Jedro

Tožnik na podlagi predloženega potrdila o dolgu, na katerem je toženčev podpis, terja plačilo posojenih zneskov od toženca. Ker toženec trdi, da je navedena listina ponarejena oziroma da je vtoževani znesek v celoti vrnil, je na njem dokazno breme, da ovrže pristnost listine oziroma dokaže vračilo izposojenih zneskov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in tožencu naložilo plačilo 7.068,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2016 dalje (1. točka izreka) ter povračilo 1.652,40 EUR pravdnih stroškov tožnika (2. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (3. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo1 se pritožuje toženec zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP2. V pritožbi sicer navaja, da se pritožuje zoper sodbo, vendar v nadaljevanju izrecno izpodbija samo ugodilni del. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vztraja, da listine v prilogi A7 ni podpisal. Podpis je sicer njegov, vendar naj bi bila listina ponarejena oziroma prilagojena potrebam te pravde tako, da je tožnik zlorabil njegov podpis na praznem listu, ki je bil namenjen za druge zadeve. Poleg tega je nerazumljivo, zakaj naj bi toženec podpisoval takšno listino, če je tožniku že izdal zadolžnice oziroma priznanice. Na neverodostojnost dokumenta kaže tudi ponovitev (prenos) zneska 4.286,00 EUR iz enega v drug stolpec, v zvezi s katerim je tožnik tudi umaknil tožbo, kar dokazuje neupravičeno terjanje zneskov, ki jih je toženec že plačal. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki bi glede na splošno zdravstveno stanje tožnika v spornem obdobju lahko ugotovil, ali je bil tožnikov zapis dolga lahko plod njegove fantazije. Ponovno pojasnjuje, da je ravno zaradi spreminjajočega odnosa tožnika, zato da bi od njega pridobil dokumente, ki jih drugače ni mogel dobiti, sprva zanikal obstoj posojilnega razmerja. Gre za dopustno taktiko. Sodišču očita, da mu je kršilo pravico do zaslišanja predlagane priče T. B., ki jo je sicer dvakrat neuspešno vabilo na glavno obravnavo. Ker zaslišanja tožnika zaradi njegove bolezni ni bilo mogoče izvesti in je bila kot priča ter začasna zastopnica zaslišana njegova hči, so bile kršene določbe ZPP. Kot skrbnik za posebni primer bi moral biti na to mesto imenovan poseben, nevtralen skrbnik. S tem, ko je bila tožencu onemogočena izvedba ključnega dokaza z zaslišanjem tožnika, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno v njegovo škodo.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in tožbenemu zahtevku (delno) ugodilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pravilno je razporedilo dokazno breme. Ker je tožnik dokazal, da je toženec podpisal v spis vložena potrdila o danih posojilih (569. člen OZ3) in da mu je bil denar tudi izročen, toženec pa ni uspel dokazati, da je tožniku denar vrnil, je toženec prejete zneske na zahtevo tožnika dolžan vrniti (drugi odstavek 574. člena OZ). Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je logična in življenjsko prepričljiva, pritožbene trditve pa vanjo ne vzbujajo pomislekov. Razlogi sodbe so jasni, popolni in jedrnati in jih pritožba ne omaje. Prav tako niso podane kršitve postopka, na katere opozarja pritožba, niti tiste, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti.

6. Skladno z določbo 215. člena ZPP sodišče o obstoju dejstev sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu, če na podlagi izvedenih dokazov kakšnega dejstva ne more zanesljivo ugotoviti. Temeljno pravilo je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje, in ne tisti, ki zanika, oziroma tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist. Tožnik torej nosi dokazno breme za trditve, ki utemeljujejo njegov zahtevek, toženec pa za dejstva, s katerimi utemeljuje svoje ugovore.4 V konkretnem primeru, ko tožnik na podlagi predloženega potrdila o dolgu z navedbo posameznih zneskov in datumov ter skupnega dolga v višini 6.308,00 EUR (priloga A7), na katerem je navedeno, da gre za posojilo, in na katerem je toženčev podpis, terja plačilo posojenih zneskov od toženca, toženec pa trdi, da je listina ponarejena oziroma da je vtoževani znesek v celoti vrnil, je na tožencu dokazno breme, da ovrže pristnost navedene listine oziroma dokaže vračilo izposojenih zneskov.

7. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je potrdilo o dolgu (listina A7), ki je podpisano s strani toženca, nepristno oziroma ponarejeno (sestavljeno). Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je podpis na navedeni listini toženčev, toženec pa je trdil, da naj bi bila listina sestavljena oziroma ponarejena. S predložitvijo originala sporne listine je tožnik dokazno breme glede zatrjevane nepristnosti listine prevalil na toženca, ki njeno pristnost izpodbija. Izvedbo dokaza z izvedencem grafologom o sestavi oziroma okoliščinah nastanka listine je zaradi neplačila predujma preprečil sam toženec, zato sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča ni imelo nobenega razloga za dvom v pristnost tega dokaza. Dejstvo, da je tožnik razpolagal tudi s posameznimi zadolžnicami dolžnika, tej listini (s katero je potrdil prejem celotnega zneska, navedenega v njej) ne jemlje verodostojnosti. Pojasnilo tožnikovega pooblaščenca v zvezi s pomoto pri računanju toženčevega dolga, kot izhaja iz navedene listine, ter umikom tožbe v tem delu prav tako ne utemeljuje toženčevih domnev, da naj bi bila listina oziroma potrdilo o dolgu ponarejena.

8. Neutemeljene so tudi trditve toženca, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na domnevno neprerekano navedbo toženca, da mu je tožnik (poleg zneska, navedenega v listini A7) posodil 900,00 EUR. Toženec je dolg v navedenem znesku sprva priznal, kasneje pa je izpovedal, da tožniku tudi tega ne dolguje več, saj naj bi mu celoten znesek dolga že vrnil. Na njegove ugovore o "taktiki", ki naj bi se je poslužil s spreminjanjem navedb v postopku na prvi stopnji, je v 19. točki obrazložitve pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

9. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je tožnik dokazal obstoj in višino posojila, tožencu pa ni uspelo dokazati, da bi tožniku (razen zneska 140,00 EUR) karkoli vrnil. 10. Ob ugotovitvi, da je toženec s svojim podpisom sam potrdil prejem navedenih zneskov, je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje pri dokaznem predlogu z izvedencem psihiatrične stroke, s katerim je želel dokazovati, da je bil tožnikov zapis dolga (v listini A7) zaradi njegovega zdravstvenega stanja le plod njegove fantazije. Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da je takšen dokazni predlog neprimeren za dokazovanje trditev, da višina dolga ni prava oziroma za potrditev toženčevih navedb, da je tožniku posojeni denar že vrnil, pritožbeno sodišče pa k temu še dodaja, da je razpravljanje o tem, ali si je morda tožnik dolg toženca izmislil, ob dokazanem dejstvu, da je toženec prejem posojila sam potrdil, pravzaprav nebistveno. Kot nerelevanten je bil pravilno zavrnjen tudi dokazni predlog za zaslišanje T. B., saj njeno pričanje, četudi bi potrdila trditev pritožnika, da je tožnik tudi od nje terjal vračilo že vrnjenega denarja, ne bi moglo dokazati zatrjevanega dejstva, da je toženec v tem postopku terjani znesek tožniku sam že vrnil. Glede na dejstvo, da je bila tožniku med postopkom postavljena skrbnica za posebni primer, saj je bilo ugotovljeno, da ni sposoben (več) razumeti pomena svojih dejanj, pritožnik sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da je bilo zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem tožnika dejansko stanje nepopolno ugotovljeno v njegovo škodo. Poleg tega pritožba niti ne pojasni, katera pravno odločilna dejstva naj bi bila z zaslišanjem tožnika ugotovljena. Apriorno stališče, da bi tožnik moral izpovedovati resnico, pa celovite dokazne ocene ne more izpodbiti. Prav tako ni utemeljen docela nekonkretiziran pritožbeni očitek, da bi moral biti tožniku postavljen nevtralen skrbnik za zastopanje v tem postopku, ne pa njegova hči. Center za socialno delo pri imenovanju skrbnika upošteva želje varovanca oziroma želje njegovih bližnjih sorodnikov, če je to v varovančevo korist (183. člen ZZZDR5). Postavljen skrbnik mora ščititi varovančeve pravice, koristi in interese, prav zaradi tega zakon izrecno določa (181. člen ZZZDR), da skrbnik ne more biti oseba, katere koristi so v navzkrižju s koristmi varovanca. S tem, ko je sodišče kot tožnikovo skrbnico zaslišalo njegovo hči, tako ni zagrešilo nobene postopkovne kršitve, njeno izpovedbo pa je pravilno ocenilo v povezavi z drugimi, z njo skladnimi izvedenimi dokazi.

11. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Toženec s pritožbo ni uspel, tožnikov odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Pritožuje se samo zoper sodbo in ne tudi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje postopek zaradi delnega umika tožbe v tem delu ustavilo. 2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP. 3 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ. 4 Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 384. 5 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami.