Jedro

Pravna podlaga za parcelacijo je le zahteva lastnikov, sklep sodišča ali odločba upravnega organa (2. odst. 26. čl. ZZKat).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Celju, kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20.6.2001 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Območne geodetske uprave M., Izpostava M. z dne 13.3.2001, s katero je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za izvedbo parcelacije zemljišča parc. št. 997 k.o. S. Tožena stranka se glede vprašanja, kdo lahko pri prvostopenjskem upravnem organu vloži zahtevo za parcelacijo zemljišča, sklicuje na 26. člen Zakona o zemljiškem katastru, ki v 2. odstavku določa, da se spremembe glede posestne meje parcele, kamor spada tudi parcelacija zemljišč, ugotovijo in izvedejo v zemljiško katastrskem operatu na zahtevo lastnika oziroma uporabnika ali po sklepu sodišča oziroma po odločbi pristojnega upravnega organa. Izjemo predstavlja Zakon o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji, ki določa, da nepremičnine za potrebe graditve avtocest pridobiva v imenu Republike Slovenije Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d.. Po 3. členu tega zakona se z uveljavitvijo Uredbe Vlade Republike Slovenije o lokacijskem načrtu za posamezni odsek, lahko prične z izvajanjem raziskav zemljišča, parcelacijo zemljišča, drugimi merjenji, cenitvijo nepremičnin in podobnim. V spornem primeru ni zahteve lastnikov niti ne odločbe upravnega organa ali sklepa sodišča, prav tako tudi ni lokacijskega načrta iz Uredbe Vlade Republike Slovenije. Samo z Odlokom Mestne občine M. o lokacijskem načrtu za del zahodne obvoznice D. ceste v M. na odseku od B. ulice do ceste P.b. (Medobčinski uradni vestnik, št. 15/97) in Odloku o spremembah in dopolnitvah lokacijskega načrta od zahodne ceste v M. na odseku od B. ulice do ceste P.b. (Medobčinski uradni vestnik, št. 33/99, dalje Odlok o lokacijskem načrtu za del zahodne obvoznice) ni podana pravna podlaga za uvedbo postopka parcelacije v skladu z ZZKat in ZUDVGA.

Po presoji sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru ne gre za zgraditev dela avtoceste na parc. št. 997 k.o. S., temveč za zgraditev odseka zahodne obvoznice kot navezovalne ceste na avtocestno omrežje in s tem ceste ustreznega standarda, glede katere pa velja prav tako določba 1. člena ZUDVGA, ki določa, da se za potrebe graditve avtocest in cest ustreznega standarda v Republiki Sloveniji postopki za pridobitev nepremičnin in pridobitev enotnega dovoljenja za poseg v prostor in gradnjo, vodijo med drugim tudi po predpisih s področja razlastitve in predpisih o urejanju prostora in naselij. Solastniki zemljišča so že dali pisno soglasje tožeči stranki za poseg v zemljišče v izmeri 9 m2 in so tako v dejanskem pogledu soglašali proti plačilu odškodnine z odvzemom zasebne lastnine v javno korist (69. člen Ustave Republike Slovenije). S soglasjem so se solastniki izognili postopku razlastitve po Zakonu o stavbnih zemljiščih (ZSZ). Zaradi izkazane javne koristi bi namreč lahko tožeča stranka glede na določbe ZUDVGA, ki določa uporabo predpisov s področja razlastitve, na podlagi 20. člena ZSZ začela postopek razlastitve. Po tej določbi je razlastitev dovoljena v korist občine ali države kot razlastitvenih upravičencev. Podlaga bi bila v 2. odstavku 22. člena ZSZ, po katerem je javna korist izkazana, če je razlastitev nepremičnine potrebna za gradnjo objekta javne strukture ali objektov za potrebe obrambe, kadar tako gradnjo določajo prostorski izvedbeni načrti. V konkretnem primeru je bil izdan takšen prostorski izvedbeni načrt. To je Odlok o lokacijskem načrtu za del zahodne obvoznice Mestne občine M., ki se na podlagi 3. odstavka 27. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ki izrecno določa lokacijske načrte za posamezne infrastrukturne objekte in naprave, šteje kot prostorski izvedbeni načrt. Ta na podlagi 2. odstavka 28. člena ZUN predstavlja podlago za izdajo lokacijskega dovoljenja ter parcelacijo zemljišča. Na podlagi 49.a člena ZUN morajo lastniki oziroma uporabniki nepremičnin v območjih, za katere je predvidena izdelava prostorskega izvedbenega načrta, dopustiti dostop do teh nepremičnin ter izvedbo geodetskih, geoloških in drugih del, potrebnih za izdelavo prostorskega izvedbenega načrta, kakor tudi zaradi razlastitve ali omejitve drugih pravic na njih, v javno korist. Po mnenju sodišča prve stopnje je tako tožeča stranka, glede na določbe ZUDVGA, ki sicer določa uredbo o lokacijskem načrtu Vlade Republike Slovenije kot pravno podlago za parcelacijo zemljišča, s sklicevanjem na uporabo predpisov o prisilni razlastitvi in predpisu s področja urejanja naselij in drugih posegov v prostor, glede na specifične okoliščine obravnavanega primera, ki so izkazane s sicer pogojno danim soglasjem solastnikov za poseg v zemljišče, s čimer so dovolili izvedbo vseh predvidenih gradbenih del in je dano soglasje glede na izkazano javno korist nadomestilo razlastitveni postopek, ob analogni uporabi zgoraj navedenega 2. odstavka 22. člena ZSZ ter nadaljnjih določb 3. odstavka 27. člena, 2. odstavka 28. člena in 49.a člena ZUN, upravičeno vložila zahtevo za parcelacijo parc. št. 997 k.o. S. V pritožbi stranka z interesom A.S. uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da določbe ZUDVGA ter določbe ZUN zahtevajo Uredbo Vlade Republike Slovenije o sprejetju lokacijskega načrta. Tožeča stranka se je zavestno izogibala tem določbam. Solastniki so soglasje dali zato, ker je tožeči stranki grozila velika škoda. Njihova volja ni bila izogniti se postopku razlastitve. Sicer pa je bila zahteva za parcelacijo vložena 24.9.1999, soglasje lastnikov pa podano 3.8.2001. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali je bila tožeča stranka, ki je sicer na podlagi 2. člena ZUDVGA pooblaščena pridobivati nepremičnine za potrebe graditve avtocest v imenu Republike Slovenije, tudi v tem primeru, ko ni bila izdana Uredba Vlade Republike Slovenije, ki jo kot pravno podlago med drugim tudi za uvedbo parcelacije zemljišč določa 3. člen ZUDVGA, upravičena zahtevati samo na podlagi Odlokov o lokacijskem načrtu za del zahodne obvoznice, parcelacijo parc. št. 997 k.o. S., ki je v zasebni lasti štirih solastnikov, med drugim tudi pritožnika.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in tudi ne z razlogi, ki jih je navedlo pri utemeljevanju svoje odločitve. Iz podatkov predloženih spisov izhaja, da v konkretni zadevi ni zahteve lastnikov za parcelacijo zemljišča parc. št. 997 k.o. S. in tudi ne sklepa sodišča ali odločbe upravnega organa, kar bi lahko bilo pravna podlaga za postopek parcelacije po 2. odstavku 26. člena ZZkat. Tudi ni bila izdana uredba Vlade RS po določbi 3. člena ZUDVGA. To pa pomeni - kot to pravilno navaja tožena stranka v svoji odločbi, da ni podane pravne podlage za uvedbo postopka parcelacije v skladu z ZZkat in ZUDVGA. Organ prve stopnje in tožena stranka sta zato pravilno odločila. Soglasje, na katerega se pri svoji odločbi sklicuje sodišče prve stopnje, ki pa je očitno sporno, nima takšne vsebine, da bi lahko predstavljalo zahtevo lastnikov za parcelacijo. V določbah ZSZ in določbah ZUN, na katere opira svojo odločitev sodišče prve stopnje, pa tudi ni podlaga za ugotovitev, da so izpolnjeni pogoji za parcelacijo. Navedeno pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odpravo odločbe tožene stranke iz razloga po 4. točki 1. odstavka 60. člena ZUS, saj je takšna odločitev možna le, če je bil v upravnem postopku materialni predpis nepravilno uporabljen.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo (1. odstavek 59. člena ZUS).