Jedro

Učinkovita pritožba zoper prepoved izvedbe koncerta pomeni, da pritožniku ne zagotavlja le možnosti, da doseže spremenjeno odločitev (odpravo prepovedi), ampak tudi to, da ta zanj ugodna odločitev ne bo brez pomena, ker bo sprejeta po datumu načrtovanega dogodka in zato brezpredmetna, ker koncerta ne bi bilo več mogoče izvesti.

V upravnih sporih, v katerih se presoja ustavnost in zakonitost dejanja javne oblasti, je sodišče prve stopnje tisto, ki na podlagi vložene tožbe sploh prvič ugotavlja in obravnava dejansko stanje. Zato je glavno obravnavo mogoče opustiti le izjemoma tedaj, kadar je že na podlagi pisnih vlog strank upravnega spora (tožbe in odgovora na tožbo) mogoče očitno ugotoviti, da dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, med strankami v svojih bistvenih značilnostih ni sporno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi prvega odstavka 66. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ob smiselni uporabi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in svoboščin (I. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je bil z odločbo Upravne enote Maribor, št. 215-352/2017-10 (9137) z dne 17. 5. 2017 (v nadaljevanju odločba), prepovedan koncert, ki ga je za dne 20. 5. 2017 organiziral tožnik kot samostojni podjetnik, čigar dejavnost je organizacija prireditev in koncertov. Tožnik se je zoper odločbo pritožil, toženka pa je o pritožbi odločila v roku iz šestega odstavka 21. člena Zakona o javnih zbiranjih (v nadaljevanju ZJZ), vendar po omenjenem datumu koncerta. Po presoji sodišča toženka s tem ni kršila pravice do svobode izražanja in zbiranja ter pravice do pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava), saj je bilo to učinkovito. Pri tem je poudarilo, da lahko v praksi zaradi različnih dejavnikov pride do primera, ko je o pritožbi odločeno po predvidenem dogodku (kot v obravnavanem primeru), vendar bi tožnik v takem primeru lahko izvedel koncert v skladu z določbo sedmega odstavka 21. člena ZJZ. Tožnik se v zvezi z zatrjevano kršitvijo človekovih pravic ne more sklicevati na stališča Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v primerih Bączkowski in drugi proti Poljski ter Stankov in organizacija Ilinden proti Bolgariji, saj gre v navedenih zadevah za bistveno drugačne okoliščine kot v tožnikovem primeru.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitve ustavnih pravic. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V skladu s 4. členom ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi organi posegajo v posameznikove človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek). Iz te določbe med drugim izhaja, da je na podlagi tako vložene tožbe predmet ugotavljanja, ali je zatrjevano dejanje oblastvenega organa tožnika nezakonito oviralo oziroma omejevalo v izvrševanju njegove človekove pravice ali temeljne svoboščine oziroma je to izvrševanje v celoti preprečevalo. Tožnik mora zato dokazati, da je bilo dejanje storjeno, da je bilo nezakonito in da je bila zaradi njega kršena njegova človekova pravica oziroma temeljna svoboščina.

7. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v ponovljenem postopku, ki ga je sodišče prve stopnje izvedlo po odločitvi Vrhovnega sodišča s sklepom I Up 131/2017 z dne 21. 6. 2017. Z njim je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sklep prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe razveljavilo glede tožbe, ki jo je tožnik vložil zaradi kršitve človekovih pravic in svoboščin v zvezi z ravnanjem Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ), ki ni takoj odločilo o njegovi pritožbi zoper prepoved izvedbe načrtovanega koncerta. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je tožnik v tožbi navedel, da toži tudi zaradi kršitve človekovih pravic (med drugim pravice do izražanja in zbiranja), povzročene, ker MNZ o njegovi pritožbi zoper prepoved izvedbe koncerta ni odločil takoj, ne glede na tridnevni zakonski rok za odločitev. Ker je bil tožbeni predlog nepopoln,1 je dalo sodišču prve stopnje še napotek, naj tožnika pozove k odpravi pomanjkljivosti glede konkretizacije izpodbijanega ravnanja in kršitve, ki naj bi ga tako dejanje nezakonito povzročilo in ki naj jo sodišče ugotovi.

