Jedro

Četrti odstavek 35. člena ZVPoz določa, da morajo biti evakuacijske poti in prehodi, dostopi, dovozi ter delovne površine za intervencijska vozila proste in prehodne. V konkretni zadevi je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnika navedene določbe nista spoštovala, zato jima je pravilno naložil odpravo pomanjkljivosti s področja varstva pred požarom, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

1. Inšpektorat RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, Izpostava Koper, (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločil, da morata tožnika odpraviti naslednjo pomanjkljivost s področja varstva pred požarom: izprazniti delovne površine za intervencijska vozila na notranjem trgu pred gostinskim lokalom ..., na parcelah 2257/31 in 2257/32, k. o. ... (1. točka izreka). Rok za odpravo pomanjkljivosti je 10. 8. 2010 (2. točka izreka). O odpravi pomanjkljivosti morata tožnika takoj po pretečenem roku za odpravo pomanjkljivosti pisno obvestiti prvostopenjski organ (3. točka izreka). Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je bil 8. 4. 2010 opravljen izredni inšpekcijski nadzor na podlagi prijave, iz katere izhaja, da delovne površine za intervencijska vozila na notranjem trgu med objekti na naslovih ... (v nadaljevanju APO) Simonov zaliv v Izoli, niso proste in prehodne zaradi izvedenih vrtov gostinskih lokalov. Ugotovljeno je bilo, da je med objekti na naslovih ... v APO Simonov zaliv v Izoli, na parcelah št. 2257/31 in 2257/32, k. o. ..., na notranjem trgu, pred gostinskim lokalom ..., na naslovu ..., postavljen zimski vrt z nadstreškom. Lastnika parcel št. 2257/31 in 2257/32, k. o. ... in gostinskega lokala ... sta tožnika. V gostinskem lokalu opravlja dejavnost samostojni podjetnik A. s.p..

2. Pri pregledu požarnega načrta, ki je izdelan za APO ..., je inšpektorica ugotovila, da je notranji trg označen kot postavitvena površina za gasilska vozila. Iz četrtega odstavka 35. člena Zakona o varstvu pred požarom (v nadaljevanju ZVPoz) izhaja, da morajo biti evakuacijske poti, dostopi, dovozi ter delovne površine za intervencijska vozila vedno proste in prehodne. S postavitvijo zimskega vrta z nadstreškom sta tožnika onemogočila proste in prehodne delovne površine za intervencijska vozila na notranjem trgu. Požarna varnost APO v Simonovem zalivu v Izoli je bila projektirana in izvedena na podlagi Elaborata požarne varnosti – dodatek k projektu PGD, PZI št. 1626, julij 1994. Iz 6. poglavja izhaja, da je kot intervencijsko površino potrebno izvesti notranji trg z dostopom s Prešernove ceste, ki zagotavlja obračanje in manevriranje na samem trgu ter zagotavlja učinkovito gašenje in reševanje znotraj kompleksa APO v Simonovem zalivu v Izoli. Za dostop gasilcev s Prešernove ceste na notranji trg je potrebno stalno zagotavljati prosto širino prehoda 3 m z višini 3,5 m. Ker sta tožnika s postavitvijo zimskega vrta z nadstreškom zasedla delovne površine za intervencijska vozila, morata delovne površine za intervencijska vozila na notranjem trgu APO Simonov zaliv v Izoli izprazniti tako, da bodo proste in prehodne. Rok za odpravo ugotovljene pomanjkljivosti je 10. 8. 2010. Tožnika morata o odpravi pomanjkljivosti v skladu z 29. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) obvestiti prvostopenjski organ. V skladu z 30. členom ZIN pritožba na odločbo ne zadrži njene izvršitve.

3. Ministrstvo za obrambo kot drugostopenjski organ je tožnikovi pritožbi zoper navedeno odločbo zavrnilo. Sklicuje se na 35. člen ZVPoz, Pravilnik o požarni varnosti v stavbah (v nadaljevanju Pravilnik), ustrezne občinske predpise ter v konkretni zadevi upoštevan Elaborat požarne varnosti. Iz slednjega izhaja, da je za dostop gasilcev s Prešernove ceste na notranji trg potrebno stalno zagotavljati prosto širino prehoda 3 m. Za ukrepe varstva pred požarom so prvenstveno odgovorni lastniki objektov oziroma površin, kjer je te ukrepe treba izvajati (36. člen ZVPoz). Iz tretjega odstavka 23. člena ZVPoz izhaja, da se požarna varnost ob rekonstrukciji in vzdrževanju objektov ne sme zmanjšati. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ tožnikoma utemeljeno naložil, da izpraznita delovne površine za intervencijska vozila na notranjem trgu pred gostinskim lokalom.

4. Tožnika izpodbijata pravilnost navedene odločitve iz razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), predvsem zaradi neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega predpisa (ZVPoz in Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1), nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe pravil postopka. Zaključek prvostopenjskega organa, da naj bi obravnavani zimski vrt zmanjševal požarno varnost, temelji na ugotovitvi, da postavitev obravnavanega zimskega vrta naj ne bi bila predvidena z Elaboratom požarne varnosti – dodatku k projektu PGD, PZI št. 1626, julij 1994. Odprava očitanih pomanjkljivosti pomeni zahtevo po odstranitvi legalno postavljenega objekta. Tožnika sta sporen zimski vrt postavila v zimi 2005/2006, nadstrešek nad teraso pa v zimi 2006/2007, ob upoštevanju vseh veljavnih predpisov za tovrstne objekte, ob upoštevanju katerih ni bila potrebna pridobitev gradbenega dovoljenja. Na vlogo izvajalca postavitve zimskega vrta je bila izdana lokacijska informacija za gradnjo sezonskega gostinskega vrta pred lokalom „...“, za parceli št. 2257/31 in 2257/32, k. o. ... Točka 6.2. v navedeni lokacijski informaciji potrjuje, da je možna gradnja začasnih objektov za potrebe gostinstva in turistične ponudbe. Sporni zimski vrt je skladen z veljavnim prostorskim aktom – Odlokom o spremembah in dopolnitvah odloka o ureditvenem načrtu Simonov zaliv v Izoli. Slednji dopušča v notranji ureditveni coni D1 – poslovno-turistično-stanovanjski kompleks „...“ nadkritja in zasteklitve gostinskih teras, torej tudi terase tožnikov. Tožnika zaključujeta, da so bili že v fazi prostorskega planiranja upoštevani vidiki požarne varnosti. Objekt je bil postavljen v skladu z lokacijsko informacijo, le-ta pa izdana na podlagi prostorskega izvedbenega akta, katerega izdelovalec je moral upoštevati določila 23. člena in 30. člena ZVPoz. Tožnika sta objekt postavila ob zaupanju v pravo, v prepričanju, da ustreza vsem predpisom.

5. Tožnika poudarjata, da Elaborat požarne varnosti – dodatek k projektu PGD, PZI št. 1626, julij 1994, ne more veljati za posamičen pravni akt, na podlagi katerega bi bila omogočena oziroma prepovedana gradnja ali postavitev posameznih vrst objektov. Sedaj sporni zimski vrt je predmet druge gradnje, na katero se gradbeno dovoljenje, katerega element naj bi bil citirani Elaborat požarne varnosti, ne nanaša. Le-ta se ne more nanašati na vprašanje legalnosti postavitve sedaj spornega zimskega vrta. Tožnika sta lastnika parcel, na katerih stoji sedaj sporni zimski vrt, že od leta 1991, od takrat pa na t. i. „delovni površini za gasilce“, stoji pet stebrov dimenzij 40 cm X 40 cm, višine 3 m, na katere je bila pozneje naslonjena sedaj sporna nadstrešnica terase. Tožnika sta od prodajalca kupila celotno nepremičnino, ki ni imela nikakršnih bremen. Kasneje sprejet Elaborat požarne varnosti (leta 1994) pa ne more poseči v pridobljene pravice tožnikov. Tožnika pripominjata, da je v omenjenem Elaboratu požarne varnosti na 13. strani kot dejanska ovira za dostop gasilcev na notranji trg kompleksa APO Simonov zaliv Izola naveden vrt na vzhodnem vogalu objekta „B“ in ne vrt ob gostinskem objektu na južni strani objekta „D“, torej sedaj sporni vrt pred gostinskim lokalom „…“ Prvostopenjski organ je tako napravil napačen sklep o dejanskem stanju oziroma nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Izpodbijano odločbo je razumeti kot zahtevo po odstranitvi legalno postavljenega začasnega objekta, skupaj z že obstoječimi stebri, v gabaritih, ki od leta 1991 dalje niso bili sporni. O tem, ali objekt pritožnikov ustreza prostorskih pogojem in predpisom bi se lahko po določbah 150. člena do 156. člena ZGO-1 kvečjemu izrekel le pristojni gradbeni inšpektor.

