Jedro

Namen tretjega odstavka 970. člena OZ je v varstvu interesov zavarovane osebe. Kadar zavarovana oseba ni zavarovalec, je v primeru smrti neprimerno oziroma nelogično, da bi o beneficiarjevi pravici odločal le zavarovalec. V konkretnem primeru tožnica uveljavlja svoje interese oziroma pravice iz naslova invalidnosti in, kot je že bilo poudarjeno, s svojimi navedbami izpodbija podlago svojega tožbenega zahtevka. Iz teh razlogov je pritrditi zaključku drugostopenjskega sodišča, da se za veljavnost pogodbe po polici št. 1 soglasje tožnice ne zahteva.

V skladu z 286. členom ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Nova dejstva in dokaze je na poznejših narokih za glavno obravnavo možno navajati in predlagati le, če jih stranka brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen 5. 5. 2008 in je bil ne glede na procesni sklep sodišča tega dne zaključen, saj gre za kogentno določbo, ki je sodišče ne more izključiti. Toženi stranki je sodišče sicer dalo dodaten rok za izjavo o določenih dejstvih in predloženih dokaznih na prvem naroku, ki se je do tega tudi pravočasno izjavila, in sicer v vlogi z dne 15. 5. 2008. Nezgodna zavarovanja OZ uvršča med osebna oziroma vsotna zavarovanja in jih ureja v 3. oddelku XXVI. poglavja. Za osebna zavarovanja je značilno, da se zavarovalnica zaveže izplačati vnaprej dogovorjeno vsoto, če nastopi dogodek, ki je v zavarovani pogodbi opredeljen kot zavarovalni primer. Zato zavarovalna pogodba osebnega zavarovanja ne vsebuje odškodninskega elementa in obveznost zavarovanja ni plačati znesek škode, temveč izplačati dogovorjeno zavarovalno vsoto. Obveznost zavarovalnice nastopi z nastankom poškodbe oziroma invalidnostjo upravičenca in ne z vzpostavitvijo odškodninskega razmerja. Bistvena je le vzročna zveza med nezgodo in nastalo posledico (invalidnostjo). Zato upravičencu ob nastopu zavarovalnega primera tudi ni treba dokazovati (vseh) elementov civilnega delikta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zavarovalnine iz naslova nezgodnega zavarovanja po polici št. 1 v višini 157.090,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2006 dalje do plačila, ter po polici št. 2 v višini 5.806,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2006 dalje do plačila. Odločilo je še, da mora tožnica toženki povrniti stroške pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z določbami 121., 924., 926., 966., 970., 975. in 977. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbami 7., 8., 212., 224., 226. in 253. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbami 8., 212. in 360. člena ZPP. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi glede temelja, glede višine zahtevka pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je odločitev pritožbenega sodišča o tem, da gre za dve samostojni pogodbi in da tožnica pogodbe št. 1 ni podpisala in ni bila seznanjena s Splošnimi pogoji ZAN 100/01 (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki naj bi bili sestavni del te pogodbe, pravilna. Odločitev, da Splošni pogoji tožnico kljub temu zavezujejo, pa je posledica zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Protispisna je ugotovitev, da je pogodba podpisana s strani zavarovalca, saj je na pogodbi le podpis zavarovatelja (tj. toženke). Zavarovalna pogodba iz 925. člena OZ je dvostranska in podpisani morata biti obe stranki, tudi če gre za eno in isto osebo. Odločitev pritožbenega sodišča, da podpis zavarovatelja istočasno pomeni podpis zavarovalca, je materialnopravno zmotna. Če pogodbe ne podpišeta obe stranki, tudi ni mogoče šteti, da je bil zavarovalec seznanjen s splošnimi pogoji. Tudi odločitev pritožbenega sodišča, da se soglasje tožnice za pogodbo št. 1 ne zahteva (drugi odstavek 970. člena OZ), ob pravilni uporabi materialnega prava nima podlage v dejanskem stanju. Skladno s tretjim odstavkom 970. člena OZ je potrebno soglasje zavarovanca. Dejstvo, da na pogodbi ni podpisa zavarovalca, pomeni, da niti tožnica niti kdo drug v njenem imenu ni potrdil prejema Splošnih pogojev. Sodišče je s svojimi zaključki kršilo določbi pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Splošni pogoji, na katere se sklicuje tožena stranka, so iz leta 2001, medtem ko je bila zavarovalna pogodba sklenjena v letu 1997, zato ne morejo veljati. Iz Splošnih pogojev namreč izhaja, da veljajo šele od 1. 9. 2001. Tožnica zato leta 1997 ob podpisu pristopne izjave ni mogla podpisati Splošnih pogojev, ki takrat še niso obstajali. Neutemeljena in neobrazložena (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) je tudi utemeljitev sodišča druge stopnje, da je normalno, da se na polici, ki naj bi bila sklenjena leta 2003, zapiše, da velja od leta 2001 in po Splošnih pogojih, ki ob začetku veljavnosti pogodbe sploh še niso obstajali, ker gre za večletna zavarovanja. Napačno je tudi izhodišče, da zavarovalna pogodba brez splošnih pogojev ne more obstajati. Ob pravilni presoji bi moralo sodišče odločiti, da je pogodba o nezgodnem zavarovanju št. 1 veljavna, ker to dejstvo ni bilo sporno, vendar pa določila o izključitvi odgovornosti (1. točka drugega odstavka 10. člena Splošnih pogojev) tožnice ne obvezujejo, saj z njimi ni bila seznanjena. Tudi odločitev, da tožnico zavezujejo izključitveni razlogi po Splošnih pogojih pri uveljavitvi zahtevka po polici št. 2, nimajo podlage v izvedenih dokazih in ob pravilni uporabi materialnega prava. Tudi v tem delu je podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta polica namreč ni podpisana s strani zavarovalca, na njej je le vnaprej natisnjen napis »po pristopni izjavi!