8. Pritožnik je v roku dopolnil zahtevek tako, da je predlagal, naj sodišče ugotovi, da so bile njemu, glasbeniku in udeležencem dogodka, ki ga organizira, kršene človekove pravice s tem, ko MNZ ni odločilo o pritožbi pred predvidenim dnevom prireditve, in s tem, ko mu ni bil na voljo pritožbeni postopek, kjer bi dosegel dokončno odločbo še pred dnevom prireditve. V obrazložitvi se je skliceval na 74., 81. in 83. točko obrazložitve odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) z dne 24. 9. 2007 v zadevi Bączkowski (št. 1543/06), to je v delu, v katerem je bila opravljena presoja z vidika kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah v razmerju do zagotavljanja svobode zbiranja in združevanja iz 11. člena iste konvencije. Tožnik je na tej podlagi trdil, da v primerih prepovedi prireditve naknadno odločanje pritožbenega organa in naknadno sodno varstvo ne izpolnjuje kriterija učinkovitosti.

9. Iz navedenega izhaja, da je pritožnik vložil tožbo zaradi ravnanja MNZ, s katerim naj bi bila kršena njegova pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, s to kršitvijo pa naj bi bilo poseženo tudi v njegovo pravico do zbiranja in združevanja iz 42. člena Ustave.

10. ZJZ v 21. členu določa, da je zoper odločbo o prepovedi prireditve (v konkretnem primeru koncerta)2 dopustna pritožba v roku treh dni od vročitve odločbe, pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (peti odstavek). Pristojno ministrstvo mora odločiti o pritožbi zoper odločbo o prepovedi prireditve v roku treh dni po dejanskem prejemu pritožbe, pri čemer se v ta rok ne vštejejo dnevi, ko organ ne dela (šesti odstavek). Če pritožbeni organ izdano odločbo odpravi po času, določenem za izvedbo prireditve, lahko organizator pristojno policijsko postajo oziroma pristojni organ v roku treh dni po prejemu odločbe obvesti o spremembi časa shoda oziroma prireditve. Če to stori, se prireditev lahko izvede (sedmi odstavek).

11. Iz teh določb izhaja, da je zakonodajalec določil kratke roke za vložitev pritožbe in za odločitev o njej, vse s ciljem čimprejšnje razjasnitve usode načrtovane prireditve, po možnosti še pred datumom dogodka. Če ta cilj ni dosežen, se učinkovitost pravnega sredstva zagotavlja na način iz navedenega sedmega odstavka. Ta se nanaša na primere, če je organizacija prireditve morda še možna oziroma za organizatorja in udeležence še smiselna.3

12. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi kot nesporno med strankama ugotovilo (11. točka obrazložitve), da je toženka o pritožbi res odločila (jo zavrnila) po datumu koncerta, a v roku iz šestega odstavka 21. člena ZJZ. To pomeni, da je toženka odločila v zakonsko določenem roku, zato njeno ravnanje ni bilo nezakonito. Taka razlaga, ki dopušča, da je bilo o pritožnikovi pritožbi zoper odločbo o prepovedi glasbenega koncerta odločeno po dnevu načrtovane prireditve, po presoji Vrhovnega sodišča ne posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. V primeru uspeha s pritožbo pritožniku namreč ne bi bila odvzeta možnost, da učinkovito zavaruje svoj pravni interes kot organizatorja koncerta, saj bi tega lahko izvedel naknadno zgolj z obvestilom pristojnemu organu. Posledično s takim odločanjem ni bila okrnjena niti njegova pravica organiziranja javne prireditve.

13. Ustava v 25. členu vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je že v svoji odločbi U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 poudarilo, da smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Z vidika obravnavanega spora učinkovita pritožba pomeni, da pritožniku ne zagotavlja le možnosti, da doseže spremenjeno odločitev (odpravo prepovedi), ampak tudi to, da ta zanj ugodna odločitev ne bo brez pomena, ker bo sprejeta po datumu načrtovanega dogodka in zato brezpredmetna, ker koncerta ne bi bilo več mogoče izvesti.

14. Pritožnik ne trdi, da kasnejša izvedba koncerta zanj ne bi bila mogoča ali smiselna,4 s tem pa tudi ne vzpostavlja okoliščin, v katerih bi bila zaradi zagotavljanja učinkovitosti pravnega sredstva ustavnoskladna le taka razlaga določbe o tridnevnem roku za odločitev o pritožbi, ki jo zatrjuje - torej zgolj odločitev pred potekom zakonsko določenega tridnevnega roka.5 Vrhovno sodišče zato kot neutemeljeno zavrača pritožbeno stališče, da bi toženka morala odločiti takoj, zaradi tega pa kot neupoštevne nadaljnje navedbe, da je to bilo mogoče, ker njegov primer ni bil zapleten in obsežen. Ker stopnja zahtevnosti odločanja o konkretni pritožbi ni bistvena za odločitev v zadevi, se sodišču prve stopnje do nje ni bilo treba opredeliti. Ob pritožbenih navedbah, da naj bi toženka zavestno zavlačevala in sporočila medijem, da je odločitev sprejela že pred prireditvijo, vendar pa jo bo pritožniku vročila po predvidenem dnevu prireditve, Vrhovno sodišče pripominja, da sprejem odločitve še ne pomeni njene materializacije v obliki pisne odločbe, s katero se odločitev procesno formalizira in postane predmet vročanja, preko katerega se vzpostavijo učinki odločitve v razmerju do stranke. Zato golo dejstvo kasnejše vročitve samo po sebi še ne pomeni zlorabe oblasti.

