Jedro

V nasprotju s pritožbenim naziranjem se je sodišče prve stopnje v točkah 12 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo opredelilo do izpovedb vseh zaslišanih prič.

Izrek

I. Pritožba okrajnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega M. A. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poneverbe po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano N.L. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 20.728,76 EUR napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je še odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil okrajni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot to navaja v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Okrajnemu državnemu tožilcu, ki uveljavlja izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče pritrditi, saj pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti prvostopenjskega oprostilnega izreka. Sodišče prve stopnje je namreč zagovor obdolženca in izvedene dokaze (vključno z vsemi izpovedbami prič) pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da mu očitano kaznivo dejanje ni dokazano, zaradi česar ga je utemeljeno oprostilo obtožbe na podlagi 3. točke 358. člena ZKP. Takšno svojo odločitev je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, pritožbena izvajanja okrajnega državnega tožilca, s katerimi si prizadeva za drugačno oceno izvedenih dokazov, pa ne morejo omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se zato, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje na ustrezne razloge prvostopenjske sodbe, s katerimi soglaša in v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, le še dodaja:

6. Bistvo navedb okrajnega državnega tožilca je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Trdi namreč, da izpovedbe zaslišanih prič in objektivne okoliščine dokazujejo, da je znotraj družbe v vlogi poslovodje iz ozadja nastopal obdolženec. Sodišče prve stopnje pa je zmotno zaključilo, da je bil dejanski poslovodja družbe L. M. d.o.o. njen formalni direktor I. Z. ter da ni dokazov, da je obdolženec odredil, da tovornega vozila ne bodo vrnili leasingodajalcu.

7. S povzetimi navedbami ni mogoče soglašati. V nasprotju s pritožbenim naziranjem se je sodišče prve stopnje v točkah 12 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo opredelilo do izpovedb vseh zaslišanih prič, in sicer na eni strani zlasti do (po oceni okrajnega državnega tožilca obremenjujočih prič): I. Z. (formalnega direktorja družbe L. M. d.o.o.), ki je pojasnil, da je bil dejanski direktor obdolženec in da je sam delal po njegovih navodilih; J. K. (direktorja družbe L. M. d.o.o. v obdobju 1. 11. 2011 do februarja 2012), ki je potrdil izpovedbo priče Z., vendar v inkriminiranem obdobju z družbo L. M. d.o.o. več ni sodeloval; ter izpovedbo priče P. L. (izterjevalca za N.L. d.o.o.), ki je pojasnil, da po njegovem mnenju I. Z. ni bil dejansko poslovodeča oseba, saj bi le-ta morala vedeti kje je vozilo, ki se je vzelo na leasing, kar pa Z. ni vedel. Na drugi strani pa je sodišče prve stopnje utemeljeno posebej izpostavilo in ocenilo izpovedbe prič J. U., M. J. in M. R., ki so skladno izpovedali (in svoje navedbe prepričljivo obrazložili), da je bil dejansko poslovodeča oseba v družbi L. M. d.o.o. I. Z. in ne obdolženec, pri čemer slednji tudi po oceni pritožbenega sodišča niso imeli nobenega razloga, da bi po krivem izpovedovali in tudi ne interesa za izid tega postopka. V nasprotno ne more prepričati okrajni državni tožilec niti s sklicevanjem na izpovedbo priče V. J., ki je res navedel, da je bil formalni direktor I. Z., da pa je moral imeti neko vlogo v družbi tudi obdolženec, saj je nadalje pojasnil tudi, da se po januarju 2013 (torej v inkriminiranem obdobju) z družbo L. M. d.o.o. več ni ukvarjal. 8. Po celoviti presoji listinskih dokazov in izpovedb vseh zaslišanih prič, med drugim tudi I. V. in J. H., ki ju pritožba izpostavlja, je sodišče prve stopnje nato utemeljeno zaključilo, da ni mogoče s potrebno gotovostjo zaključiti, da je bil obdolženec dejansko poslovodeča oseba družbe L. M. d.o.o.. V luči navedenega je zato povsem neutemeljeno pritožbeno selektivno povzemanje izpovedb zaslišanih prič, ki so jih le-te v fazi preiskave podale zoper I. Z..

