Jedro

Tožnikov delovni proces ni potekal nepretrgano in ni zahteval stalnega vsiljenega ritma dela. Zato mu, četudi je med odmorom ostal na delovnem mestu, odmora ni bilo treba posebej zagotavljati, saj si ga je lahko sam določil. Če bi bil zaradi prihoda vozila na mejni prehod odmor prekinjen, pa bi ga lahko koristil v več delih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa toženke z dne 28. 8. 2019 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 11. 2019, zahtevek za plačilo mesečnih bruto zneskov nadomestila za neizkoriščeni odmor za obdobje od decembra 2014 do novembra 2016, plačilo davkov in prispevkov od teh zneskov, izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo stroškov postopka. Tožniku je v plačilo naložilo stroške postopka toženke.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da mora delavec imeti zagotovljen odmor, ki se glede na Direktivo 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva) in Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (v nadaljevanju: Razlagalno sporočilo) enači s "počitkom" in ne z "delovnim časom", kot takšnega so ga dolžna upoštevati tudi slovenska sodišča. Iz stališč Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU) in Razlagalnega sporočila izhaja, da sta to pojma prava skupnosti, ki ju je v vseh članicah potrebno tolmačiti glede na objektivne značilnosti, ob upoštevanju sistema in namena Direktive, da se zagotovi njena enotna uporaba (ta odstopanj od njune ureditve v 2. členu ne dopušča). Med seboj se izključujeta. Vmesne kategorije ni (sodba SEU C-344/19). Dejstvo, da se odmor všteva v delovni čas in je plačan, ne vpliva na s tem povezane pravice delavcev do regeneracije in počitka. Pojem "efektivni delovni čas" je enak pojmu "delovni čas" po Direktivi. Dejstvo, da ZDR-1 čas odmora všteva v delovni čas, ne pomeni, da je njegova opredelitev drugačna od tiste po Direktivi. Tozadevna stališča Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 54/2021) niso pravilna. Vrhovno sodišče RS ne sme tolmačiti pojmov prava skupnosti, ampak bi moralo glede na primarnost prava EU postaviti predhodno vprašanje. Stališče Vrhovnega sodišča RS, da je odmor vmesna kategorija med delovnim časom in počitkom, je v nasprotju s stališči SEU v zadevi C-107/19. Sodišče je pri intenzivnosti dela nepravilno upoštevalo le število opravljenih mejnih kontrol, ne pa tudi ostalih delovnih nalog (npr. nadzor območja državne meje), ki jih je tožnik opravljal, ko mejnih kontrol ni bilo. Takrat ni "zgolj čakal na delo", bil je na razpolago delodajalcu, na delo se je moral odzvati takoj. Bil je objektivno in bistveno omejen v prostem razpolaganju s časom. Z opravljanjem delovnih nalog ni mogel prenehati, ves čas njegove prisotnosti na delu je "efektivni delovni čas". Narava dela mu ni omogočala, da bi odmor koristil, njegova pravica do odmora je bila kršena. Koriščenje odmora bi mu bilo zagotovljeno le z zamenjavo. Opravljanje mejne kontrole je stresno in ni rutinsko opravilo. Zaposleni naj bi čajno kuhinjo koristili v času, ko bi imeli zamenjavo, drugačne ugotovitve sodišča niso pravilne. Ugotovitve sodišča vodijo v zaključek, da mejna kontrola nepoznanih oseb traja več kot minuto, kar pomeni, da je koriščenje odmora na mejnem prehodu A., ob prehodu 45 potnikov na uro, nemogoče. Čas med mejnimi kontrolami ne pomeni počitka, saj je nepredvidljiv. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, skupaj s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da so navedbe tožnika v zvezi s oceno pravilnosti odločanja Vrhovnega sodišča RS nepotrebne in neutemeljene. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo pravilno. Opravljanja drugih del poleg mejne kontrole tožnik ni uspel dokazati. Poudarjena pritožbena navedba glede nadzora meje je glede na dokazni postopek nepravilna in pretirana, poleg tega tudi ni naloga mejnega policista, temveč to izvajajo druge organizacijske enote policije. Toženka predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Očitana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ni podana. Sodišče je izvedene dokaze vestno in skrbno ocenilo, vsakega posebej in vse skupaj. Na podlagi uspeha celotnega postopka je pravilno ocenilo, katera dejstva šteje za dokazana. Na tako pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom tožnika, ki se nanaša na neizkoriščeni odmor v času zaposlitve pri toženki na Postaji mejne policije B., kjer je opravljal dela in naloge mejne kontrole, med drugim na mejnih prehodih C., D., E., A. in F., v obdobju od decembra 2014 do novembra 2016, pravilno izhajalo iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) in 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP, Ur. l. RS, št. 41/2012 s spremembami), ki urejata pravico do odmora. Pravilno je presodilo, da je bila ta pravica tožniku v vtoževanem obdobju zagotovljena.

