Jedro

Ugotovitev izvedenca, da bi tožnik lahko preprečil nastanek prometne nezgode, če pred zaviranjem ne bi vozil s hitrostjo, višjo od 66 km/h oziroma da bi tudi ob hitrosti 82 km/h ob intenzivnem zaviranju lahko normalno ustavil vozilo 7 metrov pred traktorjem, je prvostopenjsko sodišče pri odločanju o njegovi odgovornosti za nastanek nezgode upoštevalo v zadostni meri, saj je na drugi strani izvedenec tudi ugotovil, da je tehnične možnosti preprečitve nezgode imel tudi prvi toženec, saj bi svoje vozilo pred trkom lahko usmeril v desno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se glede druge tožene stranke r a z v e l j a v i v ugodilnem delu za znesek 116.666,70 SIT (izguba na dohodku) in v odločbi o stroških postopka in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (kolikor je ugodeno tožbenemu zahtevku za znesek 193.636,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.06.1994 in znesek 74.500,00 LIT) pa se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo z dne 15.11.2004 razsodilo, da sta toženi stranki M. M. in A. dolžni nerazdelno povrniti tožniku D.D. škodo v znesku 310.302,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (02.06.1994) do plačila in znesek 74.500 LIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških in sicer tako, da sta prvo tožena in drugo tožena stranka dolžni tožniku nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 96.564,40 SIT, da je tožnik dolžan povrniti prvo toženi stranki pravdne stroške v znesku 182.781,15 SIT, drugo toženi stranki pa pravdne stroške v znesku 258.387,15 SIT, oboje v roku 15 dni, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta za nastanek prometne nezgode dne 16.02.1994, ko je prvi toženec vozil traktor s cisterno za prevoz gnojnice po magistralni cesti iz smeri V. proti A., za njim pa je pripeljal tožnik s tovornim vozilom, ki je vleklo polpriklopnik, nakar je prvi toženec zavil v levo, tožnik pa ga je začel prehitevati z leve strani in je kljub zaviranju trčil v kompozicijo, ki jo je vozil prvi toženec, odgovorna tožnik in prvi toženec v enakih delih. Oba sta kršila cestno prometne predpise in sta s svojim krivdnim (malomarnost) ravnanjem povzročila nastanek škode, zato je sodišče v skladu z 2. odst. 172. člena ZOR odločilo, da tožniku pripada sorazmerno manjša odškodnina. Glede na uspeh tožnika v postopku je odločilo tudi o pravdnih stroških strank.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje drugo tožena stranka po pooblaščencu v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter Višjemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje na prvo stopnjo. Po mnenju drugo tožene stranke odločitve sodišča, kot izhajajo iz napadene sodbe, temeljijo na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava, sodišče pa je pri sojenju zagrešilo tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih je sodba nerazumljiva, določeni zaključki sodišča pa so si med seboj protislovni oziroma so v nasprotju z izvedenimi dokazi, o nekaterih bistvenih razlogih, ki vplivajo na pravilno določitev pa se sodišče sploh ni opredelilo, odločitve tudi temeljijo na pomanjkljivih in napačnih ocenah izvedenih dokazov. Sodišče je glede samega nastanka nezgode in odgovornosti za njen nastanek zmotno štelo, da sta oba udeležena voznika v enakem delu soprispevala k njenemu nastanku. Izvedeni dokazi ne dajejo podlage za sklepanje o enakem prispevku prvega toženca k nastanku nezgode. Drugo tožena stranka vztraja, da je sodišče zagrešilo napako, ko ni upoštevalo dejstva, da je do prometne nezgode prišlo v križišču. Kljub temu, da se sodišče o tem vprašanju ni posebej izjasnilo, je iz obrazložitve sodbe sklepati, da sodišče ne šteje, da je do nezgode prišlo v križišču. Zato sodišče ni presojalo vožnje obeh udeležencev nezgode glede na pravila, ki so v času nezgode veljala za vožnjo v križišču. Sodišče tudi ni ustrezno upoštevalo dejstva, da je tožnik pred zaviranjem vozil s hitrostjo, ki je bila višja od najvišje dovoljene hitrosti, prav tako pa je glede na dane okoliščine vozil z bistveno višjo hitrostjo od razmeram prilagojene hitrosti. Izvedenec je med drugim ugotovil, da bi tožnik lahko preprečil nastanek nezgode, če pred zaviranjem ne bi vozil s hitrostjo, višjo od 66 km/h oziroma da bi tudi ob hitrosti 82 km/h ob intenzivnem zaviranju lahko normalno ustavil tovorno vozilo 7 metrov pred traktorjem. V primeru, ko bi tožnik vozil s hitrostjo, prilagojeno razmeram na cesti ali če bi intenzivno zaviral, do nesreče sploh ne bi prišlo. Dalje drugo tožena stranka v pritožbi opozarja na dejstvo, da je sodišče tožniku neupravičeno priznalo odškodnino iz naslova izgube na dohodku. Tožnik nastanka te škode ni dokazal, saj zahtevka v tem delu ni ustrezno dokazno podkrepil. Glede na to, da gre za uveljavljanje odškodnine za gmotno škodo, je bilo pričakovati, da bo tožnik kot samostojni podjetnik lahko predložil ustrezna listinska dokazila o izgubi na zaslužku, ki jo je utrpel v času popravila vozila. Edini dokaz, ki je bil izveden in ga je sodišče upoštevalo v sodbi, je tožnikova izpoved, iz vsebine katere pa po oceni pritožnice ni mogoče sklepati na utemeljenost zahtevka. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da naj bi bili v zahtevanem znesku zajeti tudi stroški iskanja in dobave delov, pri čemer tožnik ni pojasnil, kolikšen del zahtevanega zneska odpade na izgubo na zaslužku, kolikšen del pa na stroške. Tožnik tudi ni pojasnil, koliko časa je dejansko popravljal vozilo in tako ni jasno, koliko časa je trpel izgubo na zaslužku.

