Jedro

Škoda, ki jo je tožnik utrpel, so fizične in psihične bolečine ter nevšečnosti, ki so ga po njegovi izpovedi pestile vse od škodnega dogodka dalje. Da ne bi poznal vzroka teh težav ali jih pripisoval kakšnemu drugemu vzroku, tožnik niti zatrjeval niti izpovedoval. V takih okoliščinah je dejstvo, kdaj so bile posledice škodnega dogodka diagnosticirane in kdaj je tožnik vsebino te diagnoze dojel, manj pomembne. Tako kot pri zdravljenju, se tudi pri uveljavljanju škode od oškodovanca zahteva skrbnost. Oškodovanec mora tako pri zdravljenju (zmanjševanju škode) kot pri uveljavljanju odškodnine ravnati skrbno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za materialno in nematerialno škodo. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 6.637,68 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da tožnik za diagnozo Postkomicijski sindrom pri kliničnem psihologu R.K. ni izvedel in tudi ni vedel pomena te diagnoze. Iz izvida z dne 13.10.2003 ni mogoče sklepati, da so bili na pregledu tožniku pojasnjeni diagnoza, posledice in način zdravljenja. Glede na tožnikove lastnosti, opisane v izvidu, tožnik izvida ni mogel razumeti. Da ga ni razumel, izhaja tudi iz njegove izpovedbe. Tožnik je šele pri osebni zdravnici izvedel pomen postavljene diagnoze. Tako je tožnik izpovedal, potrdila pa tudi osebna zdravnica Š.. Pritožnik vztraja, da mu je bila škoda znana šele 16.11.2003, ko mu je osebna zdravnica razložila pomen in vsebino izvida in diagnoze postkomocijski sindrom ter mu razložila način zdravljenja (izogibanje soncu, alkoholu …). Iz listin v spisu izhaja, da je tožnik kontrolo opravil dne 26.11.2003 in na tem izvidu je osebna zdravnica ugotovila, da je zdravljenje zaključeno. Pred tem zdravljenje ni moglo biti zaključeno, saj je tožnik šele 13.10.2003 opravil prvi pregled pri psihologu. Meni, da negmotna škoda nastane takrat, ko se manifestira v eni od njenih oblik, ko je torej mogoče izraziti tako obstoj kot tudi obseg škode. Pogosto je to šele po dokončni stabilizaciji, oziroma potem, ko se določena poškodba dokončno formira. Ker gre pri tožniku za spremembe v psihični sferi, je težko opredeliti točen datum nastanka škode in s tem datum njene zapadlosti. Iz izvidov zdravnikov kot tudi iz izvedeniških mnenj ne izhaja, da bi bilo zdravljenje zaključeno 13.10.2003. Ugotovitev zaključka zdravljenja na ta dan je zato arbitrarna in protispisna. Protispisna je tudi ugotovitev, da je najkasneje 13.10.2003 tožnik vedel za nastalo škodo. Za zapadlost škode je ključno vedenje tožnika, tožnik pa je sam prepričljivo izpovedal, da je za diagnozo postkomocijski sindrom izvedel pri osebni zdravnici, torej 26.11.2003. Opozarja, da je z diagnozo posttravmatska demenca opredeljena druga škoda. V času podajanja izvida R. K., torej leta 2003, posttravmatska demenca še ni bila prisotna in je ni bilo mogoče ugotoviti, zato sodišče nepravilno ugotavlja, da gre za novo diagnozo iste poškodbe. Posttravmatska demenca pomeni napredujoče kognitivne deficite in čustvene spremembe, ki se pojavljajo po možganski poškodbi, lahko po predhodnem postkomocijskem sindromu. Prizadetega ovirajo pri vseh življenjskih aktivnostih. Da gre v primeru posttravmatske demence resnično za vsebinsko in ne le poimensko drugo stvar, pa izhaja že iz tega, da je bil tožnik šele na podlagi posttravmatske demence invalidko upokojen. Za posttravmatsko demenco je tožnik lahko izvedel šele 13.11.2006, ker pred tem ta diagnoza ni bila postavljena. Dejansko je zanjo izvedel šele s prejemom odločbe invalidske komisije II. stopnje v januarju 2007, vendar sodišče tega ni ugotavljalo. Obstoj te diagnoze je tožnik navedel v vlogi dne 12.11.2009, kar je znotraj triletnega zastaralnega roka. Tožnik je delovno nezmožen ravno zaradi posttravmatske demence. S tem, ko je sodišče škodo štelo za zastarano z dnem 13.10.2003, je štelo za zastarano tudi škodo iz naslova posttravmatske demence, kar je nesprejemljivo, ker predpostavlja, da je pravica zastarala še preden je nastala. Tožnik ni mogel vedeti, da je je delovno