«. Če je tožnica podpisala pristopno izjavo, še ne pomeni, da je bila seznanjena s Splošnimi pogoji. Splošni pogoji bi bili del pogodbe le, če bi toženka tožnico z njimi izrecno seznanila. Toženka ni zatrjevala, da bi tožnico ob podpisu pristopne izjave v letu 1997 opozorila na Splošne pogoje in ji jih izročila. Prav tako ni zatrjevala, da bi tožnica v letu 2003 podpisala kakršnokoli novo pristopno izjavo. Tožena stranka ni trdila niti, da bi bili splošni pogoji, ki so veljali v 1997, enaki tistim iz leta 2001. Odločitev pritožbenega sodišča, da brez podpisane police št. 2 in brez veljavnosti Splošnih pogojev tožnica sploh ne bi mogla uveljavljati zavarovalnine po tej polici, je posledica zmotne uporabe materialnega prava. Odločitev istega sodišča, da je tožeča stranka svoje trditve o tem, da s Splošnimi pogoji ni bila seznanjena pred škodnim dogodkom in da ji niso bili izročeni, podala prepozno, in da je zato prekludirana, pa je protispisna (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prvi narok za glavno obravnavo ni bil zaključen 5. 5. 2008, temveč je bil takrat začet, zaključen pa je bil na obravnavi 7. 4. 2009 s sklepom prvostopenjskega sodišča. Zato so vse navedbe in vsi dokazi, ki so bili predlagani s pripravljalno vlogo 28. 5. 2008, pravočasni. Če bi tožena stranka želela izključiti svojo obveznost plačila zavarovalnine, bi morala dokazati, da je tožnica pod vplivom alkohola namenoma skočila v jašek, saj je zavarovalnica po določbi 975. člena OZ prosta obveznosti iz pogodbe o nezgodnem zavarovanju le, če sta zavarovalec oziroma zavarovanec namenoma povzročila nezgodo. Določbo 977. člena OZ je treba restriktivno razlagati na način, da se nanaša le na primere, ko si zavarovanec posledice povzroči tako, da svoje dejanje usmeri v to, ali pa je ravnanje protipravno ali skrajno nemoralno. Vinjenost hotelskega gosta ni ne eno ne drugo. Določba Splošnih pogojev, ki tožnici nalaga dokazno breme za izpodbijanje vzročne zveze med domnevano alkoholiziranostjo in nastankom zavarovalnega primera, je zato nedvomno v nasprotju z namenom sklenjene pogodbe. Določba je tudi nepravična in pretirano stroga do zavarovanca in zato nična. Nezadostna pazljivost, ki se očita tožnici, je očitek malomarnega ravnanja, ki pa ni izključitveni razlog za izplačilo zavarovalnine iz naslova nezgodnega zavarovanja v smislu 975. člena OZ, prav tako ni v nedvomnem interesu zavarovanca v smislu določbe drugega odstavka 924. člena OZ. Prvostopenjsko sodišče je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je neupravičeno zavrnilo dokaz, da tožnica ni bila vinjena in da je očitno prišlo do zamenjave krvi. Sodišče je dokaze zavrnilo kot prepozne, čeprav jih je tožnica v spis vložila na prvem naroku za glavno obravnavo 7. 4. 2009. S tem je zagrešilo tudi kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 286. člena ZPP. Tožena stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, kot sta to napačno ugotovili nižji sodišči. Tožena stranka je namreč tista, ki je dolžna v spis dostaviti listine in tega ne more prenesti na Center za kriminalistična izvedenska mnenja pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Hrvaške (v nadaljevanju Center). Slednji je v spis dostavil izvedensko mnenje, s katerim je toženka razpolagala že ob odgovoru na tožbo, in dopolnitev tega mnenja na predlog stranke, ki jo je toženka predložila v spis šele s pripravljalno vlogo 15. 5. 2008. Center naj bi 1. 6. 2009 dostavil tudi obrazca AUK 1 in AUK 2, ki v njegovih spremnih dopisih nista omenjena. Listina z oznako C5 (gre za obrazca AUK 1 in AUK 2) ni omenjena niti v dopisu ob ponovni dostavi dokumentacije. Tudi za te listine je tožena stranka vedela pred dostavo listin s strani Centra, zato ni bilo utemeljenega razloga, da jih ni izrecno predlagala kot dokaz. Izvedensko mnenje z dne 28. 4. 2008 se povsem določno sklicuje na navedena obrazca, zato bi tožena stranka lahko predlagala vpogled v to listino do konca prvega naroka. Iz teh razlogov dokaznega predloga za vpogled v spis št. 511-01-43-4159/2003 pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Hrvaške (v nadaljevanju MUP RH) ni mogoče šteti za substanciran in pravočasen predlog, ki bi nadomestil obveznost tožene stranke v smislu 226. člena ZPP. Ob pravilni uporabi določbe 286. člena ZPP bi moralo pritožbeno sodišče dokazni predlog za dostavo obrazcev AUK 1 in AUK 2 šteti za prekludiran in na ti listini ne bi smelo opreti svoje odločitve. Ker tega ni storilo, mu je mogoče očitati bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je dokazne predloge obeh strank neupravičeno obravnavalo različno, saj je tožnica skladno z navodili sodišča, da mora dostaviti dokumentacijo najpozneje do 7. 4. 2009, to storila, a je sodišče njen dokazni predlog štelo za prepozen. Neupravičeno je pritožbeno sodišče pritrdilo tudi zavrnitvi dokaznega predloga tožnice, da se vpogleda v celoten spis št. 511-01-43-4159/2003 in se ne dovoli tretji osebi, da odloča o tem, katere listine bo v imenu tožene strank vložila v spis. Izvedensko mnenje tudi v primeru, da gre za tuje izvedensko mnenje, sestavlja del trditvene podlage. Prvostopenjsko sodišče je to dokumentacijo zmotno presojala kot javno listino, drugostopenjsko sodišče pa je sicer pravilno ocenilo, da ne gre za javno listino in bi moralo zato odločitev prvostopenjskega sodišča razveljaviti, ne pa ji pritrditi. S tem je sodišče dalo nejavni listini večjo težo kot javni in je kršilo določbo 8. člena ZPP ter zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Glede očitkov kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z ugotavljanjem veljavnosti in narave zavarovalnih pogodb, ki so temelj tožbenega zahtevka, revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da niso utemeljeni. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje nimata. Obe sodišči sta se namreč opredelili do bistvenih vprašanj v obravnavani zadevi in odgovorili na vprašanji, zakaj štejeta zavarovalni pogodbi za veljavni in v kakšnem obsegu ti učinkujeta.