Pritožba druge tožene stranke je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za povračilo gmotne škode, nastale iz prometne nezgode, ki se je zgodila dne 16.02.1994 in v kateri sta bila udeležena tožnik in prvi toženec. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejanske okoliščine, pomembne za odločitev o odgovornosti tožnika in prvega toženca za obravnavano nesrečo, pravilno in popolno ugotovilo, in je nato na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbene navedbe, ki trdijo drugače, zato pritožbenega sodišča ne prepričajo in ne omajajo pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožba tako nima prav, ko prvostopenjskemu sodišču očita zmotno odločitev glede enakega prispevka tožnika in prvega toženca k nastanku obravnavane prometne nezgode. Sodišče prve stopnje je namreč po oceni pritožbenega sodišča na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem ob upoštevanju izvedenskega mnenja izvedenca cestno prometne stroke, ki ga je postavilo in njegovo mnenje v celoti sprejelo, pravilno ocenilo ravnanje obeh udeležencev obravnavane prometne nezgode. Z ugotovitvami, da je prvi toženec s tem, ko je vozil traktorsko kompozicijo skrajno desno po svojem voznem pasu sicer s prižganim smerokazom, vendar s svojim načinom vožnje nasproti drugim udeležencem v prometu ni potrjeval danega znaka oziroma namena zavijanja v levo, kršil določbo 2. odst. 49. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa - ZTVCP, prav tako pa se pred premikom v levo ni prepričal, ali to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu, s čimer je kršil 38. člen ZTVCP ter da je isto določilo kršil tudi tožnik - voznik tovornega vozila s tem, ko je, ne da bi se prepričal, ali lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu, prehiteval prvega toženca po levi strani, in določilo 58. člena ZTVCP, ki določa, kdaj je prehitevanje dovoljeno, se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Ravnanja obeh udeležencev je prvostopenjsko sodišče celovito opredelilo in prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da sta s svojim ravnanjem prispevala k nastanku prometne nezgode v enakih delih (3. odst. na 7. strani sodbe) ter pri tem primerno upoštevalo tudi navedbe izvedenca, ki jih izpostavlja pritožba. Tako je izvedenec v svojem mnenju navedel, da je tožnik pred zaviranjem vozil s hitrostjo, ki je bila višja od najvišje dovoljene hitrosti, kot navaja pritožba, vendar je izvedenec tudi navedel (l.št. 73), da po njegovem mnenju le-ta ni prispevala k nastanku prometne nezgode. Tudi ugotovitev izvedenca, da bi tožnik lahko preprečil nastanek prometne nezgode, če pred zaviranjem ne bi vozil s hitrostjo, višjo od 66 km/h oziroma da bi tudi ob hitrosti 82 km/h ob intenzivnem zaviranju lahko normalno ustavil vozilo 7 metrov pred traktorjem, je prvostopenjsko sodišče pri odločanju o njegovi odgovornosti za nastanek nezgode upoštevalo v zadostni meri, saj je na drugi strani izvedenec tudi ugotovil, da je tehnične možnosti preprečitve nezgode imel tudi prvi toženec, saj bi svoje vozilo pred trkom lahko usmeril v desno. Ne držijo tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo ravnanje udeležencev obravnavati v luči pravil vožnje v križišču, saj kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v sklepu opr.št. I Cp 1024/2002, v obravnavani zadevi ne gre za prometno nezgodo v križišču. Pač pa po oceni pritožbenega sodišča drugo tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da iz izpovedi tožnika, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev glede odškodnine iz naslova izgube na dohodku, ni jasno, kolikšen del zahtevanega zneska odpade na izgubo na zaslužku, kolikšen del pa na stroške in tudi ne, koliko časa je tožnik dejansko popravljal vozilo in zato tudi trpel izgubo na zaslužku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v svoji izpovedbi sicer povedal, da je imel v tistem času prometa približno 700.000,00 SIT mesečno in je bilo od tega zneska zaslužka približno 1/3, vendar pa tožnik podatkov, ki jih izpostavlja pritožba in ki so po oceni pritožbenega sodišča potrebni za odločitev o zahtevku, v svoji izpovedbi ni izpovedal in zato tudi izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih glede obravnavanega tožnikovega zahtevka, zaradi česar se je v tem delu ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je bilo zato skladno z določbo 1. odst. 354. člena ZPP treba v tem delu glede druge tožene stranke razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede druge tožene stranke v zvezi s tožnikovim zahtevkom za odškodnino iz naslova izgube na dohodku upoštevaje zgoraj navedeno opraviti celovito dokazno oceno, ugotoviti podlago tožnikovemu zahtevku in njegove časovne okvire ter to tudi jasno pojasniti v sodbi. Na podlagi tako izvedene dokazne ocene bo moralo nato, upoštevaje odločitev o enakem prispevku tožnika in prvega toženca k nastali škodi, glede druge tožene stranke ponovno odločiti o zahtevku za odškodnino iz naslova izgube na dohodku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi drugo tožene stranke delno ugodilo in sicer glede zahtevka za odškodnino iz naslova izgube na dohodku in v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (1. odst. 354. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je odločitev o pravdnih stroških odvisna od končnega uspeha strank v pravdi, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločbo, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).