6. Tožnika menita, da je izpodbijano odločbo treba presojati kot poskus preseganja področja nalog organa, ki jo je izdal, oziroma kot poseg v lastninska upravičenja tožnikov. Da gre za arbitrarno odločbo naj bi potrjeval tudi uradni zaznamek organa o inšpekcijski prijavi, ki naj bi bila očitno lažna. Izpostavljata tudi, da je organ pri svojem delu očitno ravnal selektivno, saj proti lastnikom ostalih gostinskih lokalov, katerih terase oziroma vrtovi dejansko omejujejo prehodnost t. i. „intervencijske površine“, ni ukrepal. Pri tem se sklicujeta na zapisnik organa z dne 8. 4. 2010, iz katerega izhaja, da je intervencijski dostop delno oviran zaradi ograje in cvetličnih loncev pred lokalom „…“ Poudarjata, da je dovoz gasilskih vozil mogoče zagotoviti z mnogo blažjimi ukrepi, kot je na primer zvijanje tekstilnih nadstreškov (trend) pred drugimi lokali, kot pa z odstranitvijo zimskega vrta pred njunim gostinskim lokalom. Navajata, da iz skice izmer na dan 15. 9. 2010 izhaja, da zahtevana širina treh metrov ni zagotovljena na dostopni intervencijski poti med enoto „C“ in „B“ in med traktoma „E“ in „B“, o čemer se sodišča lahko prepriča z ogledom na kraju samem kot ob pomoči izvedenca. Po mnenju tožnikov sta bili pri izdaji izpodbijane odločbe kršeni ustavno varovani načeli varstva zaupanja v pravo in enakosti pred zakonom. Pri kršitvi načela zaupanja se sklicujeta na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-19/05-11, pri kršitvi načela enakosti pa se sklicujeta na dejstvo, da organ proti lastniku drugega lokala „…“ ni sprožil (istovrstnega) postopka ter da gre za različno obravnavanje enakih stanj. Tožnika predlagata, da sodišče izpodbijano odločitev (tako odločbo prvostopenjskega organa kot odločbo drugostopenjskega organa) odpravi ter predlagata, da sodišče naloži toženi stranki v plačilo njune stroške postopka.

7. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, navedene v drugostopenjski odločbi. Z izpodbijano odločbo se ne posega v lokacijsko informacijo, saj gre v tem primeru za drug upravni postopek, ki neposredno ne vpliva na obravnavani inšpekcijski postopek oziroma s tem povezane izrečene ukrepe varstva pred požarom. Prvostopenjski organ namreč za presojanje izvrševanja predpisov s področja graditve objektov ni pristojen. Pojasnjuje tudi, čeprav ni stvar tega postopka, da so bile investitorju gostinskega lokala „…“ bar predlagane ustrezne rešitve, ki so bile tudi upoštevane. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Tožnika v pripravljalni vlogi navajata, da jima tožena stranka, kljub njunim večkratnim zahtevam, ni predložila dokumenta, ki bi potrjeval, ali je bil proti lastniku omenjenega lokala sprožen inšpekcijski postopek ali izrečen kakšen ukrep. Nadalje navajata, da sta predmetni lokal konec maja 2011 oddala v najem samostojnemu podjetniku B.B., ki je zaposlil dva delavca ter da v primeru odstranitve terase z nadstreškom lokal ne bo več posloval rentabilno. Izvršitev izpodbijane odločbe naj bi imela za posledico, da gostinske dejavnosti ne bi bilo več mogoče opravljati. Tožnika vztrajata pri tožbenem zahtevku.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa in drugostopenjskega organa in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

11. V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je z izpodbijano odločbo, zaradi varstva pred požarom, tožnikoma naložil, da morata izprazniti delovne površine za intervencijska vozila pred njunim gostinskim lokalom.

12. Pristojnost prvostopenjskega organa za odločanje v konkretni zadevi je podana v prvem odstavku 50. člena ZVPoz. Slednji določa, da nadzor nad izvajanjem tega zakona in drugih predpisov, ki urejajo varstvo pred požarom, opravlja Inšpektorat Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Pravice in dolžnosti inšpektorjev, ki jih imajo le-ti pri opravljanju inšpekcijskih opravil, pa so določene v 54. členu ZVPoz, med drugim, da določijo rok za odpravo pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti pri izvajanju predpisov o varstvu pred požarom (5. točka prvega odstavka 54. člena ZVPoz). V konkretni zadevi je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnika nista spoštovala določbe četrtega odstavka 35. člena ZVPoz, iz katere izhaja, da morajo biti evakuacijske poti in prehodi, dostopi, dovozi ter delovne površine za intervencijska vozila proste in prehodne. Smisleno enake zahteve vsebuje tudi Pravilnik o požarni varnosti v stavbah (5. člen) ter Elaborat požarne varnosti za APO Simonov zaliv. Iz tretjega odstavka 23. člena ZVPoz tudi izhaja, da se požarna varnost ob rekonstrukciji in vzdrževanju objekta ne sme zmanjšati. Iz ugotovitev inšpektorja v konkretni zadevi pa izhaja, da sta tožnika s postavitvijo objekta – nadstreška onemogočila prost dostop do opreme, naprav in sredstev za varstvo pred požarom. Ob navedenih ugotovitvah je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in zakonita.

13. Ugovori tožnikov, ki se s tem ne strinjata, po presoji sodišča niso utemeljeni. Sodišče zavrača njuno sklicevanje na lokacijsko informacijo, iz katere zaključujeta, da je bila postavitev spornega objekta dovoljena. Lokacijska informacija namreč ni akt, s katerim se dovoljuje gradnja, temveč ima po izrecni določbi petega odstavka 80. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) značaj potrdila iz uradne evidence. Slednje izda občinski upravni organ kot informacijo investitorju nameravane gradnje, da se seznani, kakšna so merila in pogoji za načrtovanje investicijske namere. Lokacijska informacija torej nima značaja odločbe, ki bi dovoljevala predmetno gradnjo. Po navedenem trditve tožnikov, da sta ravnala v skladu z vsebino lokacijske informacije, ni mogoče upoštevati (enako stališče izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 677/2006 z dne 11. 4. 2007).

14. Izpodbijana odločba tožnikoma nalaga obveznost iz vidika požarne varnosti, glede katere je bilo v postopku ugotovljeno, da je zaradi predmetne gradnje ogrožena. V predmetni zadevi pa se ne presoja legalnost navedene gradnje, za zadevo je prav tako nerelevantno sklicevanje tožnikov, da sta lastnika parcel, na katerih stoji navedena gradnja, in da sta parceli kupila brez bremen. V zadevi je bistvena ugotovitev v postopku, da je oviran dostop oziroma dovoz, ki bi moral biti prost (zapisnik o inšpekcijskem nadzoru z dne 8. 4. 2010). Glede na take ugotovitve so neutemeljeni ugovori tožnikov, da je bilo v zadevi nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pri tem tožnika navajata, da je prvostopenjski organ iz Elaborata požarne varnosti (st. 13) napravil napačen sklep o dejanskem stanju in da iz navedenega Elaborata požarne varnosti izhaja, da naj bi bila dejanska ovira za dostop gasilcev vrt na vzhodnem vogalu objekta „B“ in ne objekt tožnikov - vrt ob gostinskem objektu na južni strani objekta „D“. Sodišče v zvezi z navedenimi ugovori ugotavlja, da omenjeni elaborat govori o „vrtu ob gostinskem objektu na južni strani objekta D“ in ne o objektu – nadstrešku, ki je predmet navedenega postopka. Zato zavrača tožnikove ugovore, da je bilo v zadevi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje.

15. Na podlagi povedanega sodišče zavrača ugovore tožnikov, da je prvostopenjski organ z izpodbijano odločitvijo presegel svoja pooblastila ter da gre za poseg v lastninska upravičenja tožnikov. Zavrača tudi tožbene očitke o arbitrarnem ravnanju prvostopenjskega organa ter njuno sklicevanje na inšpekcijsko prijavo, ki naj bi bila lažna. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje tožnikov o selektivnem ravnanju prvostopenjskega organa, ki naj ne bi ukrepal proti lastnikom ostalih gostinskih lokalov. V navedenem postopku se namreč presoja le izpodbijana odločba. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tudi očitke o kršitvi ustavnega načela enakosti pred zakonom. Prav tako zavrača tudi očitke o kršitvi načela zaupanja v pravo in s tem v zvezi sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS, saj, kot že pojasnjeno, lokacijska informacija nima pravne narave odločbe. Na zakonitost izpodbijane odločbe pa tudi ne more vplivati sklicevanje na posledice, ki naj bi jih tožnikoma povzročila izpodbijana odločba.

16. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je po presoji sodišča v zadevi relevantno, ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

17. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.