Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se bo z vračunavanjem plačil ukvarjalo ob dokončnem poplačilu upnika, potem ko je na enostaven način ugotovilo, da terjatev ni v celoti poplačana, in ne v fazi odločanja o dolžnikovem ugovoru po izteku roka.

Ker pritožbeno sodišče na relativne bistvene kršitve določb postopka ne pazi po uradni dolžnosti, je na strani pritožnika izkaz verjetnosti vpliva kršitve na odločitev v sklepu. Uspe lahko, če pojasni, glede česa in zakaj bi kršitev na pravilnost in zakonitost sklepa lahko vplivala in s tem prepriča pritožbeno sodišče, da bi lahko bila odločitev drugačna, če ne bi bilo kršitve. Zgolj zatrjevanje kršitve procesne določbe in splošna navedba, da je kršitev vplivala na pravilnost odločitve, ne zadošča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep na red. št. 146 spisa v izpodbijanem delu I. točke izreka, v katerem sodišče ni ugotovilo, da gre pri plačilih z dne 5. 9. 2013 in 9. 9. 2013 za plačilo obveznosti iz naslova glavnice, potrdi.

II. Pritožba se zavrne in se sklep na red. št. 148 potrdi.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je 1. 4. 2014 izdalo dva sklepa. S sklepom na red. št. 146 spisa je ugovoru dolžnika po izteku roka ugodilo, sklep o izvršbi z dne 7. 4. 2006 razveljavilo za sedem opravljenih plačil v skupni višini 15.096,67 EUR ter v tem obsegu predlog za izvršbo zavrnilo in izvršbo ustavilo (I. točka izreka sklepa). Izvršbo je delno ustavilo še na podlagi upnikove utesnitve predloga za štiri plačila v skupnem znesku 850,16 EUR (II. točka izreka sklepa). Upniku je naložilo dolžniku v osmih dneh povrniti 315,59 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sklepa). S sklepom na red. št. 148 spisa pa je sodišče prve stopnje ugotovilo vrednost dolžnikovih nepremičnin, ležečih v k.o. X., ki so predmet nepremičninske izvršbe.

O pritožbi zoper sklep na red. št. 146 spisa: Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil dolžnik po pooblaščenki iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena in 14. ter 15. točko drugega odstavka istega člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sklep izpodbija v delu, v katerem sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da gre pri plačilih z dne 5. 9. 2013 in 9. 9. 2013 (v višini 8.000,00 EUR in 6.191,94 EUR) za plačilo obveznosti iz naslova glavnice. Navaja, da je ob obeh plačilih izrecno navedel razlog plačila in kateri del obveznosti naj se s tem pokriva, čemur upnik ni nasprotoval in je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve sklepa pravilno zaključilo, da je upnik vse navedbe dolžnika priznal. Sodišče pa bi moralo ta zaključek vključiti tudi v sam izrek sklepa. Zato predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se pri plačilih dne 5. 9. 2013 in 9. 9. 2013 doda beseda „glavnice“, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, pritožbeni stroški pa naj se naložijo v plačilo upniku.

Upnik je na pritožbo po pooblaščencu odgovoril (podal je skupen odgovor na obe pritožbi zoper izpodbijana sklepa). Navaja, da je utesnil izvršbo za plačana zneska dne 5. 9. 2013 in 9. 9. 2013 in tudi izrecno navedel, da se iz navedenega zneska najprej poravnajo stroški postopka, nato obresti in šele potem glavnica. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z izpodbijanim delom sklepa pravilno pojasnilo, da se bo z vračunavanjem plačil ukvarjalo ob dokončnem poplačilu upnika, potem ko je na enostaven način ugotovilo, da terjatev ni v celoti poplačana. Zato v tej fazi postopka ob odločanju o dolžnikovem ugovoru po izteku roka še ni bilo potrebe po obračunu terjatve z vračunavanjem plačil, v zvezi s čimer pa višje sodišče dolžnika opozarja na 288. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki predpisuje vračunavanje obresti in stroškov, in ni na strani dolžnika izbira, kot jo ima na podlagi vrstnega reda vračunavanja izpolnitve v skladu z 287. členom OZ.