15. Pritožnik (kot že prej v tožbi) svojo trditev, da toženka ni uporabila ustavnoskladne razlage zakona,6 utemeljuje tudi s sklicevanjem na zaključni sklep ESČP v zadevi Bączkowski in drugi proti Poljski (št. 1543/06) ter v njej omenjenem primeru Stankov in makedonska združena organizacija Ilinden proti Bolgariji, ki je bil, da v tam obravnavanih primerih o pritožbi zoper zavrnjeno dovoljenje ne bi smelo biti odločeno po načrtovanem dnevu shoda.

16. Vendar pritožnik s takim selektivnim povzemanjem ne more uspeti, saj je ugotovitev ESČP, da je država pogodbenica kršila konvencijsko pravico, odvisna od konkretnih dejanskih in pravnih okoliščin posameznega primera. Pritožnik pa tega, da je njegov položaj organizatorja koncerta primerljiv s pritožniki v omenjenih zadevah (npr. po vsebini in sporočilu načrtovanega dogodka, pomenu, da se zaradi uresničevanje pravice do mirnega zbiranja in združevanja odvije na točno določen dan, pravnem postopku, predvidenem za izvedbo shoda v primeru, če je prepoved odpravljena, itd.), ne trdi.

17. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje tožbeno utemeljevanje zatrjevanih kršitev z odločitvijo ESČP v omenjenih zadevah utemeljeno zavrnilo kot nezadostno za uspeh s tožbo (ne drži torej pritožbeni očitek, da se ni opredelilo do sodb ESČP) le z navedbo, da so v teh zadevah podane bistveno drugačne okoliščine kot v obravnavani, ne da bi te okoliščine izrecno navedlo. Pritožnik sicer meni, da izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, s čimer pa se Vrhovno sodišče ne strinja. Že v svojem prejšnjem sklepu I Up 131/2017 (20. točka obrazložitve) je navedlo pravno okoliščino (določbo sedmega odstavka 21. člena ZJZ), ki pomeni način zagotavljanja učinkovitosti pritožbe, če pritožnik z njo uspe, in ki ta primer bistveno razlikuje od omenjene zadeve Bączkowski. Na to določbo ZJZ pa se je sklicevalo tudi sodišče v izpodbijani sodbi. Poleg tega bi pritožnik ugotovitev sodišča, da gre za bistveno drugačne okoliščine, mogel izpodbijati že zato, ker se je sam skliceval na omenjeni odločitvi ESČP. To predpostavlja, da je seznanjen z njuno vsebino, torej tudi s tem, kar je navedeno o okoliščinah primera, s katerim je bilo soočeno ESČP.7 Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka upravnega spora iz 1. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) torej ni podana.

18. Pritožnik navaja, da strogi test sorazmernosti pokaže, da poseg v njegovo pravico ni bil nujen in da sodišče tega testa ni izvedlo, ampak le omenilo. Glede tega Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve res navedlo, da je treba poseg v pravico do pritožbe presojati po tako imenovanem strogem testu sorazmernosti. Ker pa je iz nadaljnjih razlogov razvidno, da posega v to pravico ni bilo, njegove dopustnosti tudi ni bilo treba presojati z uporabo omenjenega testa. Pritožbene navedbe o nesorazmernosti posega zaradi počasnega odločanja zato niso utemeljene. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da pritožnik ne more uspeti z zatrjevanimi kršitvami že zaradi zavrnjene pritožbe zoper prepoved koncerta. Z nastopom tega dejstva so namreč odpadle vse dileme glede učinkovitosti pritožbe z vidika zagotavljanja možnosti izvedbe koncerta na načrtovani dan.

