Jedro

Upnica ni podala navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče zatrjevano škodo ovrednotiti ter opraviti presojo, ali je zanjo težko nadomestljiva. Za izkaz standarda težke nadomestljivosti ne zadošča, da upnica zgolj zatrdi nastanek neke škode. Ker gre za odprt pravni pojem, ga je potrebno zapolniti s konkretnimi okoliščinami obravnavanega primera, ki po mnenju upnice utemeljujejo, sodišču pa omogočijo presojo, zakaj bi zatrjevano škodo težko nadomestila. Upnica nadalje tudi ni navedla in verjetno izkazala konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je zatrjevana škoda tako intenzivna, da bi lahko sodno varstvo, če začasna odredba ne bi bila izdana, ostalo brez pomena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se dolžnici iz naslova Kupoprodajne pogodbe št. X/2023 z dne 11. 1. 2023 v skladu z določbo 16. člena v povezavi z določbo 21. člena Kupoprodajne pogodbe št. X/2023 z dne 11. 1.2023 naloži izročitev sledeče dokumentacije: - Osnovni podatki o proizvodu, - Izjava o lastnostih, CE znak, - Navodila za uporabo, - Garancijski pogoji, - Statični izračun, statično poročilo, - Načrt gradbenih konstrukcij, - VT poročilo, - Certifikat varjenja, kontrola proizvodnje, - Certifikat vgrajenih materialov, A testi, garancije.

V primeru neizpolnitve se dolžnici izreče denarna kazen v višini 1.000,00 EUR.

2. Upnica se je pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Podrejeno je predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevala je tudi povrnitev vseh stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pogoji za zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo so v Zakonu o izvršbi in zavarovanju - ZIZ določeni v 272. členu. Ta določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

5. V konkretnem primeru upnica predlaga izdajo regulacijske začasne odredbe. Zaradi varstva pravic dolžnice je po pravni teoriji in sodni praksi takšna začasna odredba dopustna le izjemoma in v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Sodna praksa izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, ki je izdajo regulacijskih začasnih odredb omejilo na najhujše primere, v katerih bi zaradi sile ali nastanka težko nadomestljive škode poznejše sodno varstvo ostalo brez pomena. Standard težko nadomestljive škode je treba razlagati restriktivno, hkrati se lahko regulacijska začasna odredba izda le pod nadaljnjim pogojem, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, pozneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za dolžnico vzpostaviti prejšnje stanje, kar pomeni, da je potrebno interese upnice tehtati z interesi dolžnice, kar zahteva predvsem presojo, ali bi bila lahko začasna odredba reverzibilna.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da upnica verjetnega nastanka težko nadomestljive škode ni izkazala. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je pri presoji zanemarilo zatrjevano težko nadomestljivo škodo, ki izvira iz problematike okoljskega obremenjevanja s težko razgradljivimi odpadki - težko nadomestljivo ("svečarsko") škodo. Sodišče prve stopnje se je namreč do navedene škode opredelilo in presodilo, da navedbe upnice ne izkazujejo težko nadomestljive škode, ki bi jo bremenila, kot tudi ne vzročnosti med neizročitvijo dokumentacije in kopičenjem odpadnih sveč.

7. Upnica predpostavko težko nadomestljive škode ne more izkazati na zatrjevani veliki požarni ogroženosti in grozeči okoljski škodi zaradi kopičenja odpadnih nagrobnih sveč. Kot izrecno navaja sama, se odpadne nagrobne sveče ne kopičijo pri njej, ampak pri raznih pri izvajalcih javnih služb. Škodnega položaja oziroma požarne ogroženosti tretjih pravnih oseb pa upnica s predlogom za zavarovanje z začasno odredbo ne more zavarovati. Kaj konkretno predstavlja težko nadomestljiva ("svečarska") škoda, kot jo poimenuje sama, zanjo oziroma v čem ali na kakšen način se odraža pri njej, upnica ne pojasni. Zato ni jasno ni niti to, ali gre za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo. Kot izhaja iz upničinih navedb je njen interes, da čim prej prične z opravljanjem dejavnosti predelave odpadnih nagrobnih sveč. Slednje bi ji omogočilo uporabno dovoljenje za objekt predelave, za pridobitev katerega potrebuje zahtevano dokumentacijo. Pritožba ne izpodbija razlogov, na katerih sloni ugotovitev sodišča prve stopnje, da upnica ni izkazala verjetnega nastanka težko nadomestljive škode iz naslova ogroženega sodelovanja s poslovnimi partnerji, s katerimi ima podpisane pogodbe o sortiranju in predelavi nagrobnih sveč. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pa upnica ne pojasni, kakšna okoljska ("svečarska") škoda bi ji nastala brez predložitve dokumentacije. Zgolj pavšalno zatrjevanje problematike nakopičenih odpadnih sveč pri izvajalcih javnih služb in pomanjkanja izvajalcev predelave, posledično velike požarne ogroženosti in okoljske škode, ki ogroža življenje in zdravje ljudi in živali, ne le v Sloveniji ampak tudi v sosednjih državah, ne zadošča za utemeljitev izdaje začasne odredbe, s katero želi upnica zavarovati svojo nedenarno terjatev. Upnica tudi ni podala navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče zatrjevano škodo ovrednotiti ter opraviti presojo, ali je zanjo težko nadomestljiva. Za izkaz standarda težke nadomestljivosti ne zadošča, da upnica zgolj zatrdi nastanek neke škode. Ker gre za odprt pravni pojem, ga je potrebno zapolniti s konkretnimi okoliščinami obravnavanega primera, ki po mnenju upnice utemeljujejo, sodišču pa omogočijo presojo, zakaj bi zatrjevano škodo težko nadomestila. Upnica nadalje tudi ni navedla in verjetno izkazala konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je zatrjevana škoda tako intenzivna, da bi lahko sodno varstvo, če začasna odredba ne bi bila izdana, ostalo brez pomena.

8. Sklicevanje pritožnice na odločitev v sklepu VSL I Cpg 218/2021 z dne 12. 5. 2021 ni pravno relevantno, saj je bilo predmet presoje drugačno dejansko stanje, ker se je predlog za izdajo začasne odredbe glasil na dolžnost prevzema in skladiščenja odpadnih nagrobnih sveč.

9. Za upničin uspeh s predlagano izdajo začasne odredbe bi morali biti kumulativno izpolnjeni obe predpostavki po prvem in drugem odstavku 272. člena ZIZ. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izpolnjena že predpostavka težko nadomestljive škode, presoja ostalih ni bila potrebna. Zato se višje sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb o verjetnem obstoju terjatve do dolžnice in reverzibilnosti začasne odredbe, ker za odločitev niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo upnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.