Jedro

Za navedeno fazo postopka takšne trditve, kot tudi dokazi, zadoščajo, saj izvršilno sodišče ne more ugotavljati pravne narave razmerja med strankami, če je to sporno, in ne ocenjevati dokazov. Naloga izvršilnega sodišča je le presoja ugovora v smeri, ali bi dolžnik z ugovornimi trditvami, če bi jih v nadaljevanju postopka uspel dokazati, lahko dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka, in, ali bi s predlaganimi dokazi (z vidika logičnega preizkusa) lahko dokazal svoje trditve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se sklep o izvršbi z dne 17. 12. 2012 razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba, postopek pa se nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

II. Odločitev o dolžnikovih pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil. Navaja, da je v ugovoru ugovarjal višini terjatve, kar je brez dvoma pravno relevantno dejstvo, ki lahko, če se izkaže za resnično, pripelje do zavrnitve tožbenega zahtevka. Prav tako je tudi zatrjeval, da je račune zavrnil, s čimer je zanikal temelj in zapadlost vtoževanega zneska, saj upnik do izdaje pravilnih računov nima podlage za to, da zahteva plačilo. Zatrjevana zavrnitev računov tudi nujno pomeni, da listine, na katere se sklicuje upnik, niso verodostojne listine v smislu ZIZ, zato bi moralo sodišče že iz tega razloga ugovoru ugoditi. Neutemeljeno je tudi stališče sodišča, da je dolžnikov ugovor pavšalen. Dolžnik je prepričan, da je sodišče s tem, ko se je izreklo o vsebini njegovih navedb, pravzaprav odločalo o utemeljenosti ugovora in ne zgolj o obrazloženosti, kar mu dovoljuje ZIZ. V zvezi s stališčem sodišča, da ni ponudil nobenih ustreznih dokazov, dolžnik navaja, da sodišče pri odločanju o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine presoja le, ali je dolžnik dokaz predlagal, ni pa pristojno za vrednotenje tega dokaza in ugotavljanje njegove ustreznosti, saj to pomeni vsebinsko odločanje o ugovoru, za kar pa izvršilno sodišče ni pristojno. Dolžnik je predlagal dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika, ta dokaz pa je povsem enakovreden ostalim dokazom. Sodišče je namesto ugotavljanja, ali ugovor neopravljenih del v višini vtoževanega zneska predstavlja pravno relevantno dejstvo ali ne, vsebinsko obravnavalo ta ugovor in zaključilo, da dolžnik te trditve ni uspel izkazati. Prav tako je sodišče presojalo dokazno moč predlaganega dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika dolžnika, čeprav bi lahko ugotavljalo zgolj dejstvo, ali je dolžnik dokaz predlagal ali ne. Dolžnik predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da sklep o izvršbi z dne 17. 12. 2012 razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba, odločitev o naložitvenem delu in stroških postopka pa odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6. Višje sodišče sprva pripominja, da je sodišče prve stopnje svojo (napačno) odločitev oprlo na napačno pravno podlago. Sodišče prve stopnje se je ob zavrnitvi ugovora sklicevalo na četrti odstavek 58. člena ZIZ, čeprav bi se moralo sklicevati na določbo petega odstavka 62. člena ZIZ. Odločalo je namreč o ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi verodostojne listine, zato bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbe 62. člena ZIZ.

7. Ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine mora biti obrazložen, kar pomeni, da ga mora dolžnik utemeljiti s konkretnimi pravno pomembnimi dejstvi, torej takimi, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka v morebitnem pravdnem postopku, če se izkažejo za resnična, in za te trditve predlagati dokaze, sicer se šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 61. člena ZIZ in drugi odstavek 61. člena ZIZ).

8. V konkretnem primeru je dolžnik v ugovoru navajal, da je upnik zanj sicer opravil določena dela in dobavil material, vendar pa ne v takšnem obsegu in količinah, katerih plačilo sedaj zahteva. Pojasnil je, da je oba računa iz tega razloga tudi zavrnil. V zvezi z navedenim je kot dokaz predlagal zaslišanje direktorja dolžnika ter vpogled v dokazila o opravljenih storitvah in dobavljenemu materialu, ki naj jih predloži upnik.

9. Iz dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi je mogoče razbrati, da dolžnik upnikovo terjatev po temelju sicer priznava, vendar pa jo prereka po višini, za dokazovanje slednjega pa predlaga izvedbo zgoraj citiranih dokazov. Za navedeno fazo postopka takšne trditve, kot tudi dokazi, zadoščajo, saj izvršilno sodišče ne more ugotavljati pravne narave razmerja med strankami, če je to sporno, in ne ocenjevati dokazov. Naloga izvršilnega sodišča je le presoja ugovora v smeri, ali bi dolžnik z ugovornimi trditvami, če bi jih v nadaljevanju postopka uspel dokazati, lahko dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka, in, ali bi s predlaganimi dokazi (z vidika logičnega preizkusa) lahko dokazal svoje trditve. Glede na navedeno je po oceni višjega sodišča dolžnikov ugovor treba šteti za obrazložen, upoštevaje tudi, da je lahko neobrazložen samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami, kot se je opredelilo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-854/05-14 z dne 7. 2. 2007. 10. Sodišče prve stopnje je torej nepravilno ocenilo dolžnikov ugovor kot neobrazložen. Zato je višje sodišče pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ namreč sodišče v primeru obrazloženega ugovora dolžnika sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj, nato pa se postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred pristojnim sodiščem (pri čemer se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine obravnava kot tožba v pravdnem postopku). V konkretnem primeru je glede na stranke postopka za odločanje v pravdi stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

11. Dolžnik je priglasil stroške pritožbe, ki pa bodo glede na sprejeto odločitev predmet presoje v nadaljnjem pravdnem postopku (165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).