nesposoben. Šele v maju 2006 je bila pri njem ugotovljena invalidnost tretje kategorije, v novembru 2006 pa še invalidnost prve kategorije. Pacient ne more vedeti, kakšno poškodbo ali bolezen ima, če mu te bolezni ali poškodbe ne opredeli zdravnik oz. ustrezen specialist. Meni, da bi moralo biti zahtevku ugodeno, ker je tožnik pravočasno zatrjeval obe diagnozi – postkomocijski sindrom in posttravmatsko demenco. Opisal je težave, ki jih je pripisati eni in drugi diagnozi. Ne more pa laik vedeti, ali so težave posledica ene ali druge diagnoze, saj je to stvar stroke. Iz izvedeniških mnenj je razvidno, da diagnoze posttravmataska demenca ni bilo mogoče postaviti v letu 2000 ali 2003, ker gre za napredujočo bolezen. Zahtevki so bili postavljeni znotraj triletnih rokov. Podana je vzorčna zveza med tožnikovo delovno nezmožnostjo in poškodbo glave.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je bilo zdravljenje zaključeno bistveno pred 26.11.2003, ker na to nakazujejo številne okoliščine. Datum 13.10.2003 je postavljen zgolj kot najkasnejši možen datum zaradi nespornosti ugotovitve, da je do zastaranja prišlo. Ob ustrezni skrbnosti bi tožnik tožbo lahko pravočasno vložil. Na začetek zastaranja ne vpliva, da je škoda nastajala dalj časa in se povečevala. Odločba invalidske komisije na tek zastaranja ne more vplivati. Tudi, če je bila škoda tožniku znana 16.11.2003, kot se navaja v pritožbi, je zahtevek zastaran.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnitev zahtevka utemeljilo z ugotovitvijo, da je zaradi zastaranja terjatve prenehala pravica zahtevati izpolnitev obveznosti za nematerialno in materialno škodo (1. odstavek 360. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki se uporablja na osnovi 1060. čl. Obligacijskega zakonika). Ugotovilo je, da se je že pred vložitvijo tožbe iztekel z zakonom določen rok, v katerem je odškodninsko terjatev mogoče zahtevati. Subjektiven triletni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve začne teči takrat, ko oškodovanec izve za škodo in tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 376. čl. ZOR). V vsakem primeru terjatev odškodnine zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek 376. čl. ZOR). Škoda je nastala zaradi škodnega dogodka z dne 8.1.1996. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila nepremoženjska škoda tožniku znana najkasneje dne 13.10.2003, ko je bil postkomocijski sindrom diagnosticiran, mu je bila pa škoda zaradi psihičnih in fizičnih težav, ki jih je trpel, znana tudi že pred tem. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila premoženjska škoda, ki je nastala zaradi nesposobnosti za delo, znana že leta 2000, ko je bil brezuspešen tožnikov poskus opraviti zdravniški pregled za delo v družbi L. d.d. Tožba je bila vložena dne 24.11.2006. Sodba je razumljiva in preverljiva, razlogi utemeljujejo zavrnitev zahtevka.

6. Nepremoženjska škoda je oškodovancu znana, ko je njegovo zdravstveno stanje stabilizirano in so znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti njen obseg in višino. Kdaj je bilo tožnikovo zdravstveno stanje stabilizirano in ugotovljiv obseg škode, je dejansko vprašanje. Sodišče ga je razčiščevalo s pomočjo izvedenk psihiatrične in psihološke stroke. Zaradi odsotnosti medicinske dokumentacije (tožnik je zdravstveni karton zažgal) pa ima velik pomen tudi tožnikova izpoved o zdravstvenem stanju v tem obdobju. Medicinskih podatkov o tožnikovem zdravljenju za čas od odpusta iz bolnišnice (29.1.1996) do 28.3.2002 torej ni mogoče dobiti. Poleg izvida o hospitalnem zdravljenju po nesreči (obvestilo zdravniku z dne 29.1.1996 – dokaz A7) obstaja zgolj še izvid o uspešnem, v marcu 1997 izvedenem, dvodnevnem hospitalnem zdravljenju desne zgornje veke, katere prizadetost je bila tudi posledica škodnega dogodka (dokaz A9). Postavlja se vprašanje, koliko dokumentacije je sploh obstajalo. Tožnik je sicer izpovedal, da je vseskozi obiskoval zdravnika in težave skušal reševati tudi s pomočjo alternativne medicine (zeliščar, strokovnjak za