Glede na navedeno sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugotovilo, da gre pri plačilih z dne 5. 9. 2013 in 9. 9. 2013 za plačilo obveznosti iz naslova glavnice, ni kršilo določb postopka niti zmotno uporabilo materialnega prava, zaradi česar je pritožba neutemeljena. Višje sodišče jo je zato zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi zoper sklep na red. št. 148 spisa: Zoper navedeni sklep se je pravočasno po pooblaščenki pritožil dolžnik iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena in 14. ter 15. točko drugega odstavka istega člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je utemeljeno pričakoval podaljšanje roka s ponovnim sklepom, po prejemu katerega bi posredoval pripombe. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je rok za podajo pripomb že potekel, upnik (pravilno: dolžnik) pa zaradi tega, ker ni bil izdan sklep o podaljšanju roka, ne ve, ali bi bila podaja pripomb pravočasna ali ne. Brez odločitve o predlogu za podaljšanje roka ni mogoče izdati sklepa o določitvi vrednosti, saj je ta rok po oceni dolžnika zanj še odprt. To predstavlja bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, pritožbene stroške dolžnika pa naj se naloži v plačilo upniku.

Upnik je v odgovoru na pritožbo ocenil pritožbo kot zavlačevanje postopka in navedel, da bi bilo pričakovati, da bi dolžnik pripombe na mnenje podal in s tem v zvezi tudi v nadaljevanju podajal ugovore in pritožbe, če le-te ne bi bile upoštevane.

Pritožba ni utemeljena.

Dolžnik je po pooblaščenki 11. 12. 2013, to je bil zadnji dan roka za pripombe na cenitveno poročilo, ki ga je dalo sodišče dolžniku po predlogu za podaljšanje roka (red. št. 126 spisa), predlagal podaljšanje roka za podajo pripomb za tri dni, z navedbo, da še ni uspel pridobiti ustreznega mnenja izvedencev glede opravljenih storitev. Sodišče prve stopnje o tem predlogu ni odločilo in je s tem kršilo določbo drugega odstavka 110. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Kršitev navedene določbe je relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, če bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Ker pritožbeno sodišče na relativne bistvene kršitve določb postopka ne pazi po uradni dolžnosti, je na strani pritožnika izkaz verjetnosti vpliva kršitve na odločitev v sklepu. Uspe lahko, če pojasni, glede česa in zakaj bi kršitev na pravilnost in zakonitost sklepa lahko vplivala in s tem prepriča pritožbeno sodišče, da bi lahko bila odločitev drugačna, če ne bi bilo kršitve. Zgolj zatrjevanje kršitve procesne določbe in splošna navedba, da je kršitev vplivala na pravilnost odločitve, torej ne zadošča. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje izdalo sklep o ugotovitvi vrednosti dolžnikovih nepremičnin 1. 4. 2014, kar je več kot tri mesece in pol po tem, ko je dolžnik predlagal podaljšanje roka za podajo pripomb na izvedeniška mnenja za tri dni. Dolžnik vse do izdaje izpodbijanega sklepa pripomb ni podal (le-te bi se lahko štele za pravočasne, glede na to, da sodišče ni odločilo o podaljšanju roka (1)), niti ni v pritožbi vsebinsko izpodbijal pravilnosti ugotovitve vrednosti nepremičnin. Zgolj s pavšalnim uveljavljanjem kršitve določbe postopka zaradi opustitve odločitve o predlogu za podaljšanje roka pa s pritožbo ne more uspeti.

Višje sodišče je glede na navedeno in ker ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zoper sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnin zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka: Dolžnik sam krije stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbama ni uspel, upnik pa jih krije sam, ker odgovor na pritožbi ni bil potreben in zato tudi stroški zanj ne. V odgovoru upnik namreč ni navedel nobenega dejstva, ki višjemu sodišču ne bi bilo poznano in zato k odločitvi ni prispeval. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ.

(1) Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 785/2012 z dne 11. 4. 2012.