Jedro

ZKP med taksativno določenimi upravičenci, ki imajo pravico do pritožbe, ne določa soobdolžencev oziroma sostorilcev (razen v primeru oseb iz drugega odstavka 367. člena ZKP).

Če je v obrazložitvi sodbe pravilno povzeta vsebina dokazov, sodišče pa na tej podlagi nepravilno sklepa na dokazanost oziroma nedokazanost odločilnega dejstva, ne gre za protispisnost, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo K 69/2008 z dne 2. 3. 2009 obsojenega A. B. in obsojenega C. P. spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 ter A. B. po prvem odstavku 206. člena KZ-1 določilo kazen dve leti in šest mesecev zapora, nakar mu je upoštevajoč enotno kazen enega leta in šest mesecev zapora ter denarno kazen v višini 250,00 EUR, ki mu je bila izrečena za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po prvem odstavku 310. člena KZ ter ob preklicani pogojni obsodbi Okrožnega sodišča v Kopru K 260/2006 z dne 20. 10. 2006, v kateri mu je bila za nadaljevano kaznivo dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 311. člena v zvezi s 25. členom KZ določena kazen šest mesecev zapora in denarna kazen 250,00 EUR, vse s sodbo istega sodišča K 122/2007 z dne 19. 3. 2008 ter kazen po izpodbijani sodbi, izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora ter denarno kazen v višini 250,00 EUR. Po prvem in tretjem odstavku 56. člena KZ-1 je obsojencu v izrečeno enotno kazen vštelo čas pridržanja s priporom ter čas že prestane kazni po sodbi istega sodišča K 122/2007 od 21. 12. 2007 od 17.55 ure dalje. C. P. je po prvem odstavku 206. člena KZ-1 določilo kazen štiri leta zapora, nakar mu je preklicalo pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici K 73/2007 z dne 18. 6. 2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 405/2007 z dne 22. 10. 2008, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje prikrivanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena KZ in upoštevanje v nepreklicani pogojni obsodbi istega sodišča K 172/2004 z dne 2. 6. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 381/2005 z dne 16. 11. 2005 za kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ in poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ določeno kazen štirih mesecev zapora, nato pa določena enotna kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Po tretjem odstavku 59. člena KZ-1 je nato obsojencu, upoštevajoč enotno kazen osem mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe in kazen štiri leta zapora po izpodbijani sodbi na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen štiri leta in dva meseca zapora. Odločilo je še, da sta obsojena A. B. in C. P. dolžna oškodovani J. A. plačati 800 USD in 15.500,00 EUR ter ji vrniti vzeti nakit oziroma plačati njegovo vrednost v višini 1.500,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je C. P. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter sodno takso, obsojenega A. B. pa je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Sklenilo je še, da po prvem odstavku 97. člena ZKP bremeni nagrada in potrebni izdatki obsojenemu A. B. po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika proračun. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 259/2009 z dne 16. 9. 2010 pritožbo zagovornika C. P. kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbo zagovornika obsojenega A. B. pa s sklepom Kp 259/2009 z dne 16. 9. 2010 kot nedovoljeno zavrglo.

Odločilo je še, da je C. P. dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, odmerjene v obliki povprečnine, obsojenega A. B. pa je oprostilo plačila teh stroškov.

2. Zahtevi za varstvo zakonitosti sta vložila zagovornik obsojenega A. B. in obsojeni C. P. Zagovornik obsojenega A. B. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep, s katerim je bila njegova pritožba zoper prvostopenjsko sodbo kot nedovoljena zavržena. Uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker naj bi bilo stališče sodišča druge stopnje, da je bila pritožba vložena v korist soobdolženega C. P., pravno napačno. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zahteve Višjemu sodišču v ponovno odločanje. Obsojeni C. P. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zatrjuje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpisa telefonskih klicev in o vsebini strokovnega mnenja o izvoru tekstilnih vlaken, najdenih na spalni srajci J. A. in samim izpisom oziroma strokovnim mnenjem. Predlaga, da se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni in se ga oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, glede zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik A. B. navaja, da zaključek višjega sodišča, da je bila pritožba zagovornika vložena v korist obsojenega C. P., ni v nasprotju s podatki spisa. Navedbam zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil C. P., ni mogoče pritrditi, saj zaključki sodišč glede telefonskih povezav med C. P. in soobsojenim A. B., ter zaključki glede najdenih tekstilnih vlaken na spalni srajci oškodovanke, niso v nasprotju s podatki spisa. S tem, ko obsojenec spričuje nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, uveljavlja po mnenju vrhovne državne tožilke razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dopusten.

4. Obsojenca oziroma zagovornik obsojenega A. B. ni podal izjavo na odgovor vrhovne državne tožilke.

5. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane, in ne le poimensko navedene.

K zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega A. B. 7. Višje sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom Kp 259/2009 z dne 16. 9. 2010 iz razloga 367. člena ZKP kot nedovoljeno zavrglo pritožbo, ki jo je zoper prvostopenjsko sodbo vložil zagovornik obsojenega A. B., ker je presodilo, da pritožba ni bila vložena v korist pritožnika, ampak je bila vložena v korist soobdolženega sostorilca C. P. Ob primerjavi vložene pritožbe s pritožbo, ki jo je vložil zagovornik C. P., je ugotovilo, da sta vsebini obeh pritožb enaki ter da se pritožbeni očitki na pritožnika A. B. v pritožbi, ki jo je vložil njegov zagovornik, ne nanašajo. Zato je po mnenju Vrhovnega sodišča pravilno zaključilo, da je bila pritožba (glede na njeno vsebino ter vsebino pritožbenih očitkov) vložena izključno v korist sostorilca C. P. Pravilnost tega zaključka potrjuje tudi izjava A. B., podana na pritožbeni seji 16. 9. 2010, ko je izjavil, da je pritožbo vložil zato, ker ne bi bilo prav, da je obsojen obtoženec, ki ni bil prisoten pri ropu.

8. Ker med taksativno določenimi upravičenci, ki imajo pravico do pritožbe, ZKP v prvem odstavku 367. člena ne določa soobdolžencev oziroma sostorilcev (razen v primeru oseb iz drugega odstavka 367. člena ZKP, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre), je Višje sodišče pravilno presodilo, da gre za nedovoljeno pritožbo in jo kot tako zavrglo. Navedbe zahteve za varstvo zakonitosti o pravnem interesu obsojenega A. B., ki bi si morda v ponovnem postopku lahko izboljšal svoj pravni položaj, na drugačno odločitev nimajo vpliva.

K zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega C. P. 9. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi sodbe sodišča prve stopnje in sodišča druge stopnje glede vzpostavljanja telefonskih kontaktov v nasprotju z dopisom operaterja z dne 9. 2. 2009 ter glede tekstilnih vlaken, najdenih na spalni srajci oškodovanke, v nasprotju s strokovnim mnenjem Centra za forenzične preiskave z dne 19. 6. 2008. 10. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, je med drugim podana, če je glede odločilnih dejstev precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (protispisnost). Po ustaljeni sodni praksi mora biti protispisnost precejšnja in se mora nanašati na pravno relevantna dejstva, to je tista odločilna dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z odločitvijo. Če je v obrazložitvi sodbe pravilno povzeta vsebina dokazov, sodišče pa na tej podlagi nepravilno sklepa na dokazanost oziroma nedokazanost odločilnega dejstva, ne gre za protispisnost, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

11. Glede na takšno razlago določb 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče slediti obširnim navedbam zahteve za varstvo zakonitosti, da ima obrazložitev pravnomočne sodbe takšne pomanjkljivosti, da predstavljajo navedeno postopkovno kršitev. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vsebino obeh spornih dokazov, glede katerih je zatrjevana protispisnost. V dokazni oceni je navedlo razloge, zakaj izpis telefonskih klicev oziroma zakaj strokovno mnenje o izvoru tekstilnih vlaken, ki so bila najdena na oškodovankini spalni srajci, ne more omajati verodostojnosti zagovora soobdolženega N. R., na katerem temelji očitek glede udeležbe C. P. pri izvršitvi kaznivega dejanja ropa na škodo oškodovanke J. A. Sodišče druge stopnje je z dejanskimi zaključki in z dokazno oceno soglašalo ter v obrazložitvi svoje sodbe navedlo razloge, ki jih ni mogoče oceniti kot protispisne.

12. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti se z dokazno oceno sodišč, da telefonske povezave med njim in soobsojenim A. B. oziroma N. R. niso v nasprotju z evidenco telefonskih klicev oziroma, da je do prenosa tekstilnih vlaken, ki so bila najdena na oškodovankini spalni srajci in ki lahko izvirajo iz oblačil zaseženih N. R., na avtomobilske sedeže lahko prišlo in od tam na oblačila obsojenega A. B., ne strinja ter podaja svojo drugačno dokazno oceno. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišč pa ne pomeni protispisnosti oziroma postopkovne kršitve, ki je v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana, temveč gre za vprašanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dopusten (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13. Po navedenem je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 425. člena ZKP zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški postopka predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.