Jedro

Kavza je ključnega pomena za presojo, ali je darilna pogodba po razvezi zakonske zveze preklicljiva ali ne, in sicer je ta preklicljiva le, če je bila poglavitni razlog daritve »vera v dosmrtno skupno življenje«. Zato je treba abstraktno kavzo preklicljivega darila po drugem odstavku 84. člena ZZZDR očistiti vsega, kar se ne tiče te vere. Obravnavani zahtevek ni utemeljen, če pravna podlaga darila ni v opredeljeni veri, ampak jo sestavljajo tudi drugi nagibi, ki morda celo prevladujejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 915,00 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je zaradi vrnitve darila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) solastnica do deleža 8/10, tožena stranka (v nadaljevanju toženka) pa do deleža 2/10 parcele št. 2182/1, k. o. ..., v naravi stanovanjska stavba v izmeri 94 m² in dvorišče v izmeri 392 m², kar je toženka dolžna priznati tožniku in mu izstaviti temu ustrezno listino za vknjižbo ugotovljenega v zemljiško knjigo (I. točka izreka) ter podredni zahtevek na ugotovitev, da opredeljena nepremičnina predstavlja skupno premoženje pravdnih strank v deležu 8/10 - 2/10 v korist tožnika in na izstavitev ustrezne listine, za vknjižbo ugotovljenega v zemljiško knjigo (II. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je tožnik dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, s stroškovno posledico.

Tožnik navaja, da je bil očiten razlog za sklenitev darilne pogodbe z dne 23. 5. 1990 volja in vera v skupno življenje do smrti. Na različne načine in na več mestih poudarja, da zanj ni dvoma, da je toženki podaril polovico svoje nepremičnine zgolj zaradi ljubezni, ki jo je gojil do nje kot življenjske sopotnice. Verjel je v večno ljubezen in da bo čustvena navezanost notranjega človeškega razmerja in navzven vidna zakonska zveza trajala do njune smrti. Toženkine navedbe, da je bil razlog za sklenitev pogodbe v pridobitvi kredita, ne držijo. Če toženka ne bi imela istih namenov kot tožnik, ne bi sklenila zakonske zveze. Tekom skupnega življenja, ko je tožnik ostal brez rednih dohodkov in ob pritiskih toženkinega očeta, se je toženkin namen očitno spremenil v sfero materialnega okoriščanja, tožnikov pa je ostal enak. Sodišče se je napačno opredelilo glede podlage, ki je temelj za sklenitev pogodbe. Jasno je, da mora kavza ob sklenitvi pogodbe obstajati, sicer gre za absolutno ali relativno neveljaven pravni posel, zmoto, prevaro, konkurz. Splošno znano pa je, da se stvari v življenju spreminjajo in kdaj tudi odpadejo. V konkretnem primeru mora sodišče odločiti, ali je pravna podlaga oziroma kavza še v miselni predstavi tožnika in ali je ta miselna komponenta, ki tvori kavzo, še v svoji prvinski moči in vplivu. Tudi če je bila kavza pri toženki že od začetka okužena s primesmi okoriščanja, tožnik tega ni mogel zaznati. Da je sklenitev darilne pogodbe posledica čustvene navezanosti med pravdnima strankama, izhaja tudi iz dejstva, da pred sklenitvijo zakonske zveze in darilne pogodbe nista živela v zunajzakonski skupnosti. Sklenitev kreditnega razmerja je lahko zgolj posledica sklenitve darilne pogodbe in ne motiv za njeno sklenitev. Ne obstoji noben resen dokaz, da sta pravdni stranki darilno pogodbo sklenili zaradi kredita. Tožnik bi lahko toženki zaradi kredita priskočil na pomoč tudi na drugačen način, saj je bil za najetje kredita, upoštevaje vrednost nepremične in višino kredita, prepis polovice nepremičnine nepotreben. Tožnik bi lahko nastopil kot porok, lahko bi po pridobitvi kredita darilno pogodbo tudi sporazumno razdrla. Kavza za daritev je na tožnikovi strani očiščena vseh primesi. Kavza, tudi notranja, ki je tožnika vodila v sklenitev darilne pogodbe, je odpadla. Čustva so se ohladila, ljubezni, skupnih trenutkov in čustvene navezanosti ni več, ostala pa so negativna čustva, ki so tožnika vodila pri zaslišanju v ponovljenem sojenju. Sodišče svoje naloge ni opravilo zaradi pomanjkljivega materialnopravnega pristopa. Najprej je treba dognati, kakšna je abstraktna kavza – ločnica, nato pa, kakšna je konkretna kavza konkretne pogodbe. Sodišče se ni ukvarjalo s prenehanjem nagiba pri tožniku, ki je podlaga za kondikcijski zahtevek v konkretni zadevi. Natančneje bi moralo opredeliti pojem kavze v trenutku sklepanja darilne pogodbe. Ni se ukvarjalo s skupnim namenom pravdnih strank glede motiva in s tem povezano ekvivalentnostjo.