7. Očitana procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je le navidezna. Tako imenovana protispisnost obstaja le, če sodišče napačno povzame listine ali zapisnike o zaslišanju strank, prič in izvedencev, ne pa, kadar te listine napačno dokazno tolmači. V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, uveljavljanje katerega na revizijski stopnji ni (več) dovoljeno.

8. Kar zadeva veljavnost zavarovalnih pogodb, je pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo, da gre za dve ločeni polici oziroma zavarovalni pogodbi, ki sta sicer med seboj povezani in sta del kolektivnega nezgodnega zavarovanja, namenjenega zaposlenim pri toženi stranki. Uvodoma ne gre spregledati dejstva, da je tožnica svoj tožbeni zahtevek gradila na veljavnosti obeh zavarovalnih pogodb, na kateri se je skupaj s Splošnimi pogoji tudi sklicevala in jih priložila tožbi. Hkrati pa je izpodbijala njuno veljavnost s trditvami, da pogodb niso podpisale vse stranke, katerih soglasje se zahteva za njuno veljavnost. Njene trditve so tako kontradiktorne - s svojimi navedbami izpodbija pravno podlago svojega tožbenega zahtevka, s katero zahtevek utemeljuje. Nižji sodišči sta se pravilno postavili na stališče, da je obstoj (sklenitev) zavarovalnih pogodb tožnica zatrjevala in jih skupaj s Splošnimi pogoji tudi predložila, toženka pa tega ni prerekala, zato je obstoj zavarovalnega razmerja nesporen.

