Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revident je v reviziji navedel več ugovorov, za nobenega pa ni navedel in izkazal, da gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Poleg tega revizijski ugovor v zvezi s preuranjenim dejanskim izbrisom revidenta iz imenika odvetnikov za obravnavani primer ni relevanten, saj je v tem upravnem sporu izpodbijana samo odločba o izbrisu revidenta iz imenika odvetnikov, ne pa tudi dejanski izbris, ki odločbi o izbrisu sledi.

Zelo hude posledice izpodbijane odločitve, ki jih navaja revident, so kvečjemu posledice predhodne odločbe disciplinskega sodišča o izreku disciplinske sankcije odvzema pravice opravljati odvetniški poklic za dobo enega leta in ne tu izpodbijane odločbe.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo in sklep sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo iz razloga po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Vsebinsko izpodbija zgolj I. točko izreka, ne pa tudi II. točke izreka, zoper katero revizija ni dovoljena, dovoljena pa je pritožba.

2. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka izpodbijane odločbe na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 1508/2014 z dne 5. 5. 2015, s katero je bilo odločeno, da se revident, odvetnik iz Maribora, izbriše iz imenika odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije iz razloga po 9. točki prvega odstavka 30. člena Zakona o odvetništvu, za prevzemnico pisarne pa se določi odvetnica A. A. 5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2008 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in določbo 367.b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka pa mora opisati natančno in konkretno.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revident pomembnega pravnega vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev v tej zadevi, ni izpostavil na zahtevani način, kot je pojasnjen v 7. točki obrazložitve tega sklepa. Skladno s trditvenim in dokaznim bremenom, ki ga nosi, bi moral natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in navesti tudi okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost. Nasprotno navedenemu je revident v reviziji navedel več materialnopravnih in procesnopravnih ugovorov (revizijskih razlogov v smislu prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za nobenega pa ni navedel in izkazal, da gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (razlog za dovoljenost revizije). Navajanje revizijskih razlogov namreč samo po sebi še ne utemeljuje dovoljenosti revizije.(1) Pomembnega pravnega vprašanja revident torej ni izpostavil jasno, natančno in konkretno ter ni navedel, zakaj je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

9. Poleg navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da revizijski ugovor v zvezi s preuranjenim dejanskim izbrisom revidenta iz imenika odvetnikov (ker izpodbijana odločba takrat še ni bila pravnomočna) sploh ni relevanten. Res je, da je dejanski izbris neposredna posledica izdane (izpodbijane) odločbe o izbrisu iz imenika odvetnikov. Vendar revident v obravnavanem upravnem sporu ni izpodbijal samega izbrisa kot dejanje tožene stranke v smislu 4. člena ZUS-1, ampak je izpodbijal „samo“ odločbo o izbrisu. Zato v obravnavanem primeru ni pravno pomembno, kdaj je bil oziroma bi moral biti izbris dejansko opravljen.

10. Glede na navedeno revident po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal dovoljenosti revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident prav tako uveljavlja, je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

12. Revident je določene posledice izpodbijane odločitve navedel zgolj v okviru zahteve za izdajo začasne odredbe, in ne revizije oziroma razlogov za njeno dovoljenost. Vrhovno sodišče je te navedbe kljub temu preverilo s tega vidika. Pri tem velja, da se pravna standarda zelo hudih posledic za dovoljenost revizije in grozeče težko popravljive škode za izdajo začasne odredbe ne prekrivata v celoti.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča (v okviru zahteve za izdajo začasne odredbe) zatrjevana škoda, tj. poseg v nekatere revidentove ustavne pravice, sama po sebi še ne pomeni zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Za utemeljitev zelo hudih posledic je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča treba navesti in izkazati bistveno več, in sicer v čem je zatrjevana neposredna posledica izpodbijane odločitve za konkretnega posameznika zelo velika in težka oziroma ima zelo hud vpliv na njegovo življenje. Revident je v reviziji navedel, da je zaradi izpodbijane odločbe ogroženo njegovo preživljanje oziroma preživljanje njegove širše družine, škoduje pa tudi njegovi časti in dobremu imenu, vendar navedeno po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti posledica izpodbijane odločbe, temveč kvečjemu predhodne odločbe disciplinskega sodišča o izreku disciplinske sankcije odvzema pravice opravljati odvetniški poklic za dobo enega leta. Revident poleg tega zatrjevanih posledic z ničemer ni izkazal. 14. Ker po presoji Vrhovnega sodišča revident s svojimi navedbami ni navedel in izkazal zelo hudih posledic izpodbijane odločitve, revizija tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

15. Glede na navedeno revident ni izkazal zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

16. Po drugem odstavku 84. člena ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo tožeče stranke izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 17. Ker je po navedeni določbi 84. člena ZUS-1 mogoče začasno odredbo izdati le do odločitve o reviziji, o vloženi reviziji pa je Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom, ni izpolnjena procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 revidentovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K III. točki izreka:

18. Po določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker tožena stranka z navedbami v odgovoru na revizijo ni prispevala k odločitvi, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

(1) Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 13/2014 z dne 13. 2. 2014.