Jedro

Po določbi četrtega odstavka 101. člena ZPIZ-1 mora delodajalec pri zagotovitvi pravic in zaposlovanju zavarovancev, pri katerih je nastala invalidnost, oziroma pri izbiri drugega delovnega mesta upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali zmožnosti. Invalidska komisija je v dopolnilnem mnenju z dne 23. 8. 2021 jasno ugotovila, da delo usmerjevalca pošiljk II ustreza omejitvam iz odločbe Zavoda z dne 2. 2. 2021. Enako izhaja iz zdravniškega spričevala z dne 22. 12. 2021. Delavec je upravičen do takega zneska nadomestila plače, kakršnega bi prejel, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, kot če bi ves čas delal (tretji odstavek 168. člena OZ). Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik upravičen tudi do nadomestila za invalidnost, ker je vezano na obstoj delovnega razmerja, čemur pritožba utemeljeno nasprotuje. Nadomestilo za invalidnost ne predstavlja plačila za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, temveč je pravica iz invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v II. točki izreka glede odločitve o tožbenemu zahtevku v višini nadomestila za invalidnost (za mesec februar 2023 v znesku 90,86 EUR neto in od 31. 3. 2023 do vrnitve na delo v znesku 218,91 EUR neto mesečno, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu za pretekli mesec) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2022 ni prenehalo in še traja (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnika pozove na delo, mu od 14. 2. 2023 do vrnitve na delo prizna pravice iz delovnega razmerja, plača nadomestilo plače v znesku 961,23 EUR neto mesečno, delno nadomestilo za invalidnost za mesec februar 2023 v znesku 90,86 EUR neto ter mu od 31. 3. 2023 do vrnitve na delo prizna nadomestilo za invalidnost v znesku 218,91 EUR neto mesečno, znižano za prejeta nadomestila za brezposelnost v šestmesečnem obdobju od 14. 2. 2023 do 13. 8. 2023, in sicer za prve tri mesece nadomestila za brezposelnost v znesku 698,83 EUR neto mesečno ter za nadaljnje tri mesece 651,86 EUR neto mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznega neto zneska tečejo od 10. dne v mesecu za pretekli mesec (II. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna toženka tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.525,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse (IV. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik poslal toženki dodaten izvid psihiatra, ki je ugotovil, da delo usmerjevalca pošiljk ni primerno zaradi tožnikovih zdravstvenih težav. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela toženka v obdobju od izvršljivosti odločbe ZPIZ do trenutka odpovedi ustrezno zaposlitev za tožnika. Pri tem je treba upoštevati, da je bila toženka odvisna družba. Če A., d. o. o., nima potreb po naročanju storitev toženke kot invalidskega podjetja, slednja ne more prosto razporejati tožnika na delovna mesta. Zato ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da razporeditev tožnika na delovno mesto usmerjevalec pošiljk II z omejitvami ni bila začasna in bi lahko toženka tožniku ponudila trajno zaposlitev. Tožnik je bil po dogovoru s toženko začasno razporejen na delo usmerjevalca pošiljk II z omejitvami, kar so potrdile izpovedi B. B., C. C. in D. D. Takšno možnost predvideva 33. člen ZDR-1 z namenom ohranitve zaposlitve. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delo usmerjevalca pošiljk II bi lahko zahteval tudi tožnik, če bi bila razporeditev trajna. Potrebe po trajni razporeditvi tožnika ni potrdila nobena priča. S tožnikom je sklenila pogodbo o zaposlitvi za delo pismonoše z omejitvami zaradi prenove plačnega sistema. Iz dodatnih izvidov, ki jih je tožnik posredoval po 19. 1. 2022, izhaja, da toženka ni razpolagala z ustreznim delovnim mestom. Toženka ni mogla tožniku ponuditi zaposlitev na delovnem mestu vratar/receptor, ker je bila potreba po tem delu začasne narave. Pri odločitvi o reintegraciji tožnika sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo okoliščine, da toženka ob upoštevanju omejitev ne more tožniku ponuditi ustreznega delovnega mesta. Zagotovitev dela tožniku je odvisna od poslovnih potreb toženke. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik težje zaposljiva oseba. Po mnenju toženke bi se tožnik, inženir agronomije, lažje zaposlil v svojem poklicu. Tožnik zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prikrajšan iz naslova nadomestila za invalidnost. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja naložilo izplačilo nadomestila za invalidnost. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in da je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev razen glede prisojene reparacije v višini nadomestila za invalidnost. 6. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu pismonoša. Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: Zavod), ki je postala dokončna 19. 2. 2021, mu je bila kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z že podanimi omejitvami: zmožen za delo, ki se opravlja pretežno v zaprtem prostoru, delo na terenu lahko opravlja le z vožnjo osebnega vozila v urbanem okolju; smiselna je dostava do večjih pogodbenih strank, kjer ne bi bil izpostavljen stresnim situacijam pri dostavi pošiljk, in dodatnimi omejitvami: ročno premeščanje bremen do 5 kg in zgolj z občasnim prepogibanjem, s polnim delovnim časom od 1. 2. 2021. Toženka je po prejemu pozitivnega mnenja Komisije tožniku 16. 11. 2022 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Odpoved je med drugim utemeljila s tem, da delo na delovnem mestu pismonoše zajema dostavo pošiljk gospodinjstvom, pri kateri pa je delavec izpostavljen stresnim situacijam zaradi strahu pred psi, kar izhaja iz psihiatričnega izvida z dne 22. 2. 2022. 7. Tožniku je bila pogodba odpovedana zaradi ugotovljene invalidnosti. Določba prvega odstavka 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji) med drugim dopušča prenehanje delovnega razmerja tudi glede zavarovanca, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije invalidnosti, a mu delodajalec zaradi invalidnosti utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto. Gre za kogentno določbo ZPIZ-1, ki jo je mogoče razlagati zgolj tako, da je odpoved invalidu utemeljena, če mu delodajalec ne more zagotoviti pravic, ki so mu priznane z dokončno odločbo Zavoda (sodba VIII Ips 150/2009 z dne 22. 11. 2010).

8. Toženka je obveznost po dokončni odločbi Zavoda realizirala tako, da je s tožnikom 1. 2. 2022 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu pismonoša z upoštevanjem vseh omejitev, ki izhajajo iz dokončne odločbe Zavoda z dne 2. 2. 2021, kot je določeno v 8. členu pogodbe. Tožnikova delazmožnost za delovno mesto pismonoša ob doslednem upoštevanju omejitev invalidske komisije izhaja tudi iz zdravniškega spričevala z dne 22. 12. 2021. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila toženka že pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi v letu 2022 celovito seznanjena s tožnikovim zdravstvenim stanjem, da za tožnika izogibanje stresnim situacijam predstavlja delo, kjer ne bo imel stika s psi. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila pogodba sklenjena zgolj zaradi prenovitve plačnega sistema. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, je toženka s ponujeno zaposlitvijo za delo pismonoše z omejitvami očitno štela, da lahko tožniku ponudi ustrezno delo, ki poteka pretežno v zaprtem prostoru, na terenu samo z vožnjo osebnega vozila in zgolj v urbanem okolju in dostavo večjim pogodbenim strankam, ne da bi bil izpostavljen stresnim situacijam. Zato izvid psihiatra z dne 22. 2. 2022 (in v njem navedeno mnenje, da tožnik pri delu na terenu ne sme priti v stik s psi in da so vse delovne omejitve, vključno s tistimi na terenu, bile verificirane na IK in so v odločbah Zavoda podrobno opredeljene) ne utemeljuje podaje odpovedi zaradi invalidnosti.

