Jedro

Kateri ukrep, ki je določen z zakonom, uporabi sodišče, je odvisno od vrste kršitve načela poštenja in vestnosti pri uresničevanju pravice, ki jo ima udeleženec po zakonu. Primeren ukrep, ki ga določa zakon, v primeru umika in istočasne vložitve novega predloga za prisilno poravnavo, za katerega sodišče ugotovi, da je vložen zato, da z njim dolžnik doseže drugačne učinke od tistih, ki jih predvideva procesni zakon, je zavrženje ponovnega predloga, ker ni podana pravna korist predlagatelja za ponovno vložitev istega predloga kot je bil umaknjen. V tem primeru pa se ne začne postopek prisilne poravnave in tudi odpade ovira za odločanje o predlogu za začetek stečajnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani z uvodoma citiranim sklepom, zaradi zlorabe procesnih pravic dolžnika, ni upoštevalo njegovega dne 15.5.2003 ponovno vloženega predloga za začetek postopka prisilne poravnave.

Dolžnik je zoper navedeni sklep vložil pravočasno pritožbo, s katero je uveljavljal razloge napačno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, absolutne bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu dolžnika za začetek postopka prisilne poravnave.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je dolžnik kot obrambno sredstvo zoper predlog upnika X Banke d.d., Ljubljana, da se nad dolžnikom začne stečajni postopek, dne 10.1.2003 vložil predlog za začetek postopka prisilne poravnave, kar izhaja iz k obravnavani zadevi priloženega spisa v zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. St 211/2002. Dolžnik je nato dne 15.5.2003 ta predlog umaknil in istega dne vložil nov predlog za prisilno poravnavo, ki ga sodišče prve stopnje ni pričelo materialnopravno obravnavati, pač pa ga ni upoštevalo in je nadaljevalo s postopkom odločanja o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka. Vsebinsko je sodišče prve stopnje dolžniku zaradi ugotovljene zlorabe procesnih pravic odreklo pravni interes za vložitev novega predloga za prisilno poravnavo kot obrambnega sredstva zoper začetek stečajnega postopka, ki mu je dolžnik v stečajnem postopku nasprotoval. Zaključilo je namreč, da dolžnik sploh nima namena v roku pripraviti popoln predlog za prisilno poravnavo. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS 67/93, 39/97 in 52/99 - v nadaljevanju ZPPSL) nima posebnih procesnih določb o ravnanju sodišča, ko to odreče predlagatelju pravni interes za vložitev predloga za prisilno poravnavo. Ob možnosti smiselne uporabe določb ZPP (15. člen ZPPSL) pa se izkaže, da ima tudi poravnalni senat v postopku prisilne poravnave, ob ugotovljeni zlorabi procesnih pravic dolžnika, možnost, da določenih dejanj dolžnika ne upošteva, zato, da lahko meritorno prične z odločanjem o predlogu upnika o začetku stečajnega postopka. Ob smiselni uporabi določila drugega odstavka 11. člena ZPP sme poravnalni senat ob pogojih, če stranke, intervenienti, njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo pravice, ki jih imajo po ZPPSL, izreči denarno kazen (po določilih od tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP) ali druge ukrepe, določene v ZPP. Kateri ukrep, ki je določen z zakonom, uporabi sodišče, je odvisno od vrste kršitve načela poštenja in vestnosti pri uresničevanju pravice, ki jo ima udeleženec postopka po zakonu. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje predlagatelju odreklo pravico, da se v postopku prisilne poravnave, ki je bil zaradi umika predloga ustavljen, obravnava njegov ponovni predlog za prisilno poravnavo. Ocenilo je, da gre za zlorabo pravice do sodnega varstva v postopku prisilne poravnave. Zakon o nepošteni uvedbi postopka prisilne poravnave izrecno ne govori. Ne more pa biti dvoma o tem, da bi v primeru, če bi sodišče začelo postopek po predlogu, za katerega ocenjuje, da je simuliran, kršilo načelo zakonitosti. Zato velja prepoved zlorabe pravic tudi v insolvenčnih postopkih, ki jih ureja ZPPSL (glej o tem Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, GV/2000, str. 86 in 87). Primeren ukrep, ki ga določa zakon, v primeru umika in istočasne ponovne vložitve predloga za prisilno poravnavo, za katerega sodišče oceni, da je vložen zato, da z njim dolžnik doseže drugačne učinke od tistih, ki jih predvideva procesni zakon, je po mnenju pritožbenega sodišča zavrženje predloga, ker ni podana pravna korist predlagatelja za ponovno vložitev predloga za prisilno poravnavo (smiselna uporaba določila 274/I ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL). Kot rečeno so pravila postopka strankam na razpolago le za dosego zakonitega cilja, tega pa pritožnik po oceni sodišča prve stopnje v konkretnem primeru ni izkazal. Zato se v tem postopku ni začel postopek prisilne poravnave (prvi odstavek 27. člena ZPPSL), hkrati pa je odpadla ovira za odločanje o predlogu za začetek stečajnega postopka, kot je določena v drugem odstavku 5. člena ZPPSL. Pri tem pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da je odločitev poravnalnega senata po vsebini in smiselno določilu 274/I člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL, mogoče šteti tudi kot odločitev o zavrženju dolžnikovega predloga. S tem pa se izkaže neutemeljena pritožnikova trditev, da ni jasno, kaj je sodišče z dolžnikovim predlogom naredilo. Iz že prej obrazloženega pa tudi izhaja, da je zmotno pritožnikovo mnenje, da ZPP ne določa "drugih ukrepov", ki bi jih v primeru kršitve načela prepovedi zlorabe procesnih pravic imelo sodišče na voljo in ki bi bile uporabljive v tem primeru. Pritrditi je sicer pritožniku, da za konkretni primer ni ustrezna uporaba pravil iz četrtega odstavka 286. člena ZPP, pri čemer pa s citiranjem navedenega člena v obrazložitvi sklepa, po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo materialnega prava, saj se je sodišče prve stopnje v tem delu obrazložitve ukvarjalo le s pojasnilom, katere "druge ukrepe" iz drugega odstavka 11. člena ZPP, v primeru zlorabe pravic, določa isti zakon.

Po oceni pritožbenega sodišča pritožba ni utemeljena tudi v tistem delu, v katerem pritožnik izpodbija ugotovitve sodišča, na podlagi katerih je prišlo do zaključka, da dolžnik nima namena skleniti prisilne poravnave z upniki po predmetnem predlogu, kar je opredelilo kot zlorabo procesnih pravic. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom iz sklepa sodišča prve stopnje in ugotovitvi, da dolžnikovo ravnanje ponovne vložitve predloga za prisilno poravnavo, presega meje upravičenj, ki jih ima dolžnik v insolvenčnem postopku ter da je zato moralo priznati pred interesom dolžnika, ki je bil v tem, da sodišče ponovno izda sklep o začetku postopka prisilne poravnave, interes upniku, ki je predlagal nad dolžnikom stečaj in upnikom, ki so se mu pridružili, da sodišče odloči o njihovem predlogu. Iz izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je dolžnik svoj prvi predlog za prisilno poravnavo vložil po tem, ko je v izjavo prejel predlog upnika za začetek stečajnega postopka. Dolžnik je v zakonskem roku predlogu priložil nepopolen načrt finančne reorganizacije, zato mu je sodišče določilo 30 dnevni rok za dopolnitev predloga. Iz izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev, da bi rok za predložitev popolnega načrta finančne reorganizacije potekel 16.5.2003. Dolžnik ni predložil popolnega načrta finančne reorganizacije, pač pa je 15.5.2003 predlog za prisilno poravnavo umaknil. Istega dne je vložil nov predlog za prisilno poravnavo, ki je po vsebini enak prvotnemu. Teh ugotovljenih dejstev pritožnik s pritožbo ne izpodbija. Zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo. V pritožbi pa graja zaključek sodišča o tem, da naj bi dolžnik namenoma želel izigrati določila ZPPSL o prekluziji rokov za vložitev popolnega načrta finančne reorganizacije. Meni, da sodišče prve stopnje za tak zaključek ni imelo opore, ker ni upoštevalo, da je od umika predloga pa do vložitve novega predloga prišlo do spremembe lastništva oziroma do prenosa skoraj 100% deleža v družbi Y d.o.o. in posledično tudi do spremembe direktorja. Po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje ni razumelo vseh ravnanj dolžnika ali pa jih je napačno interpretiralo. Navaja, da je sodišče neutemeljeno podvomilo v resnost dolžnika, da pravočasno predloži popoln načrt finančne reorganizacije, saj je dolžnik storil vse potrebno, da bi dopolnitev izvedel. Rok, ki mu ga je dodelilo sodišče pa še ni potekel. Načrtovana konverzija terjatev v delež dolžnika pa je zahtevala čas. Nadalje navaja, da je bil namen dolžnika tudi prodaja nepremičnin in zalog, da s tem doseže ohranitev poslovnega procesa in likvidnost, kar mu je sodišče v postopku prisilne poravnave neutemeljeno onemogočilo. Ravno zaradi oviranja postopka sanacije v postopku prisilne poravnave, ki je tekel, je R.Ž. odsvojil svoj poslovni delež v dolžniku upnikom, ki so podali pisno izjavo, da pristajajo na konverzijo terjatev v poslovni delež. Iz istega razloga je Ž. nepreklicno odstopil z mesta direktorja, med drugim zaradi zaščite interesa vseh ostalih upnikov in kot posledico svojega odstopa podal umik predloga za prisilno poravnavo. Novi lastnik dolžnika pa je še isti dan po za to legitimirani osebi podal nov predlog za začetek postopka prisilne poravnave.