9. Glede na to, da so tožilčevi razlogi za vložitev obtožnega akta nerelevantni, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je tožilstvo na podlagi izpovedb v preiskavi zaslišanih prič odstopilo od kazenskega pregona zoper I. Z. in vložilo obtožni predlog zoper obdolženega M. A.. In to še zlasti, ker je bil poleg „dejansko poslovodeče osebe“ osrednji predmet obtožbenega očitka, da naj bi obdolženec odredil, da se tovorno vozilo Mercedes Benz Actros zaradi prodaje odpelje na neznano lokacijo, s čimer bi naj preprečil, da bi bilo vozilo po razdrtju leasing pogodbe vrnjeno N.L. d.o.o., kot lastnici vozila, glede česar pa je ugotoviti, da nobena od zaslišanih prič ni vedela izpovedati ničesar o obravnavanem tovornem vozilu, še manj pa o obdolženčevi „odredbi“. Ravno nasprotno, je priča J. I. izpovedal, da je sicer veliko vozil kupoval od podjetja L. M. d.o.o., kjer je posle sklepal z I. Z., ki je bil direktor v podjetju in mu je po sklenitvi dogovora tudi izstavil račun, medtem ko se je priča I. z obdolžencem pogovarjal le, ko ga je ta poklical in povedal, da lahko pride po tovorno vozilo. Takšno dogovarjanje je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot organizacijo prodaje in ne odločitev o prodaji, zato okrajni državni tožilec ne more biti uspešen s trditvami, da je priča I. V. v preiskavi zoper I. Z. izpovedal, da je bil obdolženec tisti, ki je odločal o prodaji vozil. Ob tem namreč ni mogoče prezreti niti, da je pogodbo o finančnem leasingu za tovorno vozilo, ki je predmet očitka, z N.L. d.o.o. sklenil I. Z., ki je tudi podpisal plan plačil leasingojemalca in prevzel tovorno vozilo, medtem ko je priča J. H. (vodja oddelka izterjav pri N.L. d.o.o.) izrecno navedla, da se je za tovorno vozilo Actros kot direktor in dejansko poslovodeča oseba pri N.L. d.o.o. pojavljal I. Z.. Nenazadnje pa okrajni državni tožilec sam navaja, da je na podlagi izpovedb prič razvidno, da je imel I. Z. določeno vlogo v družbi, in sicer, da je komuniciral s poslovnimi partnerji pri sklepanju in izvajanju poslov ter si tudi prizadeval za izpolnjevanje obveznosti družbe, kar vse so navsezadnje naloge (dejanskega) direktorja družbe. Zato vsakršno nadaljnjo utemeljevanje lastniških in vodstvenih interesov obdolženca ter golo sklepanje okrajnega državnega tožilca, da je nekdo znotraj družbe L. M. d.o.o. odredil, da se vozilo ne vrne N.L. d.o.o., temveč odpelje na neznano lokacijo, ob že pojasnjenem, ne zadostuje za zaključek, da je to storil ravno obdolženec.

10. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da domneva nedolžnosti, ki velja v kazenskem postopku pomeni, da nosi dokazno breme (upravičeni) tožilec, kar pomeni, da mora obdolženčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma), ter da mora sodišče, kadar tožilec takšnega dokaznega bremena ne zmore, obdolženca oprostiti. Za obsodilno sodbo je namreč potrebno toliko in takšnih dokazov, ki ne puščajo nobenega dvoma v obdolženčevo krivdo. Ravno nasprotno, pa je v obravnavani zadevi obstajal razumen dvom, ali je obdolženec sploh bil „dejansko poslovodeča oseba“ družbe L. M. d.o.o. in nenazadnje dvom v to, ali je ravno obdolženec odredil, da se vozilo odpelje na neznano lokacijo.

11. Po obrazloženem je tako v celoti soglašati z razlogi izpodbijane sodbe, saj sodišče prve stopnje ni razpolagalo z dokazi, na podlagi katerih bi lahko z vso gotovostjo, potrebno za obsodilno sodbo, obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja, zato ga je v skladu z načelom in dubio pro reo utemeljeno oprostilo obtožbe.

12. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba okrajnega državnega tožilca tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost prvostopnega oprostilnega izreka, je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.