Sodba je obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Stališča sodišča so protislovna, logično napačna in pomanjkljiva. Sodišče ni raziskalo vseh relevantnih dejstev, ki se tičejo obstoja kavze in njene vsebine, s čemer ni sledilo načelu materialne resnice. Zato se tožnik ne more vrednostno in kritično opredeliti do odločitve. Izpodbija tudi stroškovno odločitev.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v predmetni zadevi enkrat že odločalo, in sicer je z odločbo I Cp 853/2017 (v pretežnem delu1) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo ugodeno primarnemu tožbenemu zahtevku glede vrnitve darila bivšemu zakoncu. Navedeni odločbi sodišča prve in druge stopnje nista prestali revizijskega preizkusa, zato je Vrhovno sodišče RS ob presoji, da sodišči nižjih instanc zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč nista popolno ugotovili dejanskega stanja, zadevo z odločbo II Ips 23/2018 vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je po dopolnitvi postopka s ponovnim zaslišanjem pravdnih strank primarni zahtevek zavrnilo, zavrnilo je tudi podredni zahtevek v zvezi s skupnim premoženjem.

6. Tožnik je (s primarnim zahtevkom) zahteval ugotovitev, da je zaradi vrnitve darila lastnik 80% nepremičnine v trenutno formalni lasti vsake od pravdnih strank do ene polovice ter odločitev o ustrezajočemu dajatvenemu zahtevku za izstavitev listine, sposobne za vknjižbo lastninske pravice. Pri darilni pogodbi gre za neodplačno naklonitev neke premoženjske koristi obdarjencu, kar je lahko pogojeno z različnimi motivi – nagibi. Pravno podlago za odločitev v konkretnem postopku je najti v 84. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), skladno s katerim si morata zakonca, kot izjemo običajnim darilom, vrniti takšna medsebojna darila, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, in sicer v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo.2 Takšen vrnitveni zahtevek zakonca je utemeljen, če je nagib, zaradi katerega je bilo dano darilo in ki je prešel v pravno podlago (kavzo) pogodbe, odpadel, zaradi česar je pravni posel nehal veljati. Nagib prerase v pravno podlago darilne pogodbe, če je v konkretnem primeru tako pomemben, da brez njega do daritve ne bi prišlo.

7. Novejša sodna praksa,3 ki jo je treba upoštevati v ponovljenem sojenju, je o zgoraj zapisanih materialnopravnih izhodiščih ponovno premislila in glede na spremenjen ustavnopravni okvir in ustavnoskladno interpretacijo zakonov razvila bolj zadržano stališče glede uporabe obravnavane zakonske določbe v primerjavi s dotlej veljavnim. Vrhovno sodišče RS je pojasnilo, da je kavza ključnega pomena za presojo, ali je darilna pogodba po razvezi zakonske zveze preklicljiva ali ne, in sicer je ta preklicljiva le, če je bila poglavitni razlog daritve »vera v dosmrtno skupno življenje«. Zato je treba abstraktno kavzo preklicljivega darila po drugem odstavku 84. člena ZZZDR očistiti vsega, kar se ne tiče te vere. Obravnavani zahtevek ni utemeljen, če pravna podlaga darila ni v opredeljeni veri, ampak jo sestavljajo tudi drugi nagibi, ki morda celo prevladujejo.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dokazni postopek ni potrdil tožnikovih trditev, da je po razvezi zakonske zveze odpadel nagib za daritev sporne nepremičnine toženki v letu 1990, ki bi temeljil (izključno) v »veri v skupno dosmrtno življenje«. Sprva skromne trditve v tej smeri je tožnik po prejemu odločitve Vrhovnega sodišča RS, predvsem pa v konkretnem pritožbenem postopku poglobil, dopolnil in razširil. Pritožbeno sodišče sprejema popolno ugotovljeno relevantno dejansko stanje v tem oziru ter jasne, logične in dokazno podprte razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev. Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje (predvsem v izpodbijanem delu glede zaslišanja tožnika), ki je vodila v sprejete razloge za izpodbijano odločitev, je natančna ter podprta s prepričljivimi argumenti, hkrati pa tudi skladna z določbo 8. člena ZPP, zaradi česar se ji to sodišče v celoti pridružuje. Pritožba ne vzbuja dvoma, da katera od pravno relevantnih okoliščin v izpodbijani sodbi ne bi bila ugotovljena ali (ustrezno) ovrednotena (o tem več še v nadaljevanju).

9. Tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča toženkina prepričljiva in skozi celoten postopek skladna izpovedba v kombinaciji z listinskimi dokazi - kreditnimi pogodbami (te poleg samega dejstva, da so bili krediti res najeti, kažejo tudi na časovno sovpadanje darilne pogodbe in najetega kredita in s tem dodatno utrjujejo resničnost toženkinih besed) terja sklep, da razlog obravnavane daritve ni bil (vsaj ne izključno) v »veri v skupno dosmrtno življenje«, ampak predvsem v tem, da je toženka pridobila možnost najeti kredit za dokončanje za bivanje neustrezne nepremičnine. Glede na povedano ne držijo pritožbene navedbe, da ne obstoji noben resen dokaz, da sta pravdni stranki sklenili darilno pogodbo zaradi pridobitve kredita. Že v primeru ugotovitve mešanih nagibov za daritev, ki kot rečeno samo delno koreninijo tudi v drugih sferah, ne zgolj v prepričanju o medsebojni neminljivi ljubezni in skupnemu življenju do smrti, obravnavanemu zahtevku ni mogoče ugoditi. Bolj poglobljena obravnava tožnikovih nagibov, ki jo zahteva pritožba, tako ni bila potrebna. Za odločitev je zadoščala omenjena presoja, nasprotni pritožbeni očitki pa niso utemeljeni.

10. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi navedbami, da je bila sklenitev kreditne pogodbe le posledica sklenjene darilne pogodbe in ne motiv pravdnih strank zanjo. V drugačno presojo ga ne prepričajo niti pritožbene navedbe, da bi tožnik lahko pri kreditni pogodbi sodeloval le kot porok (tožnica je izpovedala, da je bil pogoj za pridobitev kredita lastništvo nepremičnine) oziroma da bi lahko pravdni stranki darilno pogodbo po pridobitvi kredita sporazumno razdrli (v postopku je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki za dokončanje hiše tudi v nadaljevanju potrebovali kredite, ki jih je najemala toženka).

11. Pritožba na več mestih povsem zmotno navaja, da bi sodišče prve stopnje v predmetnem postopku moralo odločiti, ali kavza za sklenitev darilne pogodbe še obstoji ali je odpadla oziroma ali je ta miselna komponenta še v svoji prvinski moči, vplivu ali ne ter tudi, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, ker se ni ukvarjalo s prenehanjem nagiba pri tožniku. Pritožba s temi navedbami zgreši bistvo konkretnega postopka. Kot izhaja že iz zgoraj zapisanega, je ključen za odločitev o primarnem zahtevku odgovor na vprašanje, kakšen je bil nagib za sklenitev obravnavane darilne pogodbe, saj odgovor na to vprašanje razrešuje ključno dilemo predmetnega postopka, ali je obravnavana darilna pogodba po razvezi zakonske zveze sploh preklicljiva ali ne oziroma, ali je tožnik sploh lahko zahteval vrnitev darila danega bivši ženi. Ali je tožnik (v času daritve) verjel v skupno dosmrtno življenje s toženko, sodišče prve stopnje (pravilno) sploh ni ugotavljalo4, poleg tega tudi ne more biti dvoma, da je ta vera z razvezo pravdnih strank (mogoče celo že prej) odpadla. Vendar pa ta vera po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni predstavljala (vsaj ne izključnega) nagiba za sporno darilno pogodbo. Kaj je pritožnik mislil s pritožbenimi trditvami, da sodišče prve stopnje ni zadostno raziskalo ekvivalentnosti, povezane s skupnim namenom pravdnih strank glede motiva za sklenitev sporne pogodbe, ostaja pritožbenemu sodišču neznanka. Ekvivalentnost namreč ne predstavlja kriterija za odločitev v konkretni pravdi

12. Po povedanem je zaključiti, da pritožbeni očitki o napačnem materialnopravnem pristopu sodišča prve stopnje niso utemeljeni. Tudi pritožbeni ugovori v smeri obstoja absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, povezanih s prej omenjeno napačno uporabo materialnega prava, niso utemeljeni.

13. Čeprav tožnik v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti, v obrazložitvi pritožbe ne navede nobenega razloga za nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje glede podrednega zahtevka. Zato je pritožbeno sodišče ta del odločitve preizkusilo le v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in pri tem ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tudi podredni zahtevek, pravilna. Pravilna je tudi stroškovna odločitev, ki jo pritožnik ravno tako izpodbija zgolj pavšalno.

14. Zaradi navedenih razlogov in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžan povrniti njene potrebne pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 155. člen ZPP). Potrebne pritožbene stroške toženke predstavljajo stroški odgovora na pritožbo. Toženki gre 1500 točk za odgovor na pritožbo in 2 % materialnih stroškov do 1000 točki ter 1% materialnih stroškov nad 1000 točk (25 točk), skupaj 1525 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša skupno 915,00 EUR pravdnih stroškov. Te je tožnik dolžan toženki povrniti v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Spremenilo jo je le glede vsebine listine, sposobne za vknjižbo v zemljiško knjigo v delu glede višine lastniških deležev. 2 Zakonec ima v tem primeru enostransko oblikovalno upravičenje zahtevati vrnitev darila (posledica katerega je pridobitev obligacijskega kondikcijskega zahtevka), ne pa tudi razveljavitve darilne pogodbe, saj okoliščine, ki so nastopile po tem, ko je darilna pogodba sklenjena, na veljaven nastanek obveznosti ne morejo vplivati. 3 Glej odločbi VSRS II Ips 29/2016 in II Ips 23/2018. 4 To sicer smiselno izhaja že iz samega dejstva, da sta sklenila zakonsko zvezo.