7. Pritožba v pretežni meri nasprotuje stališčem, kot bi izhajala iz sklepa VIII Ips 54/2021, kar ne sodi v okvir tega spora, in jih razume zmotno. Vrhovno sodišče RS v citiranem sklepu, izdanem v primerljivi zadevi, kot je tožnikova, odmora ni umestilo v delovni čas oziroma "vmesno kategorijo" med počitkom in delovnim časom. Kot je dodatno pojasnilo v sklepu DoR 74/2021, navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo pravice do odmora.

8. Zadevi Sodišča EU C-107/2019 in C-344/19, na kateri se sklicuje tožnik v pritožbi, za konkretni spor nista uporabljivi; v prvi navedeni zadevi je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo, v drugi navedeni zadevi pa za vprašanje, ali pripravljenost za delo oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov (izpovedi prič, podatki o prometu vozil) pravilno ugotovilo, da je intenzivnost tožnikovega dela, med katerim večkrat in dalj časa ni opravljal mejne kontrole, objektivno omogočala izrabo odmora. Pri tem je upoštevalo, da je šlo za manjše mejne prehode, ki so jih večinoma uporabljali domačini za pot na delo. Vsakodnevno se je dogajalo, da po deset do petnajst minut na mejnem prehodu ni bilo nobenega vozila, na F. in A. je bil ponoči ta čas še daljši, lahko tudi dve uri (tožnik sam je izpovedal, da so prekinitve med mejnimi kontrolami trajale do trideset minut, kar je sodišče prve stopnje povzelo v izpodbijani sodbi). Tožnikov delovni proces tako ni potekal nepretrgano in ni zahteval stalnega vsiljenega ritma dela. Zato mu, četudi je med odmorom ostal na delovnem mestu, odmora ni bilo treba posebej zagotavljati, saj si ga je lahko sam določil. Če bi bil zaradi prihoda vozila na mejni prehod odmor prekinjen, pa bi ga lahko koristil v več delih. Delavcu je odmor lahko zagotovljen tudi na tak način (sodba IV Ips 87/2009). Tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja, da bi mu bil odmor zagotovljen le v primeru zamenjave, saj to glede na navedeno ne drži. 10. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri intenzivnosti dela tožnika (poleg opravljanja mejne kontrole) ni ustrezno upoštevalo ostalih delovnih nalog, predvsem nadzora meje, niso utemeljene. V zvezi z njimi je pravilno ugotovilo, da nadzor meje ni onemogočal koriščenja odmora, saj se je tožnik lahko organiziral na način, da v času odmora tega dela ni opravljal, toženka pa je to dopuščala. Izpostavljenih intervencij je bilo po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zanemarljivo (dve do pet kaznivih dejanj letno; dva in pol prekrška povprečno na mesec), obhodi mejnega prehoda glede na območje niso trajali dolgo (tožnik niti ni navedel, koliko časa bi to opravilo trajalo), seznanjanje z depešami pa je načeloma potekalo na začetku službe. Dejstvo, da so na mejnih prehodih čajne kuhinje, je pravilno ugotovilo iz izpovedi prič G. G. in H. H., pri čemer je tudi na podlagi tega utemeljeno sklepalo, da je toženka izrabo odmora omogočala. Da je bila uporaba čajnih kuhinj predvidena le za čas zamenjave, je navedba, ki je tožnik pred sodiščem prve stopnje ni podal (navedel je, da delovnega mesta "hišice" ni smel zapustiti, ki pa ni podprta z vsebino izvedenih dokazov, predvsem izpovedi priče G. G., da so se policisti nahajali tudi v čajnih kuhinjah).

11. Neutemeljena je pritožbena navedba v zvezi z dejstvi, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je opravljanje mejne kontrole rutinsko, običajno in ponavljajoče se opravilo, ki ne terja posebne priprave, kot tudi ne izjemnega psihičnega ali fizičnega napora. Sodišče prve stopnje je navedena dejstva na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP utemeljeno štelo za priznana, saj jih tožnik ni izrecno prerekal (manjkajočih navedb izpoved stranke ne nadomesti), pri čemer navedeno niti ni bistveno. Bistveno je, da delo tožnika na mejnih prehodih C., D., E., A. in F. v vtoževanem obdobju ni bilo takšno, da bi onemogočalo koriščenje odmora.

12. Pritožbene navedbe o nepravilnosti presoje sodišča prve stopnje glede mejnega prehoda A. so neutemeljene. Tudi v tem delu je dejansko stanje ugotovilo celovito in pravilno, in sicer da je na splošno mejna kontrola trajala od par sekund do nekaj minut, iz česar ne gre sklepati, da ob kontroli 45 prehodov na uro koriščenje odmora ni bilo mogoče. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nasprotno, pri čemer je že tožnik sam izpovedal, da je mejna kontrola osebe na mejnem prehodu A. v povprečju trajala pol minute (kar ob 45 potnikih pomeni zgolj 22,5 minute dela vsako uro) in da se je na tem mejnem prehodu v nočnem času, ki je edini sporen, redno dogajalo, da tudi po pol ure ni bilo nikogar, kar sta smiselno potrdili priči I. I. in G. G. 13. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, ki ureja načelo uspeha v pravdi). Toženka pa krije sama svoje stroške kratkega odgovora na pritožbo, ki se v konkretni istovrstni zadevi ne šteje za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).