biomedicino), vendar je očitno, da obiski zdravnika uradne medicine niso bili pogosti. Tožnikov izbrani zdravnik dr. F. Š. se je leta 1998 upokojil in je njegovo ordinacijo prevzela dr. M. B., ki je tožnik ni izbral za osebno zdravnico. Šele v letu 2001 ali 2002 je za osebno zdravnico izbral dr. M. Ž.. M. B., ki je zaradi priprave na zaslišanje pregledala podatke o tožnikovih izbranih zdravnikih, je izpovedala, da je bil tožnik registriran kot Š. pacient do 2001, potem pa je za osebno zdravnico izbral dr. Š.. Dr. Š. je izpovedala, da prvi zapis v tožnikovem zdravstvenem kartonu beleži dne 28.3.2002, pa še to ne zaradi posledic škodnega dogodka. V času od 1998 do 2002 je torej tožnik imel izbranega osebnega zdravnika, ki ni delal. 7. Tožnik je izpovedal, da je takoj po nesreči oz. od odpusta iz bolnišnice (29.1.1996) dalje imel glavobole, težave s spanjem, bil je pozabljiv in se je tudi sicer slabo počutil, pa tudi, da so se psihične težave s časom stopnjevale. Ta del tožnikove izpovedi je zagotovo verodostojen, saj je opisal take nevšečnosti, bolečine in težave, kot so značilne za postkomocijski sindrom, ki je pričakovana in predvidljiva posledica hudega pretresa možganov, kar je v škodnem dogodku utrpel. Postkomocijski sindrom se namreč razvije nekaj ur, dni ali celo tednov po poškodbi glave in traja najmanj 6 mesecev ter se predvidoma spontano pozdravi v dveh letih (ni trajno stanje). Specifičnega zdravljenja zanj ni; zdravijo se simptomi (npr glavoboli, nespečnost ...), priporočen je poseben življenjski režim (izogibanje soncu, alkoholu). Postkomocijski sindrom je bil pri tožniku tudi diagnosticiran, vendar šele v letu 2003, ko je že izzvenel in so tožnika pestile kognitivne motnje in glavoboli, kar vse so zdravstvene težave, ki so tudi po izteku dveletnega obdobja ostale. Povsem natančno zdravstveno stanje po dveh letih od škodnega dogodka, ko naj bi se stanje stabiliziralo, zaradi odsotnosti dokumentacije ni ugotovljivo; iz tožnikove izpovedi in kasnejšega razvoja zdravstvenega stanja pa je očitno, da je bila škoda že tedaj ugotovljiva in je tožnik z njenim pomanjkljivim dokumentiranjem (obiskovanjem zdravnika ali uničenjem zdravstvenega kartona) ugotovitev njenega obsega onemogočil. Vsekakor so bile tožnikove težave v maju 2003, ko je obiskal osebno zdravnico Ž., take, da ga je ta napotila na psihološki pregled. Z dne 13.10.2003 izvedenim psihološkim testiranjem je bila ugotovljena tožnikova prizadetost – kognitivne motnje, ki se kažejo v slabši sposobnosti pomnjenja, očitno šibkejši vizualno-motorični koordinaciji, znižani sposobnosti osvajanja novega učnega gradiva kot tudi omejeni sposobnosti usmerjenega umskega in hkrati storilnostnega napora – do te mere, da po rezultatih testa ni bil več sposoben usmerjenega delovnega procesa.

8. Izvedenka V.P.G., dr. med je v dopolnilnem mnenju z dne 5.1.2011 na podlagi stopnje tožnikove prizadetosti na dan psihološkega pregleda ugotovila, da so se znaki organske spremenjenosti pri tožniku razvijali vsaj že več mesecev pred dne 13.10.2003 izvedenim psihološkim testiranjem. Dne 13.10.2003 je bila globina kognitivne oškodovanosti že taka, da tožnik za delo v usmerjenem delovnem procesu ni bil več sposoben. Pravilen je zato zaključek, da je bilo pešanje kognitivnih funkcij in s tem manjša sposobnost oz. obvladovanje čustev in socialnega vedenja tožniku znano že pred 13.10.2003. Če bi tožnik prej obiskal specialista, bi dobil tudi potrditev in razlago svojih težav s strani medicinske stroke. Obseg škode je bil znan že pred 13.10.2003, saj je bilo napredovanje bolezni predvidljivo, ker gre za spremembo v delovanju možganov, organske možganske motnje pa so napredujoče stanje (mnenje izvedenke, podano na naroku). Zaradi napredovanja bolezni torej ni mogoče zaključevati, da tožnikovo zdravstveno stanje že pred oktobrom 2003 ni bilo stabilizirano. Bolezen je napredovala tudi po letu 2003 in tudi v teku tega postopka; prišlo je do take tožnikove oškodovanosti, da je bila leta 2006 bolezen diagnosticirana kot posttravmatska demenca.