9. Ne drži pritožbeno zatrjevanje toženke, da je lečeči psihiater ugotovil, da delovno mesto usmerjevalec pošiljk z omejitvami ni ustrezno zaradi tožnikovih zdravstvenih težav. To ne izhaja iz izvida psihiatra z dne 22. 2. 2022 niti iz kateregakoli drugega izvida po 19. 1. 2022. Po določbi četrtega odstavka 101. člena ZPIZ-1 mora delodajalec pri zagotovitvi pravic in zaposlovanju zavarovancev, pri katerih je nastala invalidnost, oziroma pri izbiri drugega delovnega mesta upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali zmožnosti. Invalidska komisija je v dopolnilnem mnenju z dne 23. 8. 2021 jasno ugotovila, da delo usmerjevalca pošiljk II ustreza omejitvam iz odločbe Zavoda z dne 2. 2. 2021. Enako izhaja iz zdravniškega spričevala z dne 22. 12. 2021. 10. Po presoji pritožbenega sodišča glede na obrazloženo ni bilo treba izvajati dokaznega postopka v zvezi z vprašanjem ustreznosti zaposlitev na drugih delovnih mestih, ki bi jih toženka lahko ponudila tožniku v času od trenutka izvršljivosti odločbe Zavoda do podaje odpovedi. Ne glede na navedeno se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s tem vprašanjem in v zvezi z njim tudi pravilno ugotovilo, da je po dogovoru na sestanku v mesecu novembru leta 2021 toženka tožniku zagotovila opravljanje ustreznega dela na delovnem mestu usmerjevalec pošiljk II z omejitvami. Toženka z izpovedbami B. B., C. C. in D. D., ki jih ponavlja v pritožbi, ni dokazala soglasja tožnika, da se ga zgolj začasno razporedi na ustrezno delo usmerjevalca pošiljk II z omejitvami. Način zagotavljanja drugega ustreznega dela delavcu invalidu je jasno določen v 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadaljnji), po katerem je delodajalec v primeru ugotovljene preostale delovne zmožnosti dolžan takšnemu delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na splošno določbo 33. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), ki ureja obveznost začasnega opravljanja drugega ustreznega dela. Ker je za tožnika ustrezna le zaposlitev za nedoločen čas, ni pomembno pritožbeno zatrjevanje, da ima toženka status invalidskega podjetja oziroma odvisne družbe, ki ne more vplivati na poslovanje z drugimi družbami v skupini A., in da je bila potreba po delu na delovnih mestih usmerjevalec pošiljk II z omejitvami in vratar/receptor le začasna.

11. Pri odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 je poleg delavčeve želje po nadaljevanju delovnega razmerja pravno relevantna tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo. Ta se lahko kaže v subjektivnih okoliščinah (npr. porušenih medsebojnih odnosih) kot tudi v objektivni nezmožnosti delodajalca delavcu zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi. Glede zatrjevanih porušenih medsebojnih odnosov se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da so bile trditve toženke v odgovoru na tožbo o tem pavšalne. Sodni spor, če iz njega ne izhaja izrazito porušen odnos, ne utemeljuje sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Pred sodiščem prve stopnje toženka ni zatrjevala, da tožniku ne more zagotoviti ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi. Ker manjkajočih trditev ni mogoče nadomestiti z izpovedjo strank in prič, so tovrstne pritožbene navedbe prepozne in jih ni mogoče upoštevati. Odločilnega pomena je, da je tožnik, po poklicu inženir agronomije, delovni invalid III. kategorije z omejitvami, kar je okoliščina, ki izkazuje njegovo težjo zaposljivost. Navedena okoliščina na strani tožnika pretehta nad okoliščinami in interesi na strani toženke oziroma njenimi pavšalnimi navedbami o porušenem zaupanju. Zato sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ker pogodbe o zaposlitvi ni sodno razvezalo, pač pa je odločilo o reintegraciji.

12. Na podlagi 169. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) je oškodovanec upravičen do odškodnine v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dejanja. Delavec je torej upravičen do takega zneska nadomestila plače, kakršnega bi prejel, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, kot če bi ves čas delal (tretji odstavek 168. člena OZ). Ob upoštevanju navedenih določb je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik upravičen tudi do nadomestila za invalidnost, ker je vezano na obstoj delovnega razmerja, čemur pritožba utemeljeno nasprotuje. Nadomestilo za invalidnost ne predstavlja plačila za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, temveč je pravica iz invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje Zavod.

13. Pritožbeno sodišče je zato razveljavilo odločitev o reparaciji v višini nadomestila za invalidnost in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj zaradi zmotne presoje dejansko stanje v zvezi z izplačevanjem nadomestila za invalidnost po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženki in posledično višino prikrajšanja še ni ugotovljeno. Glede na naravo stvari in okoliščine primera ne gre za dopolnjevanje dokaznega postopka. Smotrno je, da se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Če bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva v zvezi z izplačevanjem nadomestila za invalidnost prvič obravnavalo sodišče druge stopnje, bi bilo to v nasprotju z namenom pritožbene obravnave, ki je v preizkusu in dopolnjevanju dejanskega stanja, kot ga ugotovi sodišče prve stopnje. Z delno razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje glede na vložitev tožbe v januarju 2023 ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

14. Ker v ostalem uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbo delno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).