pojasnjeno, naravo korporacijskega in ne delovnopravnega akta. Odpoklic povzroči prenehanje korporacijskega razmerja med organom družbe in gospodarsko družbo, zato imajo tudi pravice in obveznosti vezane na (ne) veljaven odpoklic korporacijsko pravno naravo. Tožnik zgolj višino premoženjske škode utemeljuje z višino plače, ki bi mu pripadala, če ne bi bilo nezakonitega odpoklica. Iz navedb v tožbi, ki opredeljujejo temelj, pa je jasno razvidno, da zahtevek ne predstavlja zahtevka iz delovnega razmerja, temveč odškodnino zaradi nezakonitega sklepa o odpoklicu, pri čemer seštevek plač, ki bi jih tožnik prejel v času od odpoklica do izteka mandata, predstavlja le način izračuna višine oziroma obsega škode, nastale zaradi nezakonitega sklepa o odpoklicu. Navedeno pomeni, da gre za odškodninski spor zaradi zatrjevanega nezakonitega sklepa o odpoklicu in ne za uveljavljanje odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Tožnik šele s spremembo tožbe poleg odškodnine zaradi zatrjevanega nezakonitega sklepa o odpoklicu, uveljavlja še „odškodnino“ zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi - reparacija je namreč posebna vrsta odškodnine za škodo, ki nastane delavcu zaradi nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.4

15. V konkretnem sporu glede izločenega dela zahtevka torej ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, kot to določa točka b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega bi bilo pristojno delovno sodišče, temveč gre za spor med gospodarsko družbo in članom upravljanja te družbe, za katerega je treba, kot pojasnjeno, uporabiti pravo gospodarskih družb. Zato je na podlagi 1. točke prvega odstavka 482. člena ZPP treba uporabiti pravila o postopku v gospodarskih sporih (tako je odločilo Vrhovno sodišče s sklepom VIII R 14/2018 z dne 12. 9. 2018, s sodbo in sklepom VIII Ips 111/2018 z dne 6. 3. 2018 ter sodbo VIII Ips 47/2019 z dne 10. 9. 2019).

16. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, da delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje glede odpoklica tožeče stranke z mesta poslovodne osebe tožene stranke ter glede plačila odškodnine v znesku 80.677,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva v izločenem delu spora odstopljena stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Mariboru, pravilna.

17. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor stranki morebiti na kakšno pritožbeno navedbo nista dobili izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spoznata, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.5

18. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zoper II. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa kot neutemeljeni zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

19. O stroških postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Nobena stranka s pritožbo ni uspela, odgovora na pritožbo pa v ničemer nista prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato stranki postopka krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da stranki napačen pravni pouk ne more podeliti pravice do pritožbe, če ji te pravice zakon ne daje (glej npr.: VSL sklep I Cpg 739/2010 z dne 15. 6. 2010 in VSL sklep I Cp 1778/2016 z dne 19. 10. 2016) 2 Tako tudi VSRS Sklep VIII R 14/2018 z dne 12. 9. 2018. 3 Primerjaj VSRS, Sodba VIII Ips 105/2018, Sodba VIII Ips 47/2019. 4 Primerjaj VSRS, Sodba VIII Ips 13/2020. 5 Npr. sklep Ustavnega sodišča, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve), sklep VS RS, opr. št. III Ips 84/2017.