9. Iz gornjega povzetka ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je najmanj dobri dve leti po nesreči postkomocijski sindrom izzvenel. Ostale pa so trajne posledice na psihičnem področju, ki so bile na psihološkem testiranju 13.10.2003 diagnosticirane kot organska prizadetost, izražajoča se s kognitivnimi motnjami (slabša sposobnost pomnjenja, očitno šibkejša vizualno-motorična koordinacija, znižana sposobnost osvajanja novega učnega gradiva, omejena sposobnost usmerjenega umskega in hkrati storilnostnega napora, spremembe na čustvenem področju). Z izvidom tega psihološkega testiranja (dokaz A8) je tožnik dobil strokovno potrditev posledic poškodbe, ki jih je kot napredujoče psihične težave zaznaval vse od škodnega dogodka. Iz izpovedi Š. je razvidno, da je tožnik izvid kliničnega psihologa na osebni razgovor z njo prinesel s seboj, kar pomeni, da se je z njim seznanil pred tem obiskom.

10. Pritožbena trditev, da je tožnik izvid razumel šele po tem, ko ga mu je osebna zdravnica dne 25.11.2003 razložila in razložila pomen diagnoze postkomocijski sindrom, na odločitev ne more vplivati. Škoda, ki jo je tožnik utrpel, so fizične in psihične bolečine ter nevšečnosti, ki so ga po njegovi izpovedi pestile vse od škodnega dogodka dalje. Da ne bi poznal vzroka teh težav, ali da bi jih pripisoval kakšnemu drugemu vzroku, tožnik ni niti zatrjeval niti izpovedoval. V takih okoliščinah je dejstvo, kdaj so bile posledice škodnega dogodka diagnosticirane in kdaj je tožnik vsebino te diagnoze dojel, manj pomembne. Tako kot pri zdravljenju, se tudi pri uveljavljanju škode od oškodovanca zahteva skrbnost. Oškodovanec mora tako pri zdravljenju (zmanjševanju škode) kot pri uveljavljanju odškodnine ravnati skrbno, za tožnika pa ni mogoče trditi, da je tako ravnal. Npr. v izvidu ob odpustu iz bolnice priporočene kontrole pri psihiatru ni opravil; obstaja dolgo obdobje, ko zdravnika uradne medicine ni obiskal; kljub leta trajajočem obdobju hudih zdravstvenih težav tožbe ni vložil. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim, da je bila škoda tožniku znana že pred psihološkim pregledom dne 13.10.2003 in že pred tem pregledom njegovo zdravstveno stanje tako stabilizirano, da je bil ugotovljiv tudi obseg škode. Pa tudi diagnosticirana je bila bolezen več kot tri leta pred vložitvijo tožbe (dne 13.10.2003). Ob primerni skrbnosti bi tožnik za diagnozo svoje bolezni izvedel bistveno prej. Vsekakor pa je za diagnozo izvedel dne 13.10.2003 pri psihologu K., ki je diagnozo postavil. To je več kot tri leta pred vložitvijo tožbe. Pravilen je zato prvostopenjski zaključek, da je zastaralni rok začel teči najkasneje 13.10.2003 in se iztekel pred vložitvijo tožbe.

11. Ali je pred 13.10.2003 tožnik lahko predvidel táko poslabšanje zdravstvenega, kakršno je nastopilo v teku tega postopka in je diagnosticirano kot posttravmatska demenca, ni odločilno. Ker v zastaralnem roku ni uveljavil škode, ki mu je v škodnem dogodku dne 8.1.1996 nastala, je tudi pravico uveljavljati to škodo izgubil. 12. Tudi z zaključkom o zastaranosti odškodnine za premoženjsko škodo pritožbeno sodišče soglaša. Tožnik sam je zatrdil, da v L. d.d. službe ni dobil zaradi neizpolnjevanja zdravstvenih pogojev. Že leta 2000 je torej začela nastajati škoda, ki jo uveljavlja – škoda zaradi nesposobnosti pridobivanja dohodka iz dela. Tudi psiholog R. K. je dne 13.10.2003, torej več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ugotovil, da rednih delovnih obveznosti tožnik ni sposoben izpolnjevati. Dejstvo, da je bila invalidnost ugotovljena bistveno kasneje – šele v letu 2006 – ni odločilno. Pravice iz invalidnosti se je tožnik odločil uveljaviti bistveno kasneje. Iz odločbe ZPIZ z dne 8.6.2006 (dokaz A12) je razvidno, da se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel na predlog njegovega osebnega zdravnika z dne 14.3.2006. 13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).