9. Zavarovalna pogodba po polici št. 1, v kateri tožena stranka nastopa kot zavarovatelj in zavarovalec, je zavarovalna pogodba, ki je sklenjena za škodni primer smrti in invalidnosti. Tožena stranka jo je sklenila v korist svojih zaposlenih delavcev po kadrovski evidenci. Revizijski očitek, da bi glede na določbo tretjega odstavka 970. člena OZ tožnica za veljavnost zavarovalne pogodbe morala dati soglasje, je v konkretnem primeru neutemeljen. Res se osebno navajanje načelno nanaša na škodna primera smrti in invalidnosti, vendar tožnica v tem primeru zahteva zavarovalnino za primer invalidnosti. Namen tretjega odstavka 970. člena OZ je v varstvu interesov zavarovane osebe. Kadar zavarovana oseba ni zavarovalec, je v primeru smrti neprimerno oziroma nelogično, da bi o beneficiarjevi pravici odločal le zavarovalec. V konkretnem primeru tožnica uveljavlja svoje interese oziroma pravice iz naslova invalidnosti in, kot je že bilo poudarjeno, s svojimi navedbami izpodbija podlago svojega tožbenega zahtevka. Iz teh razlogov je pritrditi zaključku drugostopenjskega sodišča, da se za veljavnost pogodbe po polici št. 1 soglasje tožnice ne zahteva. Zato so (že iz tega razloga) nerelevantni revizijski očitki, da ni potrdila prejema Splošnih pogojev, katerih prejem je sicer naveden na sami polici, saj je logično, da tega ni mogla storiti, ker police (pogodbe) niti ni podpisala. To pa še ne pomeni, da Splošni pogoji kot del te police za tožnico ne veljajo. Poleg tega pa so bile navedbe o neprejemu Splošnih pogojev dane prepozno, kar bo natančneje obrazloženo v nadaljevanju.

10. Zavarovalna pogodba po polici št. 2 se nanaša na dnevno nadomestilo, kot zavarovalci nastopajo zaposleni pri toženi stranki, kot zavarovanci pa osebe po priloženem seznamu. Zavarovalci so zavarovalno pogodbo podpisali s podpisom pristopne izjave. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je takšno pristopno izjavo podpisala tudi tožnica in s tem sklenila zavarovalno pogodbo (št. 2) iz 925. člena OZ.

11. Revidentka v zvezi s Splošnimi pogoji zatrjuje, da z njimi ni bila seznanjena in da ti ne morejo veljati zanjo, ker veljajo šele od leta 2001, zavarovalna pogodba pa je bila sklenjena že leta 1997. Protispisna naj bi bila tudi odločitev pritožbenega sodišča glede pravočasnosti navedb o tem, da tožnica s Splošnimi pogoji ni bila seznanjena. Glede prejema Splošnih pogojev v zvezi s polico št. 1 je revizijsko sodišče že v točki 9 obrazložilo, da ta niti ni bil možen zaradi same narave te zavarovalne pogodbe, in so revizijske navedbe iz tega razloga brezpredmetne. Na polici št. 2, ki jo je tožnica podpisala po pristopni izjavi, pa je izrecno navedeno, da s podpisom police sprejema tudi „prejem pogojev in klavzul za sklenjeno zavarovanje“.

12. Tožena stranka ni bila dolžna izrecno navajati, da je Splošne pogoje izročila tožnici. Tožnica je tista, ki bi morala zatrjevati in dokazati, da ji Splošni pogoji niso bili izročeni in tudi drugače ni bila oziroma mogla biti seznanjena z njimi. Takšne trditve je sicer podala, vendar prepozno. Očitek protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ugotovitve drugostopenjskega sodišča o (ne)pravočasnosti trditev, ki jih je tožnica podala v vlogi z dne 26. 5. 2008, da s Splošnimi pogoji ni bila seznanjena pred škodnim dogodkom in da ji niso bili izročeni, je neutemeljen. V skladu z 286. členom ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Nova dejstva in dokaze je na poznejših narokih za glavno obravnavo možno navajati in predlagati le, če jih stranka brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen 5. 5. 2008 in je bil ne glede na procesni sklep sodišča tega dne zaključen, saj gre za kogentno določbo, ki je sodišče ne more izključiti. Toženi stranki je sodišče sicer dalo dodaten rok za izjavo o določenih dejstvih in predloženih dokaznih na prvem naroku. Prvostopenjsko sodišče je vlogo tožene stranke z dne 15. 5. 2008 pravilno obravnavalo kot pravočasno. Z njo je predložila tudi dokaz »zapisnik o vještačenju« in dokaze, s katerimi je dokazala, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogla predložiti že na prvem naroku, zato je sodišče tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka glede teh navedb in dokazov ni prekludirana (natančneje o tem v naslednji točki obrazložitve te sodbe). Sodišče je tožnici dalo možnost, da se glede trditev in dokazov v pripravljalni vloge tožene stranke z dne 15. 5. 2008 izjavi. Navedba tožnice v vlogi z dne 26. 5. 2008, da s Splošnimi pogoji ni bila seznanjena pred škodnim dogodkom in da ji niso bili izročeni, je nova in ne pomeni odgovora na navedbe tožene stranke z dne 15. 5. 2008. Sodišče druge stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnica takšne trditve uveljavljala prepozno. Revizijska razlogovanja v zvezi s seznanjenostjo tožnice s Splošnimi pogoji so torej brezpredmetna.

13. Neutemeljen je tudi očitek kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavku 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče neupravičeno zavrnilo dokaze, da tožnica ni bila vinjena in da je očitno prišlo do zamenjave krvi. Nižji sodišči sta pravilno zavrnili navedene dokaze kot prepozne, saj je bil prvi narok, kot izhaja iz obrazložitve prejšnje točke, zaključen 5. 5. 2008 in ne 7. 4. 2009, kot trdi revidentka. Razloge za svojo odločitev sta nižji sodišči natančno in jasno obrazložili (glej prvostopenjsko sodbo na 4. strani in potrditev teh razlogov v drugostopenjski sodbi v točki 13. na 7. strani). Vse druge pravočasno predlagane dokaze pa sta skladno z 8. členom ZPP tudi kritično ocenili. Glede dokaznega predloga z vpogledom v spis Občinskega sodišča v Poreču je že sodišče prve stopnje natančno obrazložilo, zakaj je prepozen. Tožnica je na prvem naroku 5. 5. 2008 predlagala vpogled v spis navedenega sodišča P 426/06. Na tem naroku je iz tega spisa predložila izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke in vpogled je bil predlagan v smeri dokazovanja, da je bila vzrok padca prenizka ograja. Sodišče ji je naložilo, naj preostale listine iz spisa predloži na naslednjem naroku, saj je stranka v postopku pred Občinskim sodiščem v Poreču in jih zato lahko pridobi sama. Na naroku 7. 4. 2009 je tožnica predložila dokazila (medicinsko dokumentacijo, a le v enem izvodu), a ji je sodišče listine vrnilo z navodilom, naj jih predloži v zadostnem številu izvodov. Tožena stranka je na tem naroku ugovarjala, da so listine predložene prepozno in naj tožnica dokaže, da so se listine nahajale v spisu v Poreču in jih zato ni mogla predložiti prej (že na prvem naroku). Tožnici tega ni uspelo izkazati, saj je iz predloženih listin izhajalo, da so bile v spis vložene šele 27. 4. 2009, to je po datumu opravljenega naroka v predmetnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo dokazni predlog tožnice kot prepozen.

14. Kar zadeva dokazni predlog tožene stranke z vpogledom v spis št. 511-01-43-4159/2003 pri MUP RH, ki ga je tožena podala že pred prvim narokom (v vlogi z dne 29. 4. 2008) in ki naj bi bil neupravičeno ugodneje obravnavan kot predlog tožnice, je prvostopenjsko sodišče toženki, enako kot tožnici, na naroku 7. 4. 2009 naložilo, da skuša sama pridobiti kopijo spisa. Če to ne bi bilo uspešno, ji je sodišče naložilo, naj to sporoči in priloži dokazilo o „neuspehu“, nato bo sodišče od Centra za forenzične preiskave Ivana Vučetiča Zagreb (v nadaljevanju CKV) samo pridobilo listine, ki jih kot dokaz predlaga toženka. Dejstvo, da je CVK na prošnjo tožene stranke listine poslal neposredno sodišču, ni razlog, da sodišče teh dokazov ne bi upoštevalo. Tožena stranka je namreč dokazni predlog podala pravočasno in sodišče ji je naložilo, naj listine poskusi pridobiti sama. Ker je z dopisom izkazala, da je zanje zaprosila, listine pa so bile posredovane neposredno sodišču, ni razloga, da jih zgolj zaradi tega sodišče ne bi upoštevalo. Iz ugotovitev nižjih sodišč in iz podatkov v spisu izhaja, da je prvostopenjsko sodišče s strani CKV 25. 5. 2009 prejelo listinsko dokumentacijo, ki je v spremnem dopisu označena kot priloga C1 - C6. Nižji sodišči sta se do očitka tožnice, da obrazca AUK 1 in AUK 2, ki sta označena kot priloga C5, nista bila navedena v spremnem dopisu CKV, opredelili in dokaz ob upoštevanju drugih okoliščin (da so bile listine poslane neposredno od CKV; da se obrazca nanašata na tožnico in njeno nezgodo; da so bile listine označene s strani administrativne službe CKV; da sta bila obrazca označena z uvodno številko 511-01-43, ki je navedena v posameznem dokumentu vseh listin; dohodni žig CKV) skladno z 8. členom ZPP ocenili kot verodostojen. Zgolj trditev tožnice, da se zaradi nenavedbe listine C5 v spremnem dopisu ta ni nahajala v spisu, ne more omajati zaključka nižjih sodišč, da je listina brez dvoma bila del spisa.

