Jedro

Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu prodajalec iz odpovednega razloga po določbi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po določbi 197. člena KZ-1, in iz odpovednega razloga po določbi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR zaradi storitve hujših kršitev delovne obveznosti šikaniranja sodelavcev. Tožnici je očitala, da je izvajala mobing in v tej posledici pri sodelavcih povzročila ponižanost in prestrašenost. Tožena stranka v odpovedi ni utemeljila, kdaj in v katerem obdobju, posebej pa še nad katerim določenim sodelavcem je tožnica storila očitane kršitve. Zgolj navajanje tako v pisni obdolžitvi kot v enakem zapisu v izredni odpovedi, da vsebujejo ugotovljene kršitve iz ankete vse znake očitanega kaznivega dejanja, oziroma da na drugi strani ustrezajo kršitvam obveznosti iz delovnega razmerja ter pogodbe o zaposlitvi, ni sprejemljivo. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Tožnica je na podlagi pavšalnih obdolžitev upravičeno odklonila zagovor, saj skladno z določbo 2. odstavka 83. člena ZDR delodajalec nima zgolj dolžnosti, da delavcu omogoči zagovor v formalni obliki. Glede zagovora je namreč pomembno, da se delavec brani zoper očitke tudi v vsebinskem smislu ter se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga v zvezi z očitanimi kršitvami obremenjujejo. V konkretnem primeru se tožnica zoper anonimne in pavšalne navedbe zaposlenih o izvajanju mobinga v anketi ni mogla braniti, niti jim uspešno oporekati s konkretnimi argumenti, pri čemer takrat ni razpolagala z anketnimi listi ter njihovo analizo, saj ji je tožena stranka te listine vročila šele kasneje skupaj s podano izredno odpovedjo.