19. Pritožnik še meni, da mu je sodišče prve stopnje kršilo pravico do poštenega sojenja, dostopa do sodišča, javne obravnave, zaslišanja prič in do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj ni odločilo po opravljeni glavni obravnavi in na njej zaslišalo prič, niti ni zadostno obrazložilo svoje odločitve, zakaj tega ne bo storilo. Dejansko stanje je namreč sporno, saj toženka trdi, da o pritožbi ni mogla odločiti hitreje zaradi zapletenosti zadeve, sam pa z listinami in pričami dokazuje, da bi to lahko storila takoj, to je še pred predvidenim dogodkom. Tudi sicer sta pravici do javne obravnave in zaslišanja prič temeljni ustavni pravici, kot je razvidno iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, npr. v zadevah X Ips 114/2013, I Up 460/2011, X Ips 799/2008 in II Ips368/2004. S tem v zvezi se pritožnik sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-66/95-4. 20. Navedeni očitki niso utemeljeni. Vrhovno sodišče je že navedlo,8 da če tožnik v upravnem sporu zahteva glavno obravnavo, ko predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.9 Pravica do izvedbe dokazov torej ni absolutna. Dokazne predloge je mogoče zavrniti iz določenih bodisi formalnih bodisi vsebinskih razlogov. Tako mora biti dokazni predlog pravočasen in substanciran. Če je, ga sodišču ni dolžno izvesti, kadar je dokaz: nepotreben, ker je dejstvo že dokazano (npr. priča naj bi že ugotovljeno dejstvo le potrdila); nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, za odločitev ni pravno odločilno; neprimeren za ugotovitev določenega dejstva.

21. Vrhovno sodišče je poseben pomen glavne obravnave v sporih po 4. členu ZUS-1 poudarilo v sodbi in sklepu I Up 161/2016 z dne 19. 10. 2016. Navedlo je, da v teh primerih upravni spor ne sledi predhodno izvedenemu pravno urejenemu postopku izdaje upravne odločbe ali drugega upravnega akta oziroma posamičnega akta nosilca oblasti, v katerem je že potekalo ugotavljanje dejanskega stanja ob procesno varovanih pravicah stranke (pravica do izjave, kontradiktornosti, itd.), kar je sodišču in strankam razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijanega akta in dokumentov zadeve. V upravnih sporih, v katerih se presoja ustavnost in zakonitost dejanja javne oblasti, je sodišče prve stopnje tisto, ki na podlagi vložene tožbe sploh prvič ugotavlja in obravnava dejansko stanje. Zato je glavno obravnavo mogoče opustiti le izjemoma tedaj, kadar je že na podlagi pisnih vlog strank upravnega spora (tožbe in odgovora na tožbo) mogoče očitno ugotoviti, da dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, med strankami v svojih bistvenih značilnostih ni sporno.

22. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da glavne obravnave ni izvedlo, ker dejansko stanje v zadevi ni sporno (kaj je štelo kot nesporno dejansko podlago za odločanje v sporu, je navedlo v 11. točki obrazložitve), medtem ko zaslišanje nastopajočega na koncertu in pooblaščenke toženke nimajo vpliva na odločitev v zadevi. S tem je povedalo, da o bistveni dejanski okoliščini, in sicer ali je toženka odločila v zakonsko določenem roku in ali je bilo to po dnevu prireditve, med strankama ni bilo nesoglasja,10 medtem ko predlagana dokaza nista v povezavi s predmetom odločanja, ker dejstva, o katerih naj bi priči izpovedali, za odločitev niso pravno odločilna (zato dokaza na odločitev ne vplivata).11 Na ta način je sodišče obrazložilo svojo odločitev do te mere (v čem je njena nezadostnost, v pritožbi ni konkretizirano), da jo je mogoče preizkusiti, na kar nenazadnje kaže tudi to, da pritožnik izpodbija odločitev o neizvedbi dokazov s trditvami o spornem dejanskem stanju.

23. Ker torej za odločitev pomembno dejansko stanje ni bilo sporno (toženka mu v odgovoru na tožbo ni nasprotovala), je sodišče lahko odločilo na seji (prvi odstavek 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 4. člena ZUS-1). Pritožnik namreč kot del dejanskega stanja, ki naj bi bilo sporno, neutemeljeno izpostavlja vprašanje zahtevnosti zadeve in s tem povezane hitrosti sprejemanja pritožbene odločitve. Po obrazloženem (14. točka obrazložitve te sodbe) ta dva vidika nista odločilna za odločitev o tožbi, posledično pa niso pomembni niti v ta namen predlagani dokazi. Glede na navedeno sodišče prve stopnje z opustitvijo izvedbe glavne obravnave kot sredstva za izvajanje dokazov (o tem vidiku Ustavno sodišče v odločbi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006), kar je bistvo pritožbenih navedb, ni kršilo pritožnikove pravice do izjave in v tem okviru pravice do izvedbe dokazov, kar zagotavlja 22. člen Ustave.