15. Zavrniti je treba tudi revizijske očitke glede (ne)veljavnosti Splošnih pogojev, češ da se polici št. 1 in št. 2 sklicujeta na Splošne pogoje, ki v času njune izdaje še niso veljali. Iz ugotovitev nižjih sodišč (in tudi iz polic samih) izhaja, da gre za večletna zavarovanja in da sta polici št. 1 in št. 2 nadomestili prejšnji polici št. 3 in št. 4 že sklenjenega kolektivnega nezgodnega zavarovanja. Zavarovalno razmerje med pravdnima strankama je obstajalo že pred zamenjavo polic, in sicer ob zaposlitvi tožnice pri toženi stranki (leta 1997) in se je nadaljevalo z izdajo novih polic. Splošni pogoji so začeli veljati 1. 9. 2001, „novi“ polici pa sta izdani 1. 2. 2003, pri čemer je kot začetek zavarovanja naveden 1. 2. 2001. Novi polici sta bili torej izdani že v času, ko so Splošni pogoji stopili v veljavo, zato so očitki glede tega neutemeljeni. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnica zavarovalno razmerje, na katerega se nanaša polica št. 2, sklenila (s pristopno izjavo) in s tem potrdila, da je besedilo takrat veljavnih Splošnih pogojev tudi prejela. Glede zavarovalnega razmerja, na katerega se nanaša polica št. 1, pa je bilo že pojasnjeno, da zaradi njegove narave soglasje tožnice ni bilo potrebno. V tožbi se je tožnica sklicevala na „novi“ polici in na Splošne pogoje, na katere se ti polici sklicujeta in so bili veljavni v času njune izdaje. Ni dvoma, da lahko dokazuje, da Splošnih pogojev ni prejela in da ji tudi ni bila znana njihova vsebina, vendar mora to storiti pravočasno.(1) Splošni pogoji morajo biti objavljeni na običajen način (drugi odstavek 120. člen OZ), pogodbeno stranko pa zavezujejo, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani (tretji odstavek). Sodna praksa se je že izrekla, da če je šlo za (poslovno) zavarovalno razmerje med skleniteljem zavarovanja in zavarovalnico (ali drugo zavarovalnico) za enako zavarovanje in ob enakih pogojih, ki je nastalo že prej ali je bilo zavarovanje obnavljano,(2) se poznavanje splošnih pogojev domneva (primerjaj tretji odstavek 120. člena OZ). Treba je namreč upoštevati, da mora sklenitelj zavarovanja ob sklepanju zavarovalnih pogodb ravnati skrbno kot dober gospodar (6. člen OZ). Tožnici so v predmetni zadevi očitno (novi) Splošni pogoji bili dostopni, saj jih je sama priložila tožbi in se nanje sklicevala. Še toliko bolj so ji bili dostopni, ker je bila zaposlena pri toženi stranki. Glede na navedeno toženka ni bila dolžna zatrjevati, da je Splošne pogoje izročila tožnici in se je ta z njimi seznanila ter da so Splošni pogoji (ZAN 100/01) enaki Splošnim pogojem ZAN 105/93, saj se je tožnica na Splošne pogoje sama sklicevala, da z njimi ni bila seznanjena, pa je zatrjevala prepozno. Trditveno in dokazno breme bi se prevalilo na toženko v primeru, če bi tožnica (pravočasno) zatrjevala, da so Splošni pogoji drugačni od Splošnih pogojev ZAN 105/93 in da z njimi ni bila seznanjena, saj bi morala toženka v tem primeru zatrjevati in dokazati, da so pogoji enaki in da je tožnico z njimi seznanila.