Izrek

Pritožb a se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 24. 12. 2012, nezakonita, zaradi česar se razveljavi (I. točka izreka); ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 1. 2012 in ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela obračunati osnovno mesečno plačo 2.300,00 EUR bruto z dodatkom za delovno dobo, odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega neto zneska od vsakega 15. dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka); zavrnilo je zahtevek za plačilo mesečne plače 1.845,45 EUR neto za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela s pp, kolikor to presega prisojeni znesek iz II. točke izreka sodbe (III. točka izreka); zavrnilo je zahtevek za plačilo razlike plače za mesec december 2012 v znesku 434,85 EUR neto s pp (IV. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2013 v znesku 1.066,56 EUR bruto, od tega zneska odvesti davek, tožnici pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (prvi odstavek V. točka izreka); in zavrnilo je zahtevek za plačilo 1.000,00 EUR neto s pp, kolikor to presega znesek iz prvega odstavka te točke izreka (drugi odstavek V. točka izreka). Sodišče prve stopnje je skladno z uspehom v sporu naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 399,70 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (VI. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je glede mobinga predlagala zaslišanje prič A.A. in B.B., ki sta kot zunanja sodelavca izvedla in ovrednotila anketo zaposlenih delavcev. Anketa je pokazala, da je bila tožnica tista, ki je izvajala mobing nad podrejenimi delavci in s tem vplivala na slabe odnose v kolektivu. Tožena stranka je v dokazne namene predlagala, da predloži seznam vseh delavcev zaradi zaslišanja, čeprav meni, da zaslišanje vseh delavcev ne bi bilo smiselno, saj bi sodišče odločilo, koliko in katere delavce bi zaslišalo. Tožena stranka je tožnici omogočila zagovor, na katerem bi se lahko izjasnila o pisni obdolžitvi kršitev delovnih obveznosti. Tožnica je kršila pogodbene obveznosti, ki imajo vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po določbi 197. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in spremembe). Poleg tega je tožnica kršila tudi druge obveznosti iz delovnega razmerja po določbah 31., 32. in 35. členov Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), v tej zvezi pa tudi določbe pogodbe o zaposlitvi. Tožničin zagovornik je na zagovoru pojasnil, da tožnica zagovora ne bo podala, prosil pa je za kopijo vseh anketnih listov. Zapisnik je bil podpisan s strani vseh navzočih na zagovoru. Ne strinja se z obrazložitvijo v sodbi, da odpovedni razlog v izredni odpovedi ni bil obrazložen. Na podlagi ankete je bilo ugotovljeno, da je bilo deležno mobinga več zaposlenih delavcev, pretežno s strani ene osebe. Enajst delavcev je v anketi navedlo, da je bila tožnica tista, ki je izvajala mobing. V tej zvezi pritožba navaja konkretne ugotovitve iz predložene ankete. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 24. 12. 2012 izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu prodajalec II iz odpovednega razloga po določbi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po določbi 197. člena KZ-1, in iz odpovednega razloga po določbi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR zaradi storitve hujših kršitev delovne obveznosti šikaniranja sodelavcev, ker je tožnica nad njimi izvajala mobing in v tej posledici pri njih povzročila ponižanost in prestrašenost, pri čemer gre pri takšnem ravnanju tudi za kršitve določb 31., 32. in 35. člena ZDR ter 13., 14. in 15. točke pogodbe o zaposlitvi v zvezi z določbo 45. člena ZDR. Poleg tega je tožena stranka ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ugotovila, da je izgubila zaupanje do tožnice, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja med njima ni več mogoče. Sodišče prve stopnje je preizkusilo izpodbijano izredno odpoved in ugotovilo, da tožena stranka tako v pisni obdolžitvi kot v obrazložitvi pisne odpovedi ni konkretizirala, kdaj, kje in nad katerim sodelavcem je tožnica izvajala mobing v spornem času. V tej zvezi so pavšalni očitki kršitev temeljili na rezultatih ankete, ki jo je izvedla družba C. d.o.o., v kateri je bilo zajetih 24 nedoločenih anketirancev, ki so na dan ankete dne 27. 11. 2012 delali v D.. Anketiranci so zgolj izpolnili vprašalnik in v enajstih primerih zapisali, da je mobing izvajala tožnica s pojavnimi oblikami, ki jih je izvajalec ankete anketirancem vnaprej pripravil. Tožena stranka je na podlagi analize ankete ugotovila, da predstavljajo posamezne oblike ravnanj iz ankete tudi znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu iz določbe 197. člena KZ-1. Tožnica je na zagovoru zahtevala od tožene stranke predložitev vseh anketnih listov, vendar jih je prejela dejansko skupaj z vročeno pisno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da tožena stranka v odpovedi ni utemeljila, kdaj in v katerem obdobju, posebej pa še nad katerim določenim sodelavcem je tožnica storila očitane kršitve, saj zgolj navajanje tako v pisni obdolžitvi kot v enakem zapisu v izredni odpovedi, da vsebujejo ugotovljene kršitve iz ankete vse znake očitanega kaznivega dejanja, oziroma da na drugi strani ustrezajo kršitvam iz že navedenih določb ZDR ter pogodbe o zaposlitvi, ne more biti sprejemljivo, zaradi česar je izpodbijana izredna odpoved nezakonita. Pritožbeno sodišče se s takšnimi razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da bi moralo slediti dokaznemu predlogu tožene stranke ter zaslišati priči A.A. in B.B. ter, v kolikor bi smatralo za potrebno, izvesti tudi zaslišanje zaposlenih delavcev, ki so izpolnjevali anketo. Ker tega ni storilo, v sporu dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Skladno z določbo 213. člena ZPP je sodišče dolžno izvesti tiste dokaze, za katere ugotovi, da so pomembni za odločitev v konkretni zadevi. V tej zvezi na podlagi določbe 278. člena ZPP sprejme dokazni sklep, s katerim zavrne ali ugodi predlogu stranke, pri čemer mora v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je dolžno razloge za zavrnitev dokaza ustrezno pojasniti v sodbi.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo izvedbo tako predlaganih dokazov in v sodbi obrazložilo, da je odločilna dejstva tako glede postopka v zvezi z izredno odpovedjo kot očitanih odpovednih razlogov ugotovilo že na podlagi listinskih dokazov v spisu. Po stališču pritožbenega sodišča bi lahko bistvena dejstva o tem, ali je tožnica v spornem času nad zaposlenimi dejansko izvajala mobing, in kdaj naj bi ga izvajala, lahko ugotovilo tudi z zaslišanjem zaposlenih, ki so izpolnili anketo. Vendar tožena stranka glede tega ni ustrezno opredelila konkretne delavce, za katere bi smatrala, da jih je potrebno zaslišati. Odločilno pa je, da v tej zvezi dokaznega predloga ni ustrezno substancirala v takšni obliki, da bi bil sposoben za obravnavanje. Zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema obrazložitev v izpodbijani sodbi, ki se ne nazadnje sklicuje tudi na sprejeto sodno prakso in konkretne odločbe, da se predlaganje dokaza „po potrebi“ ne more šteti za veljavno podan dokazni predlog. V pravdnem postopku je namreč pomembno, da stranka predlaga izvedbo dokaza, ki ga jasno opredeli in pri njegovi izvedbi vztraja, oziroma nasprotno, da določenega dokaza ne predlaga.