Pritožbene navedbe dolžnika, da se ne strinja z omejitvami, ki mu jih je v postopku prisilne poravnave postavilo sodišče v zvezi z urejanjem pravnih razmerij z upniki, niso tista pravnorelevantna dejstva, ki bi bila odločilna za presojo obravnavanega primera, saj gre za zakonite omejitve. Pogoje za izvedbo in postopek prisilne poravnave in stečaja nad dolžnikom ureja ZPPSL (prvi odstavek prvega člena ZPPSL). Pravila insolvenčnega prava urejajo tako vsebino pravnih razmerij med dolžnikom in njegovimi upniki, kakor tudi sodne postopke, v katerih lahko upniki dosežejo zaščito svojih interesov. Zaradi zaščite tega interesa upnikov insolvenčno pravo določa posebna materialna pravila, s katerimi poseže v sicer avtonomno urejanje pogodbenih in stvarnih razmerij med dolžnikom in upniki in v razmerja med dolžnikom (in njegovimi organi) in lastniki, ki jih sicer urejajo pravila korporacijskega prava. Z enakim namenom insolvenčno pravo določa tudi posebna pravila sodnega postopka, v katerem lahko upniki in dolžnik uresničujejo pravno varstvo svojih pravic.

Na podlagi dejstva, da je dolžnik vložil dne 15.5.2003 vsebinsko enak predlog predlogu z dne 10.1.2003, ki ga je 15.5.2003 umaknil, še vedno pa nepopoln, je po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da želi dolžnik z vložitvijo novega predloga doseči drugačne učinke od tistih, ki jih določa zakon kot posledico določenih pravil postopka (sklenitev prisilne poravnave). Trimesečni rok za vložitev načrta finančne reorganizacije (prvi odstavek 46. člena ZPPSL) je zakonski, prekluzivni rok. To pa pomeni, da ni podaljšljiv. Smiselno se ta rok podaljša le v primeru, če ima načrt finančne reorganizacije odpravljive pomankljivosti, z rokom za popravo, ki ga določi sodišče. Tak rok je sodišče dolžniku tudi dalo v postopku, ki je tekel po prvem predlogu. Z vložitvijo novega predloga pa bi v primeru začetka postopka prisilne poravnave pričel ponovno teči trimesečni rok za vložitev načrta finančne reorganizacije od dneva vložitve novega predloga, ki je vsebinsko enak prvemu. Tak učinek je dolžnik želel doseči, saj je v novem predlogu izrecno navedel, da bo manjkajočo dokumentacijo predložil naknadno. Tak učinek pa je v nasprotju s posledico, ki bi sledila, če dolžnik ne bi umaknil predloga za prisilno poravnavo, niti do 16.5.2003 ne bi predložil popolnega načrta finančne reorganizacije in ki izhaja iz drugega odstavka 50. člena ZPPSL (zavrženje predloga in ustavitev postopka prisilne poravnave). Zato sodišče razlogov, ki jih navaja pritožnik v pritožbi in ki naj bi od dolžnika zahtevali daljši čas za pripravo načrta finančne reorganizacije, v postopku obravnavanja ponovnega predloga, utemeljeno ni upoštevalo in so v tem delu pritožbeni razlogi irelevantni. Tudi v primeru, ko je dolžnik "prisiljen" vložiti predlog za prisilno poravnavo, da prepreči obravnavanje predloga upnikov za začetek stečajnega postopka, nima drugačnega položaja kot takrat, ko lahko sam izbere trenutek, ko bo vložil predlog za prisilno poravnavo z upniki (sicer upoštevaje pogoje iz Zakona o finančnem poslovanju podjetij). Tudi za takega dolžnika je rok za predložitev načrta finančne reorganizacije tri mesece od vložitve predloga za prisilno poravnavo. V konkretnem primeru pa tudi iz pritožbenih trditev izhaja, da naj bi potreboval daljši čas, da v "kompleksni" konkretni zadevi pripravi načrt finančne reorganizacije in da je zato bilo potrebno vložiti nov predlog. Tako dejanje pa je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot izigravanje pravil postopka. Upoštevaje dejstvo, da so v tem postopku upniki zoper dolžnika predlagali začetek stečajnega postopka in da je bil njihov interes, da se ta čimprej začne, vložen predlog dolžnika pa je ovira za začetek stečajnega postopka, je sodišče prve stopnje ob tehtanju interesov upnikov in interesa dolžnika, upoštevaje načelo hitrosti izvedbe insolvenčnih postopkov (drugi odstavek 11. člena v zvezi s prvim odstavkom 71. člena ZPPSL), dolžniku pravilno in zakonito odreklo interes, da z vložitvijo novega predloga celoten postopek pred sodiščem neutemeljeno zavleče. Ostale pritožbene trditve predstavljajo pritožbeno novoto, saj se dolžnik na njih ni skliceval v vloženem predlogu za prisilno poravnavo in jih sodišče prve stopnje ni moglo presojati, zato so neupoštevne tudi v pritožbenem postopku (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).

Tudi trditve o neustavnem odrekanju sodnega varstva so se po oceni pritožbenega sodišča izkazale za neutemeljene. Dolžnik ne zatrjuje, da mu je krateno sodno varstvo v zvezi z uveljavljanjem ugovorov, ki se nanašajo na stečajni razlog. Pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da dolžniku v tem insolvenčnem postopku (ki ga je treba šteti kot en postopek, ne glede na dejstvo, da je sodišče kljub izrecni označbi dolžnika, da vlaga predlog za prisilno poravnavo v zadevi St 211/2002, vpisalo v nov spis), ni odvzeta možnost, da se, če bodo za to izpolnjeni v zakonu določeni pogoji, nad njim opravi postopek prisilne poravnave (primerjaj določilo 172. člena ZPPSL). S tem pa torej dolžniku oziroma njegovim lastnikom s kapitalsko večino v dolžniku, katerih interes naj bi bil z izpodbijano sodno odločbo prizadet, ni odvzeta možnost do sodnega varstva.

Ker se je izkazala pritožba za neutemeljeno, niso pa podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (smiselno drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, na podlagi 15. člena ZPPSL), je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).