16. Nezgodna zavarovanja OZ uvršča med osebna oziroma vsotna zavarovanja in jih ureja v 3. oddelku XXVI. poglavja. Za osebna zavarovanja je značilno, da se zavarovalnica zaveže izplačati vnaprej dogovorjeno vsoto, če nastopi dogodek, ki je v zavarovani pogodbi opredeljen kot zavarovalni primer. Zavarovalna pogodba osebnega zavarovanja zato ne vsebuje odškodninskega elementa in obveznost zavarovanja ni plačati znesek škode, temveč izplačati dogovorjeno zavarovalno vsoto. Obveznost zavarovalnice nastopi z nastankom poškodbe oziroma invalidnostjo upravičenca in ne z vzpostavitvijo odškodninskega razmerja. Bistvena je le vzročna zveza med nezgodo in nastalo posledico (invalidnostjo). Upravičencu ob nastopu zavarovalnega primera zato tudi ni treba dokazovati (vseh) elementov civilnega delikta.

17. Namen konkretnih sklenjenih zavarovalnih pogodb za nezgodno zavarovanje je bil prevzem rizikov, ki so opredeljeni kot nezgode v Splošnih pogojih. Splošni pogoji nezgodo opredeljujejo kot nenaden, nepredviden, od zavarovančeve volje neodvisen dogodek, ki deluje od zunaj in na hitro ter ima za posledico (v konkretnem primeru) invalidnost. Zavarovalnica glede na namen pogodbe ni dolžna prevzemati rizika za primere, ko si zavarovanec sam povzroči stanje, ki pripelje do škodnega dogodka (v konkretnem primeru alkoholiziranost). Na podlagi 977. člena OZ lahko pogodbeni stranki v skladu z načelom pogodbene svobode izključita določene prevelike rizike. Določba 975. člena OZ, ki določa izključitev zavarovalnih pravic v primeru namerne povzročitve nezgode zavarovanca in zavarovalca, v ničemer ne omejuje pogodbenih strank, da bi svoje pravice uredili skladno z 977. členom OZ.

18. Revizijske navedbe, ki se nanašajo na subjektivni odnos tožnice (malomarno ravnanje) do njenega ravnanja in nastale posledice ter protipravnost njenega ravnanja, so glede na naravo zavarovanja in pogodbeno domnevo vzročnosti, določeno v Splošnih pogojih (1. točka drugega odstavka 10. člena), nerelevantne. Pri tem gre za vprašanje vzročne zveze in pogodbeno določilo, za katerega sta se pogodbeni stranki dogovorili skladno z 977. členom OZ, ne pa za uporabo 975. člena OZ, kot to zmotno meni revidentka. Sporno določilo Splošnih pogojev (1. točka drugega odstavka 10. člena) o izgubi zavarovalnih pravic določa izpodbojno domnevo, da je v primeru alkoholiziranosti zavarovanca (več kot 1 ‰) podana vzročna zveza med alkoholiziranostjo in nastalo škodo. Ne gre za krivdni odnos ali protipravnost tožničinega ravnanja kot elementa odškodninske odgovornosti, ki se v tem primeru ne zahteva ali ugotavlja, ampak je glede na naravo zavarovanja pomembna le vzročna zveza med nezgodo in nastalim zavarovalnim primerom. Bistveno v tem primeru je, da si je tožnica sama povzročila stanje, ki vpliva na ravnanje osebe v takšnem stanju in ki je glede na pogodbeno domnevo iz Splošnih pogojev predstavljala vzrok nastalim poškodbam. Tožena stranka je skladno z določbo za izključitev zavarovalnih pravic tožnice nosila dokazno breme le glede dejstva, da je bila tožnica alkoholizirana do meje, ki vzpostavlja pogodbeno določeno domnevo.

19. Tožnica bi lahko domnevo izpodbila, a temu dokaznemu bremenu ni uspela zadostiti. Neutemeljeni so zato tudi revizijski očitki kršitve iz 212. člena ZPP in zmotne materialnopravne presoje nižjih sodišč glede neupravičene prevalitve dokaznega bremena o vzročni zvezi na tožnico. Enako velja za revizijsko trditev, da takšno dokazno breme zavarovanca nasprotuje namenu pogodbe in je sporna določba Splošnih pogojev zato nična. Glede na opredelitev nezgode in s tem rizikov, ki jih zavarovanje pokriva, izpodbojna domneva vzročnosti ne nasprotuje namenu pogodbe niti dobrim poslovnim običajem, zato za zavarovanko določba ni prestroga ne nična (primerjaj 121. člen OZ). Revizijsko sodišče pritrjuje tudi razlogovanju drugostopenjskega sodišča glede primerjave z zadevo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 825/2002 z dne 6. 11. 2002, na katero se sklicuje tožnica. Gre za zadevi, ki sta si v bistvenem različni. V zadevi II Cp 825/2002, v kateri je bila obravnavana izguba zavarovalnih pravic sopotnika v vozilu, so Splošni pogoji določali neizpodbojno domnevo izgube zavarovalnih pravic v primeru, če je bil zavarovanec v alkoholiziranem stanju. Določena je bila neizpodbojna fikcija, ki postavlja za resnično nekaj, glede česar se ve, da ni resnično,(3) saj zavarovanec domneve ni imel možnosti izpodbijati in dokazovati nasprotnega. V obravnavanem primeru pa je domneva izpodbojna in je imela tožnica možnost dokazati nasprotno, torej da alkoholizirano stanje ni bilo vzrok nastali škodi, zato strogost obeh domnev glede na konkretna primera ni primerljiva. Nižji sodišči sta v predmetni zadevi ugotovili, da tožnica ni zadostila dokaznemu bremenu in ji pogodbene domneve vzročnosti ni uspelo izpodbiti. Kot že obrazloženo, te vrste zavarovanj ne vsebujejo odškodninskega elementa v smislu protipravnosti, zato tudi zatrjevana protipravnost ravnanja zavarovanca v zadevi II Cp 825/2002 v primerjavi z ravnanjem tožnice ni relevantna.