Tožena stranka bi tako morala v tem postopku glede zaslišanja delavcev, ki so izpolnili anketo, navesti njihova imena ter jih predlagati za pričo, saj bi tako lahko dejansko dokazovala izvajanje mobinga s strani tožnice nad zaposlenimi v spornem času. Ni namreč dolžnost sodišča, tudi ne v okviru procesnega vodstva, da od tožene stranke glede dokazovanja določenih dejstev zahteva, katere dokaze in v kakšni vsebini naj jih stranka predlaga, da jih bo lahko izvedlo (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 505/2007 z dne 20. 4. 2009). Dokazno breme v postopku nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je potrebno dokazati, v korist. Navedeno pomeni odgovornost za uspeh dokazovanja skladno s ponudbo dokazov v postopku, pri čemer nosi vsaka stranka tako trditveno kot dokazno breme, da so dokazana tista dejstva, ki so v njeno korist. Zato je stranka, ki ne izpolni potrebnega dokaznega bremena, lahko kaznovana s sodbo, ki je zanjo neugodna (tako Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, leto 2006, 2. knjiga, stran 380). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da tožena stranka glede očitanih kršitev delovnih obveznosti tožnice ni dokazala kdaj, v kakšnem obsegu in nad katerim sodelavcem je izvajala tožnica mobing ter ga ustrahovala ali kakorkoli poniževala, kar vse bi lahko bilo, če bi kršitve dejansko bile dokazane, podlaga za podano izredno odpoved.

Tožena stranka je v pisni obdolžitvi pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi očitala tožnici kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu iz določbe 197. člena KZ-1. Tožnica se je skupaj z zagovornikom odzvala vabilu na zagovor z dne 24. 12. 2012 v prostorih tožene stranke in uvodoma navedla, da zagovora ne bo podala. Menila je, da bi morale biti iz pisne obdolžitve razvidne konkretne kršitve ter opredeljeno, kdaj, kje in komu je kaj rekla oziroma ga šikanirala. V tej zvezi je prosila toženo stranko, da ji predloži anketne liste in vprašalnik, ki so ga v zvezi z mobingom izpolnjevali zaposleni delavci. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je tožnica na podlagi takšnih pavšalnih obdolžitev upravičeno odklonila zagovor, saj skladno z določbo 2. odstavka 83. člena ZDR delodajalec nima zgolj dolžnost, da delavcu omogoči zagovor v formalni obliki. Glede zagovora je namreč pomembno, da se delavec brani zoper očitke tudi v vsebinskem smislu ter se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga v zvezi z očitanimi kršitvami obremenjuje delodajalec. V konkretnem primeru se tožnica zoper anonimne in pavšalne navedbe zaposlenih o izvajanju mobinga v anketi ni mogla braniti, niti se zoper njih uspešno zoperstaviti s konkretnimi argumenti, pri čemer takrat ni razpolagala z anketnimi listi ter njihovo analizo, saj ji je tožena stranka te listine vročila šele kasneje skupaj s podano izredno odpovedjo.

Po ugotovitvi tudi razlogi, ki so bili podlaga za podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice, v pisni odpovedi niso bili jasno opredeljeni, saj tožena stranka ni konkretizirala, katero konkretno od posameznih pojavnih oblik mobinga je tožnica v spornem času izvajala nad sodelavci. Prav tako tožena stranka ni navedla katerega od znakov kaznivega dejanja šikaniranja iz določbe 197. člena KZ je storila tožnica. Nenazadnje se kršitve, ki imajo znake navedenega kaznivega dejanja, storijo le naklepno in zoper določene oškodovance. Tega pa tožena stranka, na kateri je dokazno breme, v tem sporu ni dokazala.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka v pritožbi ni priglasila.