Jedro

Pritožba zoper prvostopenjski sklep je bila poslana po izteku prekluzivnega (nepodaljšljivega pritožbenega roka), ki je določen v 157. členu ZDavP-2, zato je pravilna odločitev obeh upravnih organov, da se pritožba zaradi zamude pritožbene roka kot nedovoljena zavrže.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je organ prve stopnje odločil, da se pritožba A.A. (tožnice v tem sporu), zoper sklep o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4933-188087/2012-2 z dne 4. 2. 2013, zavrže. V obrazložitvi navaja, da je Carinski urad Celje dne 21. 2. 2013 prejel pritožbo zoper sklep o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4933-188087/2012-2 z dne 4. 2. 2013, ki je bil dolžnici vročen dne 6. 2. 2013. Navaja določbo 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki v prvem odstavku določa, da je vloga pravočasna, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Hkrati v drugem odstavku določa, da če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto. Predlagatelj izvršbe Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, je na podlagi 146. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) Carinskemu uradu Celje, kot pristojnemu za izvrševanje postopka davčne izvršbe posredoval predlog za izvršbo zoper dolžnico na podlagi izvršilnega naslova št. 207018262 z dne 7. 7. 2004, ki je postal izvršljiv dne 28. 8. 2004. 2. Carinski urad je 4. 2. 2013 dolžnici izdal sklep o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4933-188087/2012-2 in ga posredoval v izvrševanje bank B. d.d. in C. d.d. Sklep o izvršbi je bil dolžnici vročen dne 6. 2. 2013. V tem sklepu je bila dolžnica poučena o 8 dnevnem roku za pritožbo. V skladu s 157. členom ZDavP-2 je zoper sklep o izvršbi dovoljena pritožba, katero se vloži v 8 dneh od vročitve sklepa o izvršbi pri davčnem organu, ki je ta sklep izdal. Tožnica je pritožbo zoper sklep o izvršbi št. DT 4933-188087/2012-2 vložila prepozno, saj je bil zadnji dan za vložitev pritožbe 14. 2. 2013, zato se pritožba kot prepozna zavrže. 3. Tožena stranka s pritožbeno odločbo potrjuje odločitev prvostopenjskega upravnega organa.

4. Tožnica v tožbi smiselno uveljavlja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da ne dolguje ničesar, tudi ne stroškov in obresti. Odločbe št. 207018262 z dne 7. 7. 2004, ki jo je izdal Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ni nikoli prejela ali bila z njo seznanjena. Po stečaju D. d.d., kjer je bila zaposlena, se je ponovno zaposlila leta 2005 in 2008. Prejema le denarno nadomestilo od ZPIZ. Ta bi jo lahko z dolgom seznanil ali dolg poračunal. Navaja, da je sklep o izvršbi, št. DT 4933-188087/2012-2 z dne 4. 2. 2013, prejela dne 6. 2. 2013. Takrat je bila zelo bolna z visoko temperaturo. Pritožbo je odnesla osebno na carinski urad in pojasnila situacijo. Rekli so, da bodo sklep poslali ponovno, da pa se naj najprej pritoži spet v 8 dneh, in to je tudi storila. Navaja, da je pravno neuka in ni vedela, kako bi ponovni sklep z dne 8. 4. 2013 morala prerekati. Zdi se ji logično, da je s pritožbo, ki jo je napisala, avtomatično zajeto oboje. V nadaljevanju navaja nestrinjanje z izvršbo na denarna sredstva in nestrinjanje z zavrnitvijo pritožbe. Navaja še svoje slabo socialno stanje in stroške, ki so s tem nastali, katere ne bo mogla poravnati. Predlaga tudi, da se ji stroški postopka vrnejo.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi sicer med strankami nesporno ugotovljenega dejanskega stanja, uporabila pravilne predpise Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja;

8. Sodišče nima pravne podlage za upoštevanje tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na to, da je tožnica dejansko sklep o davčni izvršbi, št. DT 4933-188087/2012-2 z dne 4. 2. 2013, sprejela 6. 2. 2013 (to dejstvo izhaja tudi iz vrnjene poštne vročilnice organa prve stopnje), vendar je bila takrat močno bolna in z visoko temperaturo, kar bi moral carinski urad, na katerega je osebno odnesla pritožbo tudi upoštevati. Med strankama postopka je nadalje nesporno, da je tožnica vložila pritožbo zoper navedeni sklep 21. 2. 2013, to je po izteku, v 157. členu ZDavP-2 določenem 8 dnevnem pritožbenem roku. V tem sklepu o davčni izvršbi je namreč določno naveden tudi pravni pouk o pravnem sredstvu, ki določa pritožbeni rok 8 dni od dneva vročitve sklepa in še z dodatno navedbo, da se s pritožbo izpodbija samo ta sklep, ne pa tudi izvršilni naslov, na podlagi katerega je sklep izdan.

9. 68. člen ZUP v prvem odstavku določa, da je vloga (pritožba v spornem primeru) vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. V drugem odstavku tega člena določa, da če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto. Ker je med strankami postopka nesporno, da je bila pritožba zoper prvostopenjsko odločbo poslana po izteku prekluzivnega (nepodaljšljivega pritožbenega roka), ki je določen v 157. členu ZDavP-2, je tako pravilna odločitev obeh upravnih organov, da se pritožba zaradi zamude pritožbene roka, kot nedovoljena zavrže. 10. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki II izreka:

11. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.