24. Pritožba je neutemeljena tudi glede odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, saj pritožnik do njihovega povračila ni upravičen kljub delnemu uspehu s pritožbo, o kateri je Vrhovno sodišče odločilo s sklepom I Up 131/2017. 25. Ker se v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 odloča o kršitvi človekovih pravic in temeljnih svoboščin, se stroški postopka na prvi stopnji odmerijo v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1,12 ki napotuje na uporabo določb ZPP. Ta kot temeljno merilo, kdo nosi stroške postopka, določa načelo uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker je bilo v sklepu I Up 131/2017 odločeno, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), pritožnik pa s tožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve svojih stroškov niti glede pravnega sredstva, s katerim je bil med postopkom uspešen. V tem primeru namreč ne gre za stroške, na katere se nanaša prvi odstavek 156. člena ZPP, po katerem mora stranka ne glede na izid postopka povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo.

26. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

27. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Ta se je glasil, naj sodišče "ugotovi, da so meni in glasbeniku ter udeležencem dogodka, ki ga organiziram, bile kršene človekove pravice s tem, ko Ministrstvo za notranje zadeve o" (na tem mestu se je tožbeni predlog končal). 2 Javna prireditev je vsako organizirano zbiranje oseb zaradi izvajanja kulturne, športne, zabavne, izobraževalne, verske ali druge aktivnosti tako, da je udeležba brezpogojno ali pod določenimi pogoji dovoljena vsakomur (2. točka 4. člena ZJZ). Javni shod pa je vsako organizirano zbiranje oseb zaradi izražanja mnenj in stališč o vprašanjih javnega ali skupnega pomena na prostem ali v zaprtem prostoru, kjer je dostop dovoljen vsakomur (1. točka istega člena). 3 V tem smislu Poročevalec Državnega zbora št. 21 z dne 19. 3. 2001, stran 76. 4 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila njegova pritožba zavrnjena. 5 Po tožbenih navedbah bi to zagotovila odločitev v 35 urah od vložitve pritožbe. 6 Očitno torej tudi sodišče prve stopnje ne. 7 Iz odločitve ESČP v zadevi Bączkowski izhaja, da so vlagatelji, skupina posameznikov in Fundacija za enakopravnost (kot član njenega izvršnega odbora je bil prvi vlagatelj v obravnavani zadevi pooblaščen za njeno zastopanje), v okviru Dnevov enakosti, načrtovanih od 10. do 12. junija 2005 in v organizaciji navedene fundacije, želeli izvesti shod (pohod) z namenom opozarjanja javnosti na različne oblike diskriminacije manjšin (spolnih, nacionalnih, etničnih in verskih) ter diskriminacije žensk in invalidnih oseb (7. točka obrazložitve). Dokončna odločitev, s katero je bila ugotovljena nezakonitost odločitve prvostopenjskega upravnega organa o prepovedi shoda, je bila sprejeta po dnevu načrtovanega shoda (81. točka). Sodišče je glede na namen shoda poudarilo, da je vpliv shoda oz. prispevek k demokratični razpravi o določenem vprašanju lahko resno zmanjšan, če je shod organiziran v času, ko določeno vprašanje izgubi pomen za družbeno ali politično razpravo. Ob prepovedi izvedbe shoda ob načrtovanem (ugodnem) času lahko svoboda zbiranja postane brez pomena (82. točka). 8 Npr. v sklepu X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017. 9 Tako Ustavno sodišče v odločbi Up-1055/05-12 z dne 19. 1. 2006 (9. in 10. točka obrazložitve). 10 Tožbi in vlogi za odpravo njenih pomanjkljivosti je sledil odgovor na tožbo z dne 17. 7. 2017, tožnikova vloga z dne 26. 8. 2017 ter odgovor toženke z dne 7. 9. 2017. 11 Pritožnik je predlagal zaslišanje Marka Perkovića Thompsona za ugotovitev, da so mu bile kršene pravice s tem, ko toženka o pritožbi ni odločila takoj (l. št. 17), zaslišanje Alenke Snoj (l. št. 79) pa zaradi pojasnila, kakšna je razlika med shodom in prireditvijo, od česar naj bi bilo odvisno, ali je v obravnavanem primeru prišlo do kršitve človekovih pravic. 12 Ta določa, da če sodišče v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, odloči o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku.