Jedro

Iz notarskega zapisa ne izhaja, da bi bila odgovornost B. B. za poplačilo dolga omejena zgolj na nepremičnine, nasprotno je jasno zapisano, da lahko upnik v primeru, da dolžnik (B. B.) in zastavitelj (C. d.o.o.) ne bosta izpolnjevala svojih obveznosti, izterja svojo terjatev neposredno v izvršilnem postopku s prodajo zastavljenih nepremičnin kakor tudi s prodajo drugega premičnega ali nepremičnega premoženja ali sredstev na katerem koli računu ali premoženju dolžnika. Dolžnik torej za dolg odgovarja z vsem svojim premoženjem, zato je njegov ugovor omejene odgovornosti neutemeljen, prav tako kot so neutemeljene tudi ugovorne navedbe, da je svoje jamstvo za poplačilo kreditnega razmerja izčrpal, ker so bile zastavljene nepremičnine že prodane.

Pravni red ne daje podlage za zahtevo, da bi notarski zapis moral biti opremljen s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti. Notarski zapis namreč ni odločba in učinka pravnomočnosti niti ne more pridobiti, kvaliteto izvršljivosti, ki je pogoj, da ima naravo izvršilnega naslova, pa ima, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla.

Izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova oziroma ugotovitvi njegove ničnosti, zato izvršilno sodišče ni pristojno presojati njegove pravilnosti in upniku na tej podlagi z učinkom pravnomočnosti trajno odreči pravico do izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

Morebitne predhodne obremenitve nepremičnine ne preprečujejo izvršbe v korist upnika s slabšim vrstnim redom.

Oprava izvršbe zaradi poplačila upnikove denarne terjatve že po sami naravi in vsebini zmeraj predstavlja poseg v dolžnikovo premoženje, s katerim je dolžnik ob dejstvu, da obveznosti ni plačal, lahko računal že od leta 2010 dalje, ko je terjatev zapadla, oziroma vsaj od leta 2012 dalje, ko je upnik začel s postopki njene izterjave. Poseg v premoženje v okviru prisilne realizacije terjatve predstavlja le logično posledico in neločljivi ter neizogibni del vsake izvršbe, tega pa po večinskem stališču sodne prakse ni mogoče šteti kot škodo, ki bi opravičevala odlog izvršbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: „I. Ugovor dolžnika se kot neutemeljen zavrne.

II. Predlog dolžnika za odlog izvršbe se kot neutemeljen zavrne.

III. Dolžnik mora v roku 8 dni upniku povrniti stroške ugovornega postopka, odmerjene na 522,65 EUR.

IV. Dolžnik sam nosi svoje stroške ugovornega postopka.“

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencih pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev oziroma odpravo izpodbijanega sklepa, razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj in zavrnitev predloga za izvršbo s stroškovno posledico, podredno pa razveljavitev oziroma odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

_O ugovoru:_

6. Upnik je na podlagi izvršilnih naslovov (neposredno izvršljivega notarskega zapisa kreditne pogodbe, pogodbe o zastavi nepremičnin in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 510/09 z dne 11. 9. 2009, pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Kočevju In 52/2012 z dne 27. 11. 2012 in pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Kočevju I 128/2017 z dne 26. 5. 2017) predlagal izvršbo zaradi izterjave glavnice v znesku 34.168,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2021 do plačila, izvršilnih stroškov v višini 57,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2021 do plačila, izvršilnih stroškov v znesku 158,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2021 do plačila ter zakonskih zamudnih obresti v skupni višini 16.026,40 EUR, obračunanih od glavnice 34.168,19 EUR za čas od 19. 11. 2015 do 16. 9. 2021, od izvršilnih stroškov v znesku 57,00 EUR za čas od 12. 12. 2012 do 16. 9. 2021 in od izvršilnih stroškov v znesku 158,24 EUR za čas od 11. 6. 2017 do 16. 9. 2021. Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom o izvršbi z dne 21. 9. 2021. 7. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

8. Dolžnik je v ugovoru najprej navajal, da je na podlagi kreditne pogodbe, pogodbe o zastavi nepremičnine in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve le zastavitelj, zato jamči samo do višine vrednosti zastavljenih nepremičnin. Ker so bile te nepremičnine že prodane, je njegovo jamstvo za poplačilo kreditnega razmerja izčrpano.

9. Sodišče prve stopnje je take navedbe zavrnilo, višje sodišče pa zaključkom v izpodbijanem sklepu v tem delu v celoti pritrjuje. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje in kot je v odgovoru na ugovor uveljavljal tudi upnik, iz k predlogu za izvršbo priložene dokumentacije izhaja, da so kreditno pogodbo, pogodbo o zastavi nepremičnine in sporazum o zavarovanju denarne terjatve pri notarki sklenili Banka d.d. (pravni prednik sedanjega upnika) kot kreditodajalec ali upnik, B. B. kot kreditojemalec ali dolžnik in C. d.o.o. kot zastavitelj. S kreditno pogodbo je bil dolžniku odobren kredit v višini 108.500,00 EUR, v zavarovanje kredita pa je družba C. d.o.o. zastavila svoje nepremičnine. Kot zastavitelj, ki odgovarja le z zastavljenimi nepremičninami, je torej nastopala družba C. d.o.o., medtem ko je B. B. po izrecnem in jasnem zapisu v izvršilnem naslovu nastopal kot kreditojemalec in dolžnik. Iz notarskega zapisa ne izhaja, da bi bila odgovornost B. B. za poplačilo dolga omejena zgolj na nepremičnine, nasprotno je jasno zapisano, da lahko upnik v primeru, da dolžnik (B. B.) in zastavitelj (C. d.o.o.) ne bosta izpolnjevala svojih obveznosti, izterja svojo terjatev neposredno v izvršilnem postopku s prodajo zastavljenih nepremičnin _kakor tudi s prodajo drugega premičnega ali nepremičnega premoženja ali sredstev na katerem koli računu ali premoženju dolžnika_. Dolžnik torej za dolg odgovarja z vsem svojim premoženjem, zato je njegov ugovor omejene odgovornosti neutemeljen, prav tako kot so neutemeljene tudi ugovorne navedbe, da je svoje jamstvo za poplačilo kreditnega razmerja izčrpal, ker so bile zastavljene nepremičnine že prodane (ob tem višje sodišče še dodaja, da je upnik delno poplačilo dolga, ki ga je dosegel s prodajo zastavljenih nepremičnin, ustrezno upošteval pri izračunu terjatve, ki jo izterjuje od dolžnika v tem postopku). S pritožbenim ponavljanjem svojih ugovornih navedb dolžnik pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v tem delu po pojasnjenem ni uspel izpodbiti.

10. V ugovoru je dolžnik nadalje navedel, da je predlog za izvršbo nedovoljen in preuranjen, saj notarski zapis še ni izvršljiv in ni opremljen s klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti, posledično pa ne predstavlja listine, na podlagi katere bi bilo mogoče dovoliti izvršbo.

11. Tudi te navedbe je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot neutemeljene. Pravni red ne daje podlage za zahtevo, da bi notarski zapis (tako kot npr. sodba) moral biti opremljen s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti. Notarski zapis namreč ni odločba in učinka pravnomočnosti niti ne more pridobiti1, kvaliteto izvršljivosti, ki je pogoj, da ima naravo izvršilnega naslova (2. točka prvega odstavka 17. člena ZIZ), pa ima, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla (prvi odstavek 20.a člena ZIZ). Iz predloženega notarskega zapisa izhaja, da sta dolžnik in zastavitelj izrecno soglašala, da je sporazum glede vseh njunih dogovorjenih obveznosti neposredno izvršljiv ter da lahko upnik v primeru, če dolžnik in zastavitelj ne bosta izpolnjevala svojih obveznosti, določenih v kreditni pogodbi, pogodbi o zastavi nepremičnin in sporazumu, izterja svojo terjatev neposredno v izvršilnem postopku. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da dolžnik takega soglasja ni podal, tako oblikovano soglasje pa notarskemu zapisu po že pojasnjenem in ob dejstvu, da je zapadlost terjatve razvidna že iz samega notarskega zapisa (vračilo kredita je določeno na najkasneje 11. 9. 2010) daje kvaliteto izvršilnega naslova. S pritožbenim vztrajanjem, da bi moral biti notarski zapis opremljen s klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti, torej dolžnik ne more uspeti.

12. Kot neutemeljene je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi dolžnikove navedbe, da ni bil opozorjen, kakšne pravne in ekonomske posledice ga lahko doletijo kot podpisnika notarskega zapisa. V notarskem zapisu je namreč jasno zapisano, da je notarka skladno s 42. členom Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) pred sestavo notarske listine in tudi po tem, ko je notarski zapis strankam prebrala, strankam na razumljiv način opisala vsebino in pravne posledice nameravanega pravnega posla ter njihovih izjav volje in jih izrecno opozorila na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo predmetnega pravnega posla in na posledice neizpolnitve dogovorjenih obveznosti. Prav tako je v notarskem zapisu zapisano, da so stranke tudi po podanih opozorilih vztrajale pri sklenitvi pravnega posla in da so izjavile, da je pravni posel sestavljen skladno z njihovo pravo in pristno poslovno voljo, da razumejo pomen svojih dejanj in izjav ter da pristajajo na vse pravne posledice, tudi na neposredno izvršljivost. Notarski zapis so stranke nato potrdile in ga lastnoročno podpisale. Neutemeljene so torej ugovorne in v pritožbi ponovljene trditve, da notarski zapis ne vsebuje navedbe, da je notar udeležencem notarski zapis prebral in da so udeleženci notarski zapis odobrili, kar hkrati pomeni, da so neutemeljene tudi navedbe, da notarski zapis nima potrebnih bistvenih sestavin in da zaradi kršitev 1. do 4. in 6. točke prvega odstavka 43. člena ZN nima pravnega učinka javne listine. S tem se je sodišče prve stopnje implicitno opredelilo tudi do dolžnikovih očitkov o ničnosti notarskega zapisa. Ker pa so razlogi sodišča prve stopnje glede ničnosti res le posredni in skopi, jih višje sodišče skladno s prvim odstavkom 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ dopolnjuje. V tem okviru pojasnjuje, da izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova oziroma ugotovitvi njegove ničnosti, zato izvršilno sodišče ni pristojno presojati njegove pravilnosti in upniku na tej podlagi z učinkom pravnomočnosti trajno odreči pravico do izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa.2 Stališče, da v izvršilnem postopku kot ugovorni razlog ni mogoče uveljavljati ničnosti, je posledica dejstva, da je namen izvršilnega postopka zgolj še realizacija terjatve, ugotovljene v kvalificirani listini, izdani v predhodnem postopku (1. člen ZIZ), in je zato ugotavljanje njene utemeljenosti v nasprotju z naravo izvršilnega postopka. Ko je dano soglasje za neposredno izvršljivost, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova, šele njegova razveljavitev ali ugotovitev ničnosti z odločbo (česar dolžnik niti ne zatrjuje) pa predstavlja upoštevni ugovorni razlog v izvršilnem postopku.3 Ob upoštevanju načela stroge formalne legalitete ali vezanosti na izvršilni naslov torej izvršilno sodišče ne sme posegati v izvršilni naslov in presojati njegove pravilnosti, temveč je njegova naloga le, da ga izvrši tako, kot se ta glasi.

13. Višje sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dolžnik v predhodnih postopkih In 52/2012 in I 128/2017, ki sta se vodila zaradi izterjave iste terjatve in ki sta bila ustavljena zaradi neuspešnosti oprave izvršbe s predlaganimi sredstvi, ni podal nobenih ugovorov v zvezi z izvršljivostjo notarskega zapisa in v zvezi z njegovo vsebino in obličnostjo.

14. Nadalje je dolžnik v ugovoru podal še ugovor zastaranja terjatve po 11. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Navedel je, da je upnikova terjatev zastarala, še zlasti glede zakonskih zamudnih obresti, ki imajo naravo občasnih terjatev in zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Ker je bil predlog za izvršbo pri sodišču vložen 17. 9. 2021, so zakonske zamudne obresti po mnenju dolžnika zastarale od vseh posameznih delov glavnice, ki jih upnik zahteva v plačilo pred 17. 9. 2018. 15. Sodišče je z izpodbijanim sklepom take navedbe zavrnilo, odločitev pa je tudi v tem delu pravilna in temelji na določbah 347., 356. in 369. člena Obligacijskega zakonika. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo naravo posameznih izterjevanih terjatev in zastaralne roke zanje, ravno tako je podrobno pojasnilo, kako in zakaj je bil tek zastaralnega roka s predhodnimi izvršilnimi postopki In 52/2012 in I 128/2017 pretrgan, na tej osnovi pa je napravilo materialnopravno pravilen zaključek, da terjatev (ne iz naslova glavnice ne iz naslova zakonskih zamudnih obresti) ni zastarala. Dolžnik v pritožbi ponavlja svoje neutemeljene ugovorne navedbe o zastaranju terjatve, v izogib nepotrebnemu ponavljanju pa se višje sodišče v tem delu v celoti sklicuje na pravilne in popolne razloge sodišča prve stopnje. Dolžnik v pritožbi še dodaja, da se sicer strinja z razlago sodišča, da imajo v notarskem zapisu ugotovljene terjatve naravo judikatnih terjatev, vendar pa po njegovem mnenju to velja le, če notarski zapis vsebuje vse elemente, ki mu dajejo značaj neposredne izvršljivosti. Svojo pritožbo v tem delu gradi na stališču, da soglasja z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa ni podal, te navedbe pa so že bile zavrnjene kot neutemljene (glej zgoraj), zato s svojim razlogovanjem dolžnik pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi neutemeljenega ugovora zastaranja ni uspel izpodbiti.

16. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno kot neutemeljen zavrnilo tudi ugovor dolžnika, da upnik nima pravnega interesa za vodenje predmetne izvršbe, saj v primeru prodaje nepremičnin v izvršilnem postopku ne bi prejel niti delnega poplačila svoje terjatve, ker so predmetne nepremičnine že predhodno obremenjene s terjatvami, ki bistveno presegajo njihovo ocenjeno tržno vrednost. Te navedbe je pravilno ocenilo za pavšalne in dokazno nepodprte, pojasnilo pa je tudi, da morebitne predhodne obremenitve ne preprečujejo izvršbe v korist upnika s slabšim vrstnim redom. Pravni interes za vodenje izvršbe pa je upnik po pravilnem stališču sodišča prve stopnje izkazal z veljavnim izvršilnim naslovom. V pritožbi dolžnik konkretnih pritožbenih razlogov v zvezi s tem ne podaja.

17. Po vsem pojasnjenem je zaključiti, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa materialnopravno pravilna.

_O predlogu za odlog izvršbe:_

18. Sodišče lahko na predlog dolžnika popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, ob obstoju katerega od upravičenih razlogov od 1. do 12. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ. Sodišče lahko na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti izvršbo odloži tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi iz 1. do 4. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ.

19. Dolžnik je skupaj z ugovorom predlagal odlog izvršbe za tri mesece (6. točka 71. člena ZIZ). Navedel je, da je vsaj verjetno izkazano, da bo s takojšnjo izvršbo utrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, ki je večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Prodaja nepremičnin v izvršilnem postopku predstavlja dejanje sodišča, glede katerega ni mogoča vrnitev v prejšnje stanje, saj ZIZ v 193. členu določa, da razveljavitev ali sprememba sklepa o izvršbi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu nima vpliva na pravice, ki jih je kupec pridobil po 192. členu ZIZ. V primeru, ko bi sodišče ugodilo ugovoru dolžnika in sklep o izvršbi razveljavilo, dolžnik ne bi mogel uveljavljati povračila škode ne od kupca nepremičnin (ker ravnanje kupca ne bi bilo protipravno) ne od upnika. Uveljavljanje škode proti upniku bi bilo namreč povezano z dodatnimi finančnimi sredstvi, s katerimi dolžnik ne razpolaga. Iz istih razlogov je dolžnik predlagal tudi odlog izvršbe z rubežem plače. 20. Sodišče prve stopnje je predlog za odlog izvršbe v II. točki izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo, odločitev pa je tudi v tem delu pravilna.

21. Dolžnik je z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi sicer zadostil objektivnemu pogoju za odlog izvršbe (6. točka prvega odstavka 71. člena ZIZ), ni pa uspel izkazati subjektivnega pogoja, to je verjetnega nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ki je večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upnici. Oprava izvršbe zaradi poplačila upnikove denarne terjatve namreč že po sami naravi in vsebini zmeraj predstavlja poseg v dolžnikovo premoženje, s katerim je dolžnik ob dejstvu, da obveznosti ni plačal, lahko računal že od leta 2010 dalje, ko je terjatev zapadla, oziroma vsaj od leta 2012 dalje, ko je upnik začel s postopki njene izterjave. Poseg v premoženje v okviru prisilne realizacije terjatve predstavlja le logično posledico in neločljivi ter neizogibni del vsake izvršbe, tega pa po večinskem stališču sodne prakse ni mogoče šteti kot škodo, ki bi opravičevala odlog izvršbe oziroma ki bi bila varovana z 71. členom ZIZ. Tudi posledična nezmožnost vzpostavitve prejšnjega stanja (v smislu ponovne pridobitve morebiti prodanih nepremičnin in s tem nastali stroški) sama po sebi ne predstavlja pravno upoštevne škode (posebej ob upoštevanju dejstva, da imajo poplačilo pravico iz teh nepremičnin tudi drugi dolžnikovi upniki). Ta škoda mora nastati oziroma se odraziti v nekih drugih dobrinah, trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ) v zvezi s tem pa dolžnik v obravnavanem primeru ni zmogel, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Dejstva, ki jih je dolžnik navajal, pa tudi ne predstavljajo posebno upravičenih razlogov po drugem odstavku 71. člena ZIZ.

22. Višje sodišče ob tem še pojasnjuje, da prvi odstavek 71. člena ZIZ niti ne omogoča odloga izvršbe za tri mesece, kot je to predlagal dolžnik. Če je izvršba odložena zato, ker je dolžnik vložil kakšno pravno sredstvo, namreč odlog po prvem odstavku 74. člena ZIZ lahko traja do konca postopka o pravnem sredstvu, v konkretnem primeru do pravnomočne odločitve o ugovoru zoper sklep o izvršbi. Dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi je bil z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje v zvezi s tem sklepom višjega sodišča pravnomočno zavrnjen in je torej ugovorni postopek končan, zato tudi morebitna ugoditev predlogu za odlog na tej podlagi dolžniku ne bi več mogla prinesti zasledovane pravne koristi (odloga izvršbe po prvem odstavku 71. člena ZIZ), saj je obdobje, za katerega bi bilo mogoče izvršbo v primeru utemeljenega predloga odložiti, že poteklo.

_O stroških:_

23. Glede na to, da dolžnik z ugovorom zoper sklep o izvršbi in s predlogom za odlog izvršbe ni uspel, je sodišče prve stopnje odločilo, da svoje stroške ugovornega postopka krije sam (IV. točka izreka izpodbijanega sklepa) in da mora upniku povrniti njegove stroške ugovornega postopka (III. točka izreka izpodbijanega sklepa). V zvezi s tem dolžnik niti ne podaja kakšnih posebnih pritožbenih razlogov, ob uradnem preizkusu pa višje sodišče ugotavlja, da je odločitev skladna s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter petim in šestim odstavkom 38. člena ZIZ ter da so stroški po višini odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo.

_Sklepno:_

24. Po pojasnjenem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

25. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. VSRS Sklep II Ips 75/2006 z dne 8. 5. 2008. 2 Prim. VSL Sklep II Ip 447/2019 z dne 8. 5. 2019, VSL I Ip 1081/2019 z dne 3. 7. 2019, VSL Sklep II Ip 2195/2019 z dne 8. 1. 2020,... 3 Prim. VSL Sklep I Ip 1561/2018 z dne 29. 8. 2018, VSL sklep II Ip 2629/2017 z dne 6. 12. 2017,...