20. Revizijski očitki v zvezi z listinskimi dokazi, ki so bili podlaga za ugotavljanje alkoholiziranosti tožnice, temeljijo na napačnem izhodišču revidentke, da bi prvostopenjsko sodišče dokumentacijo, poslano s strani MUP RH (»Zapisnik o vještačenju« z dne 28. 4. 2008 ter izvid preiskave krvi in urina z dne 3. 7. 2003), moralo obravnavati kot izvedenski mnenji oziroma kot del trditvene podlage. Izvedensko mnenje je znanstveni in strokovni elaborat, ki je naročen za potrebe določenega sodnega ali drugačnega postopka. Res je, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso(4) zunaj pravde pridobljeno izvedensko mnenje del trditvene podlage, vendar pa v konkretnem primeru »Zapisnik o vještačenju« po vsebini nima značilnosti izvedenskega mnenja. »Zapisnik o vještačenju« z dne 28. 4. 2008 je pojasnilo izvajalcev (CKV) analize urina in krvi tožnice v zvezi z nepravilnostimi pri pakiranju in morebitnem vplivu te nepravilnosti na toksikološke rezultate alkoholiziranosti, ki izhajajo iz analize urina in krvi. Vsako pojasnilo strokovnjaka, tudi če je sicer stalni sodni izvedenec, avtomatično še ne pomeni, da gre za izvedensko mnenje. Prav tako je nepravilno revizijsko izhodišče, da sta sodišči navedene listine obravnavali kot javni listini. Tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče sta oba dokumenta pravilno presojali kot „navadna“ listinska dokaza (kar sta tudi izrecno zapisali), s katerima je toženka dokazovala alkoholiziranost tožnice. Ker se pristnost »navadnih« listinskih dokazov ne domneva, sta ju sodišči pravilno presojali skladno z določilom 8. člena ZPP (natančna presoja, tehtanje vseh dokazov in obrazložitev glede tega se nahajajo v prvostopenjski sodbi na 8. do 10. strani in potrditev teh razlogov ter dodatna obrazložitev v drugostopenjski sodbi na 7. do 8. strani). Revizijsko sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge nižjih sodišč. Zatrjevana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 7. in 8. členom ZPP zato ni podana. Revizijsko izpodbijanje pomanjkljivosti navedenih listin in dokazne ocene glede njih pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji (tretji odstavek 370. člena ZPP).

21. Revizijski očitki, ki se na nanašajo predvsem na dokazno oceno o vzročnosti in izpodbijanja domneve iz Splošnih pogojev, prav tako pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, ki na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato se Vrhovno sodišče do njih ni opredelilo.

22. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej 12. točko obrazložitve.

Op. št. (2): Enako tudi „... če je zavarovalnica Splošne pogoje natisnila in poskrbela, da so njihova besedila dostopna sklenitelju zavarovanja (da mu jih na njegovo zahtevo izroči zavarovalni zastopnik ali mu jih pošljeta ali zavarovalnica ipd.); da je tako imel možnost seznaniti se z njimi (bodisi s samim besedilom bodisi s pojasnili zavarovalnega zastopnika);...“ Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 83/2000 z dne 7. 9. 2000. Op. št. (3): Zavarovančevo sedenje na zadnjem avtomobilskem sedežu, pa čeprav v alkoholiziranem stanju, nezgode po naravi stvari ni moglo povzročiti.

Op. št. (4): Glejte na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 200/2005 z dne 7. 12. 2006, II Ips 790/2006 z dne 26. 2. 2009, III Ips 381/2009 z dne 3. 9. 2009 in II Ips 16/2009 